O Migracijah

Fotografija 1; Protestni shod za varovanje meje. Vir: 24ur.com, https://www.24ur.com/novice/slovenija/v-crnomlju-protest-za-varovano-mejo.html

Pragmatično o migracijah

Od kar je novembra 2018 v hramu slovenske demokracije ter v domačih in tujih medijih potekala razprava o novem globalnem dogovoru o migracijah (o t.im. "marakeški deklaraciji"), sem začel poglobljeno razmišljati o njih. Vpraševal sem se, zakaj potekajo, kdo je do njih upravičen in kakšne posledice bi utegnile pustiti. Skušal sem narediti še korak dalje, kajti migracije so in vedno bodo obstajale, ter se vprašal, kakšen naj bi bil njihov skupni cilj ter kako ga doseči. Bralcu v razmislek dajem svoja razmišljanja in poglede ter se že vnaprej veselim vsakršnega nadaljnjega pogovora na to temo, ki bo po mojem mnenju temeljno odločala o usodi in razvoju človeške civilizacije. Razprava bo povezana s tem, da sem tudi sam ekonomski migrant, saj namreč iščem svojo srečo v "inženirski Meki sveta", v mestu Zürich v Švici.

Pred nami je obdobje, ko bodo na preizkušnji vsi družbeni podsistemi in sleherni posameznik. V preteklem tednu je našo družbo končno ohromila pandemija korona virusa, medtem pa pred vrati stojita že morebitni naslednji finančna in migrantska kriza. Besede v nadaljevanju bodo namenjene slednji, saj ta odpira temeljna vprašanja o prihodnosti naše družbe in odnosov v njej. In čeprav v Sloveniji in zahodnem svetu živimo v obdobju najvišje blaginje vseh časov, bo dogajanje v bližnji prihodnosti le-to blaginjo postavilo pred velik preizkus. Po drugi strani pa se lahko navdamo z optimizmom, ker tako kot smo sedaj pripravljeni, najverjetneje še nikoli nismo bili.

Od leta 2015 je v Evropo prišlo več milijonov beguncev in migrantov, ki bežijo pred vojno, revščino ali zgolj iščejo priložnost za boljše življenje. Velik del je svoj prihod utemeljil s potrebo po mednarodni zaščiti, kljub temu pa pri izbiri varne države niso bili izbirčni, saj so po večini ciljali na bogatejše države zahodne in severne Evrope. Temeljni vzroki teh migracij so demografski bum v Afriki in Aziji, globalizacija ter tamkajšnje divjanje nasilja in vojn. Migracijski tok je dodatno spodbudilo širokosrčno povabilo nemške kanclerke v smislu "migranti dobrodošli. Državam Evropske unije je po dobrem letu od začetka krize uspelo omejiti val nekontroliranega dotoka ljudi z okrepljenim mejnim nadzorom in postavljanjem tehničnih ovir.

Fotografija 2; Spomnimo na širokosrčen napis na metliškem mejnem prehodu. Vir: Mladina, https://www.mladina.si/190897/ne-varnost-pred-sevanjem/

Pa vendar begunska kriza ni omejena zgolj na staro celino, saj se ogromni premiki ljudstev dogajajo tudi v Južni Ameriki. Ljudje brez upanja v domovini bežijo iz Venezuele, Gvatemale, Hondurasa in ostalih proti deželi sanj – Združenim državam Amerike. Tudi te ljudje bežijo od lakote, nasilja, državljanskih vojn. Vsi skupaj si delijo skromno, pa vendar plemenito željo po boljšem življenju zase in svojo družino. Kdo le lahko temu nasprotuje? Sam trdim, da njena plemenitost niti ne zbledi zaradi njihovega nasilnega in izsiljevalnega odnosa, ki ga kažejo na poti proti želeni destinaciji, na primer s protesti in nasilnim prečkanjem državnih meja. Konec koncev, kaj bi pa sami naredili, ko bi preko interneta ali televizije zavistno spremljali ljudi v izobilju, češ, zakaj ne bi tudi mi bili del tega?

Kljub temu Evropska unija danes jasno in v en glas migrantom na grško-turški meji neusmiljeno sporoča: "v EU prostora za vas ni" in pošilja okrepitve za zavarovanje grških meja, da temu resnično ostane tako. Medtem pa vojni konflikti, lakota in korupcija v Siriji, Jemnu, Demokratični republiki Kongo, Somaliji … kažejo le majhne premike k izboljšanju, če se ne celo poslabšujejo. Edini hvale vreden premik se dogaja v Afganistanu s podpisom zgodovinskega mirovnega sporazuma med ZDA in talibani. Zdi se, kot da je Evropski uniji in njenim ljudem mar le zase. Zakaj bi se ukvarjali s stiskami drugih? Zakaj bi odprli vrata in svojo blaginjo delili še z drugimi ter s tem razdvajali lastne narode ali celo ogrozili obstoj lastne kulture?

V nadaljevanju bom poskušal prej navedene humanitarne argumente ovrednotiti ter se v čim večji meri opredeliti do vprašanja nekontroliranih, masovnih migracij ljudi iz revnih v bogatejše države. V samem temelju to vprašanje niti pod razno ne deli ljudi na dobre in slabe. Ni res, da so levičarji oziroma tisti, ki zagovarjajo odprtost mej, bolj človekoljubni, napredni, humani ali humanitarni. Niti niso desničarji oziroma tisti, ki temu nasprotujejo, a priori fašisti, nizkotneži, ksenofobi ali verski nestrpneži. Niti ne obratno! Čeprav priznam, da desni tu pa tam neutemeljeno demonizirajo te ljudi ter s tem poskušajo zamegliti njihovo potrebo po pristni pomoči. Saj nihče, ki beži iz domovine, ne more biti bogat, kaj šele srečen.

Fotografija 3; Število ljudi glede na dohodek na dan. Vir: World bank, https://ourworldindata.org/extreme-poverty

Kdo potem si našo pomoč sploh zasluži? Svetovna banka pravi, da na svetu živi preko 600 milijonov ljudi v absolutni revščini, to so ljudje, ki živijo z manj kot 1,70 € na dan, oziroma z drugimi besedami tisti, ki so v hujšem pomanjkanju osnovnih človeških potreb, kot so hrana, pitna voda, sanitarije, zdravje, zaklonišče in izobrazba. Seveda, migranti, ki prihajajo k nam, niso med njimi. Te ljudje so preveč revni, bolni, osamljeni in odrezani od modernega sveta, da bi sploh imeli priložnost priti.

Fotografija 4Število ljudi, ki živijo v absolutni revščini, glede na državo. Vir: World bank, https://ourworldindata.org/extreme-poverty

Zakaj pa vsaj ne pomagamo tem, ki pridejo, saj so na poti tvegali vso svoje premoženje in bili prepuščeni v nemilost tihotapcev? Ker bi s tem poslali napačno sporočilo. K nam namreč prihajajo ljudje, ki so med boljše situiranimi v globalni revščini, ki sodijo med sposobnejše, bolj energične. Te ljudje so tisti, ki so najbolj motivirani in bi bili najbolj pripravljeni speljati premike proti boljšemu življenju lastnega naroda. Njihov odhod bi v izvorni državi povzročil še bistveno večjo stagnacijo, če ne celo nazadovanje. Torej prava in dalekosežna rešitev ni v pomoči tem nekaj milijonov ljudi, temveč v ustvarjanju razmer, da si bi tudi tistih 600 milijonov želelo ostati v svoji domovini.

Globoko sem prepričan, da bi sprejetje zgolj teh nekaj milijonov v Evropo ter instantni dvig njihovega standarda življenja ohromilo socialni in kulturni sistem držav, medtem pa še dodatno odvrnilo te iste države od reševanja vzroka problema. Levičarji se v tem smislu radi pohvalijo s sloganom "blaginja za vse, ne le za peščico", a sami zagovarjajo le partikularno in na videz všečno, humanitarno rešitev. Pred očmi je pri reševanju problema migracij potrebno imeti še temeljni razlog, zakaj je sploh vredno le-tega reševati. Najprej, ker je tako prav, kajti nihče si ne izbira lastnih staršev in tako spreminja "nesreče" lastnega rojstva. Še več, stremljenje k enakosti regij sveta je en najmočnejših adutov, ki bodo dolgoročno zagotavljali mir v svetu. Dajmo se raje bistveno posvetiti reševanju vzrokov masovnih migracij, ne le z zdravljenjem njihovih posledic. Naj bo to še dodaten trud za doseganje tako imenovanih Milenijskih ciljev. Na tem mestu povem, da ni moj namen, da podajam konkretne rešitve zanje, temveč predstavim svoj pogled, kako lahko migracije, in sicer kontrolirane in pravične, prispevajo k njihovemu doseganju.

Začeti je potrebno z jasnim sporočilom: "vaša domovina je tam, naredite nekaj iz nje …", da začnejo tisti ljudje iskati načine iz revščine ne s pobegom iz domovine, temveč s premišljeno akcijo njene odprave. Sporočilo bo dovolj odmevno le s politično in družbeno enotnostjo na ravni EU in doslednim zaprtjem mej, ki omogočajo le kontrolirane migracije. Razvite države morajo lastne probleme začeti reševati z lastnimi sredstvi, ne pa da lastni manjko, po npr. zdravnikih, iščejo v že tako ali tako revnih državah. In tako namesto da pomagajo, krizo še poglabljajo, hkrati pa so jih polna usta solidarnosti in humanitarnosti. Dodatna selektivnost in omejitev migracij bi dovoljevala lažjo pomoč beguncem, torej ljudem, ki druge izbire kot beg niti nimajo, ne pa da širokosrčno sprejemamo vse in kasneje spoznamo, da tistim, katerim bi pa morali pomagati, na koncu obrnemo hrbet. Menim, da bi takšen pristop blagodejno vplival na zmanjšanje zlorab na področju prošenj za azil in na učinkovitost zagotavljanja pomoči.

Če se že odločimo pomagati, poskusimo to narediti, kar se da učinkovito. Odpravljanje lakote in bivanjskih stisk ter gradnjo prometne, sanitarne in vodovodne infrastrukture je lažje izvesti v državah izvora zaradi cenejše delovne sile, materiala in manjše birokracije. Namreč za isto vsoto denarja lahko v mestu Alep v Siriji (povprečni mesečni dohodek 68 €) pomagamo več kot 15-im ljudem kot če bi na primer pomagali le enemu posamezniku v Novem mestu (povprečni mesečni dohodek 1151 €). Torej, kar se le da rešujmo prav pri izvoru samem. Migracije pa izkoristimo za tisto, kar ni moč narediti tam. Omogočimo kontroliran prihod ljudi, nekatere izobrazimo za zdravnike, medicinske sestre, učitelje in nenazadnje za politike, druge pa usposobimo za zidarje, avtomehanike in električarje. In ko te ljudi dovolj usposobimo, jim pomagajmo pri repatriaciji in vzpostavitvi spodbudnega okolja v domovini. Ta ukrep ne le da ohranja skupaj družine in narode, temveč posameznike opolnomoči ter jim vrne ponos in upanje ljudem. Kajti kdo bo reševal njihove probleme, če ne oni sami? Oni, ki sami vedo, kaj je najbolje zanje.

V tem duhu tudi rad gledam na namen bega možganov, tako iz Slovenije v razviti svet kot iz Bele krajine v večja (razvita) središča. Bolj razvite regije naj bi imele neko družbeno dolžnost, da upravičijo in delijo blaginjo tudi med druge. Prav tako imajo najboljše univerze na svetu dolžnost, da dajo priložnost študentom iz celega sveta, z namenom da bo to znanje dobesedno zaživelo v vsem svojem sijaju in v vseh regijah sveta. Konec koncev je bistvo znanja, da ne pozna meja. Zato je tudi pomembno, da se vsi zdomci tega zavedamo. S to mislijo zaključujem in tudi dopolnjujem debato Zk ne ostaneš v Beli krajini?

Avotr: Rok Šikonja, [email protected]

Celotno študentsko publikacijo najdete na: https://issuu.com/klubbelokranjskihstudentov/docs/zvitica_pomlad_2020_splet?fbclid=IwAR0ITodSwzxWWO3OG2jeQXMP2UI9H0mEiFcchbQ5bHW7BcLcIxliyyHGzsU.

Ostanite zdravi,

Uredništvo Zvitice