Na vsebino

Korak k svobodni družbi

»Svoboda je pokora zakonu, ki si ga postaviš sam.«

Jean-Jacques Rousseau, švicarski filozof

Močno verjamem, da je predpogoj za normalno in zdravo družbo, družbo napredka in blaginje, poveličevanje svobode posameznika, tako s strani družbe kot s strani posameznika. Skrbi me, da se to zavedanje nahaja prenizko na naši prioritetni lestvici, če ne že skoraj na dnu vrednot, ki so nam podarile blaginjo, ki jo uživamo danes v zahodnem svetu. Še več, to zavedanje zares ni bilo nikoli do konca in pristno zakoreninjeno v mislih in podzavesti slovenskega naroda.

Skozi skoraj vso zgodovino slovenskega naroda, od časa frankovske države do Svetega rimskega cesarstva, od Habsburžanov do Ilirskih provinc in nazadnje od Avstro-Ogrske do Jugoslavije, nam je bilo ponotranjanje svobode, kot ene izmed najvišjih vrednot, onemogočeno, če ne celo prepovedano, tj. Slovenci nismo bili v položaju, da bi sami odločali o svoji prihodnosti in usodi. To se je kazalo v izkoriščanju naših prednikov, zatiranju naše kulture in jezika ter neupoštevanja enakopravnosti pri političnem udejstvovanju. Čeprav se zdi, da smo Slovenci v Jugoslaviji uživali določeno mero svobode, je bila ta v tej totalitarni federativni republiki hudo okrnjena. Oblastniki so omejevali svobodo govora, tiska in zborovanja ter preganjali drugače misleče, prepogosto tudi z nasiljem. Zaradi naštetega je slovenski narod kronično zadušen v okrnjeni predstavi, kaj svoboda sploh je. Tukaj lahko tudi iščemo vzroke o naši trenutni demokraciji z napako, nedelovanju pravne države in državnih institucij, od zdravstva do šolstva.

Kako razvozlati ta gordijski vozel? Začnimo z opisom oz. predstavo, kaj svoboda sploh je. To je vprašanje, ki se ukvarja s samim bistvom človeka in medčloveškimi odnosi. Ne vidim možnosti, da lahko posameznik zaživi celovito in polno življenje, če se v svojem času na zemlji ne sooči z njim. Na prvi pogled se zdi očitno, da bo dojemanje svobode različno vsakemu posamezniku.

Iz zapisov velikih mislecev, ki so poskušali razložiti pojem svobode, je moč izluščiti, da lahko svobodo opišemo s tremi osnovnimi gradniki, koncepcijami svobode. Prvi gradnik je tisti, ki ga največ ljudi poveže s pojmom svobode, to je učinkovitost človekove pristne volje, da človek vlada v sferah njegovega oz. njenega življenja. Z drugimi besedami, to je moč odločitev posameznika, da si izbira poklic, partnerico, kaj bo pil, jedel, s kom se bo družil, kje bo hodil, o čem bo govoril in o čem pisal … Skratka, kakšno težo imajo odločitve posameznika za spreminjanje in vodenje lastnega življenja. Na primer, odrasli sin, ki živi z mamo in mu ta narekuje kako živeti, ali ženin, ki mu je dodeljena nevesta, ali ženska v družbah, kjer je podrejena moškemu, so tega gradnika prikrajšani.

Drugi gradnik svobode je podoben, a vendar drugačen. Govori o vprašanju odprtih vrat, to je o dostopu do lastnega življenja, da ima človek vrata do različnih sfer lastnega življenja odprta. Prvi gradnik govori o tem, da človek sam izbere vrata, skozi katera bo vstopil, nič pa katera od njih so odprta in koliko so odprta. Temu gradniku pravimo tudi participativni vidik svobode in pravi, da ni pomembno, kako učinkovit in uspešen bo človek, če izbere določena vrata, a vendar, da je izpolnjen, morajo biti ta vrata odprta. Na primer, v družbi se kaže, da imamo omogočeno aktivno in pasivno volilno pravico, da se lahko prosto gibljemo, da smo lahko sprejeti v šolo, univerzo, da se lahko zaposlimo v zasebnih in javnih podjetjih … Ta vidik je odvisen tudi od osebnih okoliščin, od našega zdravja, genetike, obnašanja, namreč invalidu ali osebi z Downovim sindromom so nekatera vrata že a priori zaprta in s tem njihova svoboda manjša. Še več, manjša je lahko tudi zaradi naše lastne nevednosti, da nekatera vrata sploh obstajajo, ali preteklih dejanj, npr. v primeru bivših zapornikov. Eklatanten primer pomanjkanja odprtih vrat je kastni sistem v Indiji.

Če pa bi bila svoboda zgrajena samo iz teh dveh gradnikov, bi bila zelo osiromašena. Tretji gradnik govori o najvišji svobodi, ki jo lahko doseže človek. Pravi, da ni dovolj, da človek vlada svojim sferam (prvi) ter da ima vrata do njih odprta (drugi), temveč da je sposoben vladati samemu sebi, ali po domače brzdati samega sebe. Po nareku filozofa Immanuela Kanta je človek svoboden, če je avtonomen, to pomeni, da se je sposoben odreči zunanjim težnjam, npr. pritisku pričakovanj staršev ali družbe; egoističnim in zunanjim silam, npr. kot poraženec v športu priznati zmago nasprotniku, zavzeto poslušati nekoga, s katerim se ne strinja; težnjam narave, npr. lakoti, žeji ali spolni sli; oziroma vsem tendencam, ki niso skladne z njegovim moralnim zakonom in diktatom njegovega razuma. Ta gradnik si lahko razlagamo tudi v teološkem smislu, in sicer da je najvišja svoboda za verujočega, če se odreče zemeljskim težnjam in sledi verskemu nauku, ki je skladen z enakostjo vsakega človeškega bitja in človekovim dostojanstvom. Lahko bi rekli, da so verniki svobodni, če se zadosti »bojijo boga«. V pluralistični in demokratični družbi ni moč zanikati, da čeprav je tretja koncepcija svobode najvišja, še ne pomeni, da je najpomembnejša. Zato je naloga države, da vse tri gradnike obravnava enakopravno ter s tem zagotavlja sleherniku, da živi življenje, kot si sam želi (kolikor je le mogoče).

V luči napisanega se je na mestu vprašati, kako je s svobodo v današnji družbi? Ne le, ali smo svobodni, temveč ali stremimo k temu, da tako tudi ostane? Če smo intelektualno pošteni, smo v Sloveniji lahko hvaležni, da nam je prva koncepcija svobode do visoke mere uresničena. Pa vendar je del tega vidika v zadnjih letih na hudem udaru, pod pretvezo boja proti »sovražnem govoru«. Drugi vidik svobode je v današnji dobi visoke družbene, zlasti materialne, neenakosti močno različen od posameznika do posameznika. Število odprtih vrat in njihova kvaliteta sta namreč zelo odvisna od našega finančnega in socialnega položaja, mednje spada tudi kraj bivanja (o čemur sem pisal v prejšnji Zvitici). Obstaja več ukrepov, ki bi blažili ta problem, a vendar mnogi od njih kličejo po večji vpletenosti države v naša življenja – svobodo v zameno za svobodo – kot bi rekel kulak Medved v Partljičevi komediji Moj ata, socialistični kulak: »Država da, a tudi vzame

Ne glede na visoko stopnjo svobode (prvi in drugi gradnik), ki jo v moderni družbi uživamo, se mi zdi, da se vse bolj oddaljujemo od tretje, najvišje koncepcije svobode. Z drugimi besedami, postajamo zaporniki samih sebe, kar se jasno kaže v nemalo tihih problemih današnje družbe. Ko smo toliko odvisni od mnenja, odobravanja družbe, vrstnikov, da si večje pozornosti, več všečkov, želimo za vso ceno, četudi to pomeni, da moramo pokazati več kože na fotografiji, da potlačimo svojo in posnemamo osebnost drugih, da svoje razumsko prepričanje zamenjamo za pavšalno mnenje skupine, ki jo želimo navdušiti. Ko podležemo skušnjavam oglasov in mnenju »influencerjev« ter se prepustimo neskončnemu potrošništvu, s tem da kupujemo stvari, ki jih zares ne potrebujemo. Ko na pijači s prijatelji ali na zmenku nismo sposobni brzdati sami sebe, brez da bi pogledali v telefon, objavili fotografijo našega »izjemnega« življenja. Človek, ki ni sposoben uživati v pristni družbi ljudi, ki jih občuduje, ter vedno išče dodatno potrditev od zunaj, s tem da vzbuja zavist, ljubosumje ter izraža prazno samohvalo, ni svoboden, kaj šele zadovoljen s samim seboj.

Da bi v sekularnem smislu v celoti razumeli tretji gradnik svobode, je potrebno razumeti, kaj pomeni slediti moralnemu zakonu. Moralni zakon v človeku vrednoti, kaj je prav, dobro in kaj narobe, slabo. Po Kantu je dejanje moralno, če je avtonomno in če »naredimo pravo stvar s pravim namenom.« Ponazorimo to s primerom. Zamislite si, da ste lastnik trgovine z živili in da pred vami na blagajni stoji kupec, ki je nepozoren, koliko drobiža mu boste vrnili. Četudi mu ne vrnete točno, tega ne bo opazil. Ali je vaše dejanje moralno, če ste mu vrnili točen znesek? Čeprav ste naredili pravo stvar, je moralnost dejanja odvisna tudi od njegovega namena, pravi Kant. Če je vaš namen, da to storite, ker ne želite tvegati dobrega imena vaše trgovine ter posledično bodočih kupcev in denarja, potem vaše dejanje ni moralno, saj ni avtonomno in nima dobrega, plemenitega namena. Če pa to storite, ker se zavedate, da bi s tem ta denar ukradli, in ker želite ostati zvesti svojim moralnim načelom, ki krajo tretira kot slabo, potem lahko rečete, da je vaše dejanje moralno. Ker če želimo ostati zvesti sami sebi, potem ne smemo nikoli kršiti zapovedi svojega razuma in moralnega zakona.

Za konec sprašujem bralca, zakaj je sploh vredno slediti svojemu moralnemu zakonu in posegati po najvišjem pojmovanju svobode, če lahko drugače več dosežemo v življenju? Sam ponujam krajši odgovor. Drži, da s sledenjem lastnim interesom, kjer cilj upravičuje sredstva, lahko dosežemo več v finančnem, materialnem in kariernem pogledu, a vendar v zameno zastavimo dosežke na duhovnem in osebnem področju. Kajti eno je živeti z drugimi ljudmi, drugo pa živeti s samim seboj. Po drugi strani pa si zamislimo družbo, v kateri nihče ne spoštuje svojega moralnega zakona, oziroma če želite, se ne boji boga, in zgolj zasleduje lastne interese z vsemi mogočimi sredstvi. (Ali si je sploh to potrebno zamišljati, ali je dovolj zgolj pogledati skozi okno?) Ali si kdo globoko v sebi želi živeti v takšni družbi – brez pristnih prijateljev, zaupanja, varnosti in miru? Moj odgovor že veste. Poznavanje pojmov, kot sta svoboda in moralnost, je ključno, če želi človek posegati po nekih višjih, globljih ciljih ter živeti dobro življenje, kako biti boljši, na dolgi rok tudi uspešnejši, človek. Blaginja in napredek družbe sta plod tega, teh vrednot, stremljenja k svobodi ter poveličevanja pravih, dobrih ljudi. Ampak najprej je potrebno začeti pri sebi.

P.S. Za študente in dijake, uspeh pri delu in študiju, kot tudi prijateljstvu in zabavi, je močno povezan s tretjo koncepcijo svobode, tj. da smo sposobni osredotočiti se na problem pri roki in odmisliti zunanji svet, socialna omrežja (»svajpanje« po Instagramu ali Facebooku). Le s pravo samokontrolo in sposobnostjo, kako krotiti samega sebe, lahko posegamo po najboljših različicah svojega Jaza. Nihče pa ne pravi, da je pot do uspeha lahka.

Avtor: Rok Šikonja

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice

Vir: http://klub-kbs.si
Klub belokranjskih študentov

Klub belokranjskih študentov

KBŠ

klub-kbs.si
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj