Nova izdaja Zvitice (spomlad 2018) - Pismo od Mimice iz Semča

Bugdi srečo!

Mimica te, sz Prbišja. Jest sm slišala, da te prnas obstaja ena revija, ki jo bereste vsi mladi v Beli krajni, pa sem rekla, da vam morem obvezno neki napisat. Zek pa ne? Če lohk sosedova Pepca vsak dan zove na Srako, sej zdej se ji sploh več nečejo javlat, lohk pa tut jest ankrt neki napišem.

Jest sm rekla, da morem malo pojamrat nad to našo mladino, res ne vem, kam je to dns pršlo? Včasih, ko sem bla jest še mlada, smo kumi čakali, da se dobimo na kp pa kako rečemo, spijemo kak špricer i malo zaplešemo. Dns pa gledam te sveje vnuke, to smo ležijo na foteli pa bulijo v une tulifone, sploh ne dvignejo glave.

No, pa sej meja dca neso nč kaj dosti buljša. Mam dvuje dekličke, pa dva fantička. Zanč so šle tastarji sin pa njegova ženska na dopust. Samadva, brez malega. So rekli, da rabjo malo cajta zase. Sem si misnla, ti rabiš cajt zase, kok smo pa jest pa Lojz lohk. Službe, šteruje dci, kmetija, loza pa še kaj. Nesmo rabli nobenga cajta zase. Oni pa živijo v Semče v bloke, vse, kaj delajo, je tsta šiht pa še to cele dane sedijo v pisarne. Pa rabjo cajt zase. No, kaj sm htela rečt. Sin pa njegova ženska so šli na dopust, mejga vnuka so pa prpelali čuvat k meni na Prbišje. Pa sm si jest rekla: »Male, boš ti vidu, kaj bo to.« Sz Lojzom smo vse splanerali, kok i kaj bo mali delu f hiše pa f štale i ne vem kaj vse. I kaj mislste, da je blo? Sz sabo je prnesu cel kup neke štromarije, da nam je varovalko vn metalo, ko je dal vse skp filat. Pa prva stvar, k je malega zanima, je bla, če mamo vifi. Sem si misenla, mali kaj se boš ti zmišlevu pa sem mu kr rekla, da bo ju to, kaj bom jest kuhala, ne pa kaj bo on htu. No, sej pale mi je razložu da ni to nč za jest, ampak nekakšen internet za njegove »interaktivne« pripomočke.

Ja ja, drgač je to dns, ko je blo včasih. Mladi se lohko zmislte pa grste iz dns na jutr bilokam po sveti. Sej mej brat je šu tut v Ameriko za nekovga inženirja al ka pa jest vem. Smo on je to planeru pa šparu gnar vsaj 5 let. Velka stvar je bla to za une cajte, ni blo to za vsakega. Meni je blo zmerm najlepše duma, me ni nikdar preveč srbelo, da bi kam šla. No, pa sej nesem bla skus duma, sm tut jest neki sveta vidla. Ene dvakrat ali trikrat sm šla sz vlakom v Lublano. Pa vam povedam, nisem še pršla dl sz vlaka pa sem že htela damu. Ampak je bil zmerem zanimiv izlet. En dan prej sm spekla celga piščanca, da smo ga vzeli s sabo na vlak. Pa kak liter al pa dva vina v cajno. Je blo kr luštno. Morem mejga Lojza spet namukat, da me pele ankrt gor.

Ko tok razmišlam o teh potovajnih pa izletih, se zmerom spomnem mejga brata, ko je pršu sz Amerike damuh. Kok smo prišli lent gor na tajčbirt pa je zagledu semški turn, je vle dobu solzne oči. Jest sm mu pa rekla, da če mu je blo treba rint gor. Ampak sem sigurna, da bi rade vole ostu duma, smo če bi lohk.

Veste kaj, se mi zdi, da sem zdej neki pogruntala. Vi študenti ste zdej skor na istem, ko smo bli mi ondi. Sz službah kaže bl švoh, plače niso glih neki, na kmetiji nečste delat, vlak že od Marije Terezije dalje vozi enako hitro ... Človek bi reku, da vam ne preostane druzga, koda greste. Maste pa eno velko prednost. Dns se stvari, razen našega vlaka, premikajo dost hitreje, ko so se ondi. Bejšte v šule, v svet, naučte se kaj pa prpelte pale vse to k nam, v našo Belo krajno. Da bomo lohk vsi skp Belokrajnci do konca svejih danof … al kok že vi rečste.

Mimica sz Prbišja