Odvrnitev od najhujših kršitev

Najverjetneje ga ni več milenijca ali predstavnika generacije Z, ki tekom šolanja ne bi bil soočen z eno od dogem modernega sveta. Vseskozi mu je obljubljano, da če bo le »razmišljal in postopal izven okvirjev«, bo uspešen, bogat in srečen. Bolj ko se šolski predmet dotika področij, kjer je napihovanje ena od pogosteje uporabljenih metod, npr. v marketingu, močnejše je verovanje v to dogmo. Ravnokar mineva eno leto odkar smo kot družba prisiljeni, s strani narave in oblastnikov, živeti znotraj okvirjev epidemije, ker na ta način skrbimo za življenja najranljivejših, s tem ko nam jih ni potrebno zdraviti. Življenje znotraj okvirjev je vse, kar nas loči od živali, kaosa in ne nazadnje tudi razočaranja.

V tem eseju bom poskušal bralcu predstaviti posebne vrste okvir – tak, ki posameznika odvrne od dejanja, še preden je to storjeno. Okvir, ki posameznika ne kaznuje, ampak ga že v izhodišču odvrne od prestopa meje. V aktualnem epidemiološkem žargonu ga bi lahko ubesedili kot: »bolje preventiva kot kurativa«.

Okvirji in človekova narava

»Ni mi treba ukazati, da naredim nekaj, kar so drugi prisiljeni narediti zaradi svojega straha pred zakonom.« Aristotel, eden izmed vélikih treh grških filozofov

Tragičen pogled sprejme človeka takšnega, kot je, in ne takšnega, kot bi si nekdo želel, da je. Enostavneje povedano, sprejme človeka kot nepopolno bitje. Kot nekoga, ki je sposoben biti iracionalen. Kot nekoga, ki je sposoben zla – večjega kot katerakoli žival. Čar življenja je živeti z lastnimi nepopolnostmi v družbi nepopolnih ljudi. Zatorej kdor hodi po svetu z visokimi pričakovanji do sočloveka, bo vselej hodil razočaran in potrt. Nikoli ne bo našel popolnega človeka: partnerja, politika, idola, stranke ali študentske revije (op. a. čeprav Zvitica ni daleč).

Zato je vprašanje, kako posameznika z vsemi svojimi pomanjkljivostmi prisiliti, da postopa znotraj okvirjev sprejemljivega, dovoljenega in tistega, kar je prav. Močnega posameznika ni potrebno nadzorovati, kajti se bo omejil sam. Po Immanuelu Kantu je močan posameznik tisti, ki je svoboden – sposoben brzdati samega sebe. Tak posameznik se boji prestopiti meje zaradi moralnega zakona v sebi ali svoje bogaboječnosti. In prav zaradi teh omejitev dela manj napak ter je posledično srečnejši. Šibek posameznik ni sposoben brzdati samega sebe, ampak za to potrebuje zunanje okvirje: zakone, pravila staršev, odobravanja družbe ali grožnje. Okvirjem sledi ne zaradi tega, ker bo zaradi njih na boljšem, ampak ker ima strah pred kaznimi, ki sledijo ob prestopu. Temeljno vprašanje civilizirane družbe je, kako – vnaprej – preprečiti nemoralno in neumno obnašanje, zato da niti ne pride do škode niti pisanje kazni ni potrebno.

Vojaška metoda odvrnitve

Končni in najvišji cilj okvirjev, ki si jih ljudje postavimo in s katerimi se v glavnini strinjamo vsi ne glede na svojo pripadnost, je preprečiti fizično nasilje med ljudmi. Predvsem preprečiti vojne. Vojne med narodi so bile in še vedno so realnost tega sveta, ki ne glede na civilizacijski razvoj ali dostop do informacij obstajajo. Lahko bi trdili, da se ta človekova narava ni spremenila. V samem bistvu ni vojna nič drugega kot doseganje političnih ciljev preko nasilnih sredstev. Razlogi zanjo so lahko razumskih ali nerazumskih ter zajemajo od potreb po življenjskem prostoru (nem. »Lebensraum«), surovinah do ponosa, zavisti ali zgolj ideologije.

Vendar ne glede na razlog imajo vojne skupno značilnost – začnejo se, ko političnih voditelji (demokratični predsedniki, diktatorji ali kralji) ocenijo, da je cena vojne mnogo manjša od dobička. Ker v to verjamejo, postane vojna ena od možnih opcij. Ključ pri njenem preprečevanju je zato v dviganju njene cene ter dviganju zavedanja, da obračun zagotovo sledi. Ključ je v tem, da smo na vojno vedno pripravljeni! In ker smo pripravljeni, od nje odvračamo. Ta princip je v vojaški terminologiji znan kot metoda odvrnitve (ang. military deterrence).

Človekova narava pravi, da je nekatere vojne vredno bojevati, drugim pa se je nemogoče izogniti. Naivno in utopično je trditi, da je moč vse probleme rešiti z diplomacijo in pogovorom ter brez nasilja. Še posebej, ko je nasproti zlo, ki je proti vsemu, v kar verjamemo. Nekaj let nazaj, v času vzpona Islamske države, so ameriški obveščevalci ujeli dečka v Kabulu, v Afganistanu, ki so ga pripadniki ISIS-a odvzeli družini in ga odpeljali v tamkajšnjo mošejo v kamp za reedukacijo. V kampu, pod vodstvom imama, so dečka učili, kako držati nogo pri obglavljanju nevernika in kako sovražiti vse, kar je tuje. Med zaslišanjem je deček obveščevalcem izdal lokacije ISIS-a in opisal razmere v kampu. Dejal je, da najhujše, kar je moral pretrpeti, je bila spolna zloraba s strani vojakov. Vendar ne zaradi zlorabe same, ampak zaradi tega, ker ni bilo imama – ki ga tako občuduje –, da bi njegovo trpljenje lahko videl. Kako se sploh boriti proti takšnem zlu? Kako pomagati tako zlorabljenemu dečku? Naj bralec sam presodi, ali za preprečitev takšnega razčlovečenja zadostujejo zgolj pisma polna čudovitih namenov in sprave. Lahko ste privrženec miru, vendar je zavedanje te realnosti daleč od simpatiziranja in poveličevanja vojne ali zla, prej nasprotno.

Bivši predsednik Donald Trump je bil medijsko napaden zaradi »ogrožanja svetovne varnosti«, ko je brezkompromisno odgovoril na grožnje severnokorejskega režima: »... soočeni bodo z ognjem in besom, kakršnih svet še ni videl«. Svoje načelo je ponovil še na zasedanju Združenih narodov: »... če ne bomo imeli izbire, bomo popolnoma uničili Severno Korejo, raketni mož je na samomorilski misiji …«, podobno je sporočil tudi iranskem režimu: »… ZDA bodo odgovorile s 1000-krat večjo močjo nazaj ...«.

Čeprav takšna retorika v demokratičnih državah vzbuja neodobravanje, je daleč od tega, da je nora. Četudi in sploh ko jo poda kontroverzni predsednik Trump. Podobne izjave so stalnica predsednikov ZDA proti ekstremnim režimom, ki bi lahko – zaradi neumnosti – ogrozili svetovni mir: od Baracka Obame do Harryja Trumana. Slednji je po japonski zavrnitvi Potsdamskega ultimata z dne 26. 7. 1945 v svoji zgodovinski izjavi za javnost takrat dejal: »... če ne sprejmejo naših pogojev, lahko pričakujejo dež uničenja, kakršnega svet še ni videl.« Temu je sledila brezkompromisna predaja in konec vojne.

Vojaška odvrnitev na trhlih temeljih

»Če Nemcem uspe poslati okupatorsko vojsko v Anglijo, moramo narediti najboljše, da jih sprejmemo kot goste, jih nastanimo v vojaške baze in povabimo vrhovnega poveljnika na večerjo z našim premierjem.« Bertrand Russel, 1937, Nobelov nagrajenec, intelektualec, matematik in pisatelj

Še enkrat, vojna ali nasilje se ne samo zgodita. Predvsem nastaneta zato, ker ena stran oceni, da jo bo odnesla brez posledic. Dandanes v Sloveniji in Evropi prevladuje miselnost o nepotrebnosti vojske, češ da kdo je pa sovražnik? Vidnega sovražnika ni, ker vojska je. Podobno je v 1930-ih v britanski javnosti ob bridkem spominu na 1. sv. vojno vladal odpor do uporabe vojaške sile. Del intelektualcev je šel še tako daleč, da je klical po razoroževanju, v času, ko je nacistični režim delal ravno nasprotno. Hkrati so te isti intelektualci »tradicionalne« podpornike oboroževanja in vojaške odvrnitve označevali za »tiste, ki vojno občudujejo in ki ne bi prepoznali sveta brez nje«. Vsa ta družbeni pritisk je britansko vlado odvrnil od predhodne intervencije v Nemčiji in ustavitve nacističnega režima v vzponu.

Zaradi takšnega javnega mnenja je Hitler vedel, da bosta VB in Francija pri uporabi svojih sil oklevali ter bosta storili vse in še več, da se vojno diplomatsko prepreči. Temu so sledili hitri in poceni uspehi Tretjega rajha: aneksija Avstrije, Münchenski sporazum (propadli diplomatski dogovor) in okupacija Poljske. S tem v mislih, se lahko le vprašamo, koliko življenj bi lahko rešili, če bi zlo zatrli že v kali? Če bi bili intelektualci tistega časa bolj pošteni ter bi manj »signalizirali svoje kreposti« (ang. virtue signalling).

Vojaške lekcije

Da bogata in krvava vojaška zgodovina ne potone v pozabo, bomo sedaj potegnili vzporednice uporabe metode odvrnitve v času miru. Takrat bolj kot o svetovnem miru bomo govorili o urejanju odnosov znotraj držav. Načelo odvrnitve ostaja enako, a z eno razliko, in sicer da znotraj države obstaja ena sila, ki je neprimerljivo močnejša kot vse ostale – to je država z institucijami. Izmed teh nekatere določajo meje (zakonodajna veja), druge odločajo o prestopih meja in kaznih (sodna veja), tretje pa kazni izvršujejo (izvršna veja).

Če želimo, da ljudje zakone upoštevajo in da vlada red, potem je pomembno, da se te zakone dosledno izvršuje. Pomembno je tudi, da so kazni dovolj visoke oziroma »vzgojne«. Če temu ni tako, bodo ljudje tvegali več kršitev zakona, saj lahko pričakujejo, da jo bodo odnesli brez ali z majhnimi posledicami. Vsaka spregledana kršitev sporoča, da se kršenje zakonov bolj splača. Pa naj bo spregledana zaradi političnih vzvodov ali relativiziranja in upravičevanja namenov, ki jih je kršitelj imel.

Trdim, da je prav, da se dijake, ki so protestirali za odprtje šol, oglobi, ker so s tem kršili zakon. In to kljub temu da so bili njihovi razlogi plemeniti in upravičljivi. Pri tej zadevi je bolj kot, ali gre za ustrahovanje in represijo, pomembnejše vprašanje, kaj se zgodi, ko se zakon izvršuje na podlagi namena storilcev. Vsakokratni oblastniki ljubijo to relativiziranje, saj jim daje moč, da med zakone pod plemenitim geslom enakosti zapišejo: »Vse živali so enake, nekatere pa so bolj enake kot druge.«

»Živali zunaj so obračale svoje poglede od prašiča do človeka in človeka do prašiča in spet od prašiča do človeka; a že je bilo nemogoče povedati, kdo je kdo (op. a. kdo je kriv in kdo nedolžen).« Vir: George Orwell, Živalska farma.

Ali več ne pomnimo, kako so bili komunisti v Sovjetski zvezi ali oficirji v Jugoslaviji bolj enaki kot drugi? Ali mogoče, kako so bili nasilni protestniki gibanja Antifa bolj enaki kot nasilni protestniki na Kapitol? Ali kako so nekatere slovenske politične družine, ki za javni denar prodajajo kubične metre namesto kvadratnih, še vedno bolj enake kot tiste, ki jim odvzamejo hišo zaradi nekaj sto evrov dolga? S prestopom meje relativiziranja je dano nevarno sporočilo, ki dovoljuje »pravičnikom« uporabo vseh sredstev za doseganje cilja.

Če želimo odvrniti funkcionarje od korupcije, moramo vzpostaviti sistem, ki jo bo brezkompromisno, a pošteno, preganjal. Če želimo odvrniti študente od prepisovanja na izpitih, moramo kaznovati vsak prekršek – v najhujšem primeru tudi z izključitvijo. Če želimo vzpostaviti red in odvrniti od ilegalnega prehajanja državnih mej, moramo nastopiti z jasnimi sporočili o varovanju meje in o morebitni deportaciji – brez škodljivega moraliziranja. Nato, pa ob vzpostavljenem redu dosledno izvajati svojo migracijsko politiko in asimilacijo tujcev.

Sklep

Močan pristop s hudimi posledicami je pogosto ena izmed najbolj učinkovitih metod za preprečevanje najhujših kršitev. Vendar se je potrebno zavedati, da tudi ta ni brez omejitev, kajti kljub temu da mora dajati občutek brezkompromisnosti, mora hkrati biti jasna, razumna in vidna kot pravična. V normalnih državah namreč nasilna odvrnitev ne sme biti rešitev v primerih, kjer takšna sredstva niso sprejemljiva. Na primer v politiki ali na Twitterju ni sprejemljivo, da se politike odvrača na način, kot ga ubesedi predsednik parlamentarne stranke Zmago Jelinčič: »... dokler ne bomo postavili ene tri tipe pred zid in jih počil, ne bo nič ...« Temveč mora javnost od takšnih izjav odvračati z obljubljeno kaznijo na naslednjih volitvah ter nikoli prekršiti svojega notranjega moralnega zakona.

Slovo

Z Zvitico sem odraščal. Z njo je odraščal moj slog pisanja. Z njo je odraščalo moje razmišljanje in dojemanje sveta, vse od pomladne izdaje v letu 2016 dalje – 5 let zveste romance. Še danes se spomnim muk ob sestavljanju prvih odstavkov o Einsteinovi teoriji relativnosti, ko je bilo še tako enostavne ideje nemogoče zapisati v besedi. Z vsakim člankom sem želel pokazati nekaj več; nekaj, kar primanjkuje in bi si želel več; nekaj, kar resnično bogati bralca.

Ravnokar ste prebrali moje zadnje paragrafe v Zvitici, nikakor pa ne zadnjih nasploh. Toliko je še tem, o katerih bi pisal ali še raje govoril. Še raje pa bi poslušal svoje bralce, vaša mnenja in komentarji so vselej dobrodošli na naslovu: [email protected]. Zvitičarsko potovanje z bralci in avtorji je bilo zagotovo vredno potovanja.

Avtor: Rok Šikonja