Matic Plut: Intervju z Rudijem Slobodnikom

1. Prišel si na olimpijske igre. Kako bi se odzval, če bi ti pred desetimi leti rekli, da leta 2024 letiš v Pariz?

Če bi mi nekdo pred desetimi leti rekel, da bom leta 2024 v Parizu na olimpijskih igrah, ne bi verjel. Takrat sem sam še aktivno igral rokomet in nisem niti sanjal o tem, da bi se nekoč udeležil praktično največjega športnega dogodka na svetu. Sodelovati na olimpijskih igrah kot športnik bi bil zagotovo še boljši občutek kot sedaj, ko sem kot fizioterapevt del spremljevalnega osebja. Kljub temu pa je tudi na ta način predstavljati Slovenijo velika čast in zadovoljstvo. Nikoli si ne bi mislil, da bom imel priložnost prisustvovati na tako prestižnem dogodku in pomagati našim športnikom pri uresničevanju njihovih ciljev.

2. Kako je biti na istem mestu z najboljšimi športniki z vsega sveta?

To je res poseben občutek. Toliko izjemnih športnikov na enem mestu se res zbere samo za OI, zato je biti med njimi velika čast. Na začetku sem potreboval nekaj časa, da sem se navadil, da lahko Alcaraza in Nadala srečam kar v vrsti za kosilo, po nekaj dneh bivanja v olimpijski vasi pa je to čisto običajen dogodek. Ob tem pa je super tudi spoznati njihovo spremljevalno ekipo, s katero lahko izmenjamo kakšno izkušnjo.

3. Na letošnji izvedbi olimpijskih iger ne tekmuješ, ampak deluješ kot fizioterapevt za slovensko rokometno reprezentanco. Katere so tvoje psihološke obremenitve, ki jih tekmovalci nimajo?

Obremenitve igralcev so veliko večje kot moje. Tukaj smo v podporo ekipi, da vse stvari tečejo, kar se da gladko. Z zdravniško službo moramo sprejemati prave odločitve, kadar pride do kakšne poškodbe in presoditi resnost le-teh. Časa med tekmami ni veliko, tako da manjše zadeve rešujemo sproti. Z rokometno reprezentanco sem zraven že od leta 2019, tako da se določenih zadev in protokolov navadiš in ti ne predstavljajo več prevelikega stresa. Nikoli pa ni dobro biti preveč sproščen, saj se takrat rado kaj pripeti.

4. Kako izgleda priprava igralcev na dan tekme?

Priprava igralcev na dan tekme je močno odvisna od urnika tekem. Tekme vsakega kroga se namreč odigrajo v istem dnevu, kar posledično pomeni, da je prva tekma kroga na sporedu že ob 9. uri zjutraj, zadnja pa šele ob 21. uri zvečer. Z avtobusom smo ravnokar na poti iz Pariza proti Lillu, kjer nas v sredo ob 21.30 uri čaka četrtfinale proti reprezentanci Norveške. Generalno pa na dan tekme pred tekmo ni večjih obremenitev. V primeru poznega termina tekme, fantje naredijo še aktivacijo v fitnesu. S trenerji imajo sestanek oziroma videoanalizo za taktično pripravo na nasprotnika. Glede na obveznosti se nato prilagodijo tudi obroki. V dvorani smo navadno dve uri pred tekmo, kjer pripravimo vse bandaže, napitke in druge potrebščine. Sledi ogrevanje in nato tekma.

5. Katere svetovno znane športnike si imel priložnost srečati in z njimi izmenjati besede?

Srečal sem predvsem rokometaše, s katerimi sem bil največ v stiku zaradi tekem. Izpostavil bi brata Karabatić, s katerima sem izmenjal par besed, danskega vratarja Niklasa Landina ter Mikkela Hansena. Srečal sem tudi Novaka Djokovića, ko je prišel proslavit medaljo v olimpijsko vas, ter tenisače Nadala, Alcaraza in Zvereva. Med srečanji izstopa tudi Simone Biles. Poleg tega sem srečal bivša olimpijca Paua Gasola in Tonyja Parkerja, ki sta bila na olimpijskih igrah prisotna kot promotorja. Od naših športnikov bi izpostavil odbojkarje, s katerimi smo stanovali v isti zgradbi. Večinoma so bolj prepoznavni športniki zelo oblegani in zaradi fokusa na tekmovanja stanujejo izven vasi. Po slučaju sem navezal stik tudi z zdravnikom islandske reprezentance, s katerim sva izmenjala pine (značke).

6. Ali si v prostem času ogledaš kakšen drug šport?

Žal mi obveznosti niso dopuščale, drugače bi si z veseljem želel ogledati še kakšno tekmo. Ritem tekem je na dva dni, na proste dni pa so igralci večinoma na terapijah. Tekme se odvijajo izven olimpijske vasi, odvisno od prizorišča športa, kar pomeni vsaj eno uro vožnje v eno smer. Sem pa uspel ujeti finale ekipnega tekmovanja juda med Francijo in Japonsko. To je bil pravi spektakel, saj je judo v Franciji zelo priljubljen. Polna dvorana, vzdušje pa fenomenalno. Blizu judo dvorane je še stadion za odbojko na mivki, kjer je res prekrasen ambient pod Eifflovim stolpom.

7. Kako je živeti v olimpijski vasi? Kaj te je pozitivno in negativno presenetilo?

Življenje v olimpijski vasi je edinstvena izkušnja. Pozitivno me je presenetilo, kako so športniki iz različnih držav povezani in se med seboj podpirajo. Vzdušje je zelo prijateljsko in polno pozitivne energije. Poleg tega je fascinantno, koliko različnih kultur in jezikov se sreča na enem mestu.

Nastanitev po drugi strani ni ravno na nivoju, kot smo vajeni iz evropskih ali svetovnih prvenstvih. To je razumljivo glede na veliko število ljudi, ki biva v vasi. Vsaka država ima tudi različno urejene prostore. Po mojem mnenju so imeli najboljše urejeno Avstralci, imeli so svoje kuharje ter fitnes znotraj svojih prostorov. Mi smo bivali v apartmajih, kjer smo imeli postavljeno tudi fizio sobo in sobo za ostalo opremo. V sobi sem bil skupaj s še enim fizioterapevtom in kondicijskim trenerjem. Prostora ni bilo veliko, vendar smo dobri prijatelji, tako da ni bilo težav. Kot zanimivost naj dodam, da so bile igre ekološko usmerjene, postelje pa so sestavljene iz kartona.

Hrana v olimpijski vasi je bila raznolika, saj je morala zadovoljiti potrebe športnikov iz različnih kultur in z različnimi prehranskimi zahtevami. Pohvalil bi pestro izbiro jedi in možnost dostopa do obrokov ves čas. Nekateri športniki pa so menili, da bi lahko bila kakovost hrane boljša in bolj prilagojena specifičnim prehranskim potrebam vrhunskih športnikov.

Kljub omejitvam je življenje v olimpijski vasi nepozabna in dragocena izkušnja, ki ti omogoča, da se povežeš z ljudmi iz celega sveta in doživiš edinstveno vzdušje olimpijskih iger.

8. Hvala za pogovor! Belokranjci tebi in slovenskim rokometašem želimo veliko uspeha na poti do odličja.

Hvala vam za povabilo in lepe želje! Upam, da fantje še naprej nadaljujejo z odličnimi igrami in domov prinesemo medaljo. Lep pozdrav v Belo krajino iz Pariza!