Na vsebino

Naselja modrosti

Vhodna vrata so bila venomer odklenjena, a ne zato ker jih je gospa Cvetka pozabila zakleniti, temveč ker v hiši ni bilo nič vrednega, kar bi tujec lahko odnesel. »Kdo mi bo pa kaj vzel, če še zase dosti nimam,« si je mislila, »Naj so vrata sama po sebi privabljajoča in kdor želi vstopiti, naj vstopi. S težavo bo hujša družba od bele stene. Ko bo prišla soseda iz trgovine, se mi vsaj ne bo treba vstajati s to bolečo nogo, če že sedim z muko

Avtomobil se je zapeljal mimo in zvok motorja je ugasnil. Triindevetdesetletna Cvetka ni pričakovala obiskov, bilo pa je še prezgodaj, da bi se iz bolnišnice vrnil sin, ki je ravno okreval po operaciji črevesja in je prej skrbel zanjo. Preostali svet jo je bil že pozabil. Bila je prestara, da bi obstajala, in to ne zaradi starosti same, temveč zaradi manka ljudi, ki bi njen obstoj osmišljali. Z njenimi leti je preživela svoje vrstnike in boji se, da bo preživela še generacijo svojega sina. »Kot mati si nisem mislila, da bom gledala otroke umirati. Če bi lahko izbirala, bi svoja leta namenila njim, ker oni še niso pozabljeni.« je modrovala, ko je hrup škripanja vrat prekinil njene misli. Vstopila je patronažna sestra Karolina in se namenila previti rano na nogi.

»Slabše je. Celo noč nisem spala. Kljuvalo me je, pa sem jo v lavor vode namočila, da bi vsaj bolela manj.« je potarnala.

»Tudi izgled je slabši. Ni več mesta na nogi, da ni rdeče, in gnoja se ne spominjam od zadnjič. Mislim, da boste morali k zdravniku. Ali je mogoče Gorazd doma?«

»V bolnišnici je. Operacijo na črevesju ima, več mi pa ni govoril. Sedem dni ga ne bo, potem bo pa po starem. Da bi prišla do zdravnika, nimam kaj dosti možnosti, razen če bi sosedo prosila, ampak je nočem preveč obremenjevati, ko mi pa že iz trgovine nosi, da še tega ne izgubim.«

»Zdraviti na daljavo najtežje, mi pravijo zdravniki. Prava bolečina se šele v očeh vidi. A vendar bom govorila z njim, mogoče bo pa kaj na slepo napisal

»Naj napiše, da bom lahko spala, za kaj več sem pa prestara.«

Karolina zavije očiščeno rano nazaj in pograbi za lavor z mešanico vode in gnoja, da bi ga pospravila.

»To je moja hiša, tukaj sem gospodinja jaz! Pustite lavor, kot je.« je glas povzdignila Cvetka, tako kot ob vsakem obisku. Karolina je že prej vedela, da se zaman trudi z lavorjem, a je gospo le preizkušala. Ko bi ji pustila, bi morala nemudoma poklicati zdravnika, da jo pride osebno pogledati na dom. Stari ljudje so krepki in vajeni trpeti, včasih celo v svojo škodo.

»No, dobro. Jutri pridem spet in prinesem še zdravila. Čutim, da je v hiši toplo in da je ogenj v peči. Ali slučajno kaj okusnega pripravljate?«

»Ko bi le mogla. Preveč me kljuva. Tako da do vrnitve Gorazda bo na mizi samo kruh v mleku.«

»Nasvidenje.« je zaključila Karolina in pustila vrata spet odklenjena.

Cvetka je predstavnica osamljenih starostnikov z omejenimi finančnimi resursi in okrnjenimi socialnimi povezavami. Njena vrata so odprta vsakomur, ki bi rad vstopil, čeprav redko kdo sploh potrka. Njeni vrstniki in ona sama predstavljajo pozabljeno generacijo, ki prihaja v stik s preostalimi členi družbe le prek poštarja, zdravnika, soseda in mogoče župnika. Kljub temu da je vse več ljudi visoke starosti, ki bi se radi družili, jim bivanje v lastnem stanovanju, kjer so imeli poprej svobodo zasebnosti, praktično onemogoča vsakodnevne stike. Če mladi oddaljenost merijo v času in volji, jo starejši štejejo v metrih. Ni se najbolj enostavno sprehoditi do stranišča, če te kot pes spremlja bolečina v kolenih, stiskanje v prsih in dihanje »na škrge«. Že preprosta stoja na nogah našo Cvetko odvrača od kuhanja in je tako prepuščena mleku s kruhom. Ob ohranjeni kogniciji bodo starostniki vsak korak, vsak napor dodobra pretuhtali, če se splača. Četudi sami vedo, da morajo k zdravniku, lahko zaradi omejenosti gibanja ostanejo doma. Še dobro, da obstajajo srčni ljudje, ki so pripravljeni priskočiti nebogljenim na pomoč zaradi svojega lastnega zadovoljstva. Vsaj da prinesejo kaj iz trgovine ali ponudijo prevoz. Mlad človek ne bo tem aktivnostim sploh namenil premisleka, a naša Cvetka bo dneve zapravljala za pripravo, da bo sosedi sporočila, kako ji primanjkuje mleka po tem, ko bo že en dan popolnoma brez.

Koliko je vseh Cvetki podobnih v naši družbi: osamljenih, pozabljenih, brez socialnih stikov in brez možnosti funkcioniranja v lokalnem okolju. Ko jih imamo pred očmi, se vprašajmo, kako je do tega sploh prišlo in ali socialno varstvo v državi sploh deluje. Namreč državo si ne smemo zamišljati kot velikega brata z neomejeno vrečko denarja, ampak kot sodnika, ki mora vsebino vreče omejene velikosti razdeliti med tiste, ki pomoč največ potrebujejo. Vsaj z vidika nebogljenih starostnikov ali drugih kronično bolnih včasih preveč sredstev namenjamo mladim, ki niso pripravljeni poprijeti za vsako možno delo. Ali ti isti pričakujejo, da bodo drugi skrbeli za njih same, ko bodo ostareli in pomoči potrebni, če pa sami niso delali, ko so bili še zmožni?

V bivši Jugoslaviji in ob nastajanju samostojne države so dela sposobne ljudi predčasno upokojevali z mislijo, da tem ljudem delajo uslugo. Narod je »bonbone pojel« in ploskal. Čez noč so se upokojili med 50 in 55 let stari posamezniki, ki so delali polnih 35 let ali celo manj, saj so predvsem delavce z najnižjimi prejemki ob stečajih podjetij predčasno upokojevali. Volk je bil sit in koza je bila cela. Kritični pogled na tiste dni razkrije, da so bili ljudje zaradi krajše delovne dobe tudi prikrajšani zajetnejših pokojnin in še hujše, da so bili ljudje iztrgani iz delovnega prebivalstva, ki se dnevno povezuje in ohranja stike. Torej upokojevali so se ljudje, ki bi v trenutnem sistemu delali še vsaj 10 ali 15 let, in so imeli ob upokojitvi pred seboj še vsaj 20 ali 30 let življenja, ko so bili primorani preživeti z bornimi pokojninami.

Vzpostavljen je bil sistem »medenih tednov na kredit«, zato srčno upam, da bomo v prihodnje dobro premislili, ali bomo še naprej upokojevali delazmožne. Trenutna pričakovana življenjska doba je približno 84 let za ženske in 78 let za moške, a vendar lahko kot študenti razmišljamo, da bo čez 40 let, ko se bomo upokojevali, taista življenjska doba višja za vsaj 10 let, če ne celo 20 let pri tistih, ki bodo vestno sledili priporočilom zdrave prehrane in redne telesne aktivnosti. Ob zdajšnji meji za starostno upokojitev pri 65 letih bi tako imeli ob upokojitvi vsaj 30 let življenja pred sabo, ki bi jih preživeli kot posamezniki, ki niso aktivno vpeti v spreminjanje družbe.

Ali je 30 let sploh možno preživeti v osamljenosti? In ali bomo morali tako kot v vrtcu tudi na stara leta iskati nove prijatelje, da si bomo zapolnili praznino, ki nastaja ob izgubi sovrstnikov? Smili se mi vsak, ki je že kot mladostnik osamljen. Kaj bo z njim v starosti, si niti ne predstavljam. Ampak si pa predstavljam rešitev, s katero bi poskusili rešiti tako fizične omejitve starostnikov, nezmožnost skrbi zase, osamljenost in borne finančne sposobnosti.

Ob misli na kraj, primeren za starostnike, se nam v glavi izriše podoba doma za ostarele, čeprav so v njih predvsem tisti, ki so hudo bolni in nezmožni živeti sami. V njih so ponavadi pahnjeni, ko se jim zdravstveno stanje tako poslabša, da svojci za starostnika ne morejo skrbeti, zato ne preseneča, da je ta tranzicija tako stresna, ko pa se izvaja iz obupa. Da bi bil prehod iz samostojnega doma v dom za ostarele prijetnejši, je potrebna vmesna postaja, ki bi jo sam poimenoval »naselje modrosti«. Postavljeno bi bilo v splošnem kot blokovsko naselje z majhnimi stanovanji za starostnike. Tam živečim bi bili vsakodnevno na voljo raznorazni tečaji v obliki t. im. »šole za starejše«, krožki petja, gledališča, branja ipd. Koncept je, da imajo starostniki še vedno udobje svojega stanovanja in se lahko zatopijo v lastne misli, a hkrati jim je omogočena socializacija s sovrstniki. Vzdržnost naselja modrosti bi bila pogojena s tem, da bi starostnik ob sprejemu ponudil svoje premoženje (npr. stanovanje ali zemljišče) v upravljanje vodstvu naselja, ki bi s prihodki iz upravljanja vsaj delno financiralo bivanje starostnika v naselju.

Z upokojitvijo se morda preneha formalna zaposlitev, a obdobje delazmožnosti moramo predvsem porabiti za delo na sebi, svojem socialnem krogu in prilagajanju na spremembe, ki so pred nami, to so poslabšanje funkcioniranja, izguba partnerja in preselitev v dom za ostarele. Nikoli pa ni prepozno pograbiti za delo s skrajšanim delovnim časom za udobnejšo tranzicijo v pokoj.

Avtor: Jaka Šikonja

Vir: http://klub-kbs.si
Klub belokranjskih študentov

Klub belokranjskih študentov

KBŠ

klub-kbs.si

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj