Ozkoglednost in zaslepljenost zaradi lastnega interesa

Iz dneva v dan spremljam, kako se apetiti raznoraznih aktivistov, politikov, predstavnikov mladih in nenazadnje tudi mojih prijateljev, večajo. Lačni so po večanju moči, pooblastil in dolžnosti države. Ob vsaki navidezni ''krivici'' zahtevajo še manj dolžnosti, manj svobodnega trga, več države in več pravic. Čeprav je njihov namen dober, jih zaslepljenost zaradi lastnega interesa prepogosto vklene v ozkogleden pristop k odpravi le-te krivice.

Pravično reševanje krivičnosti v družbi zahteva, da situacijo ocenimo z vseh zornih kotov enakovredno, upoštevamo vse vidike in dvome. Namreč, če bi zgolj upokojenci odločali o svojih pokojninah, ne bi bilo presenetljivo, če bi se vse pokojnine nemudoma povečale. Enako, če bi študenti, ki določenega izpita z ''delom'' ne morejo opraviti, odločali o maksimalnem dovoljenem številu izpitnih rokov pri tem predmetu, potem naj nas ne bi smelo presenetiti, če bi bilo to število bodisi neomejeno ali enako 5, 6 (opa, to se že dogaja). V vsakem primeru bi posledice, in škodo, teh odločitev prevzeli drugi deležniki v družbi, v prvem primeru vsi delovno aktivni, v drugem celotna družba brez diplome, zaradi zapravljanja njihovega denarja, in z diplomo, zaradi nižanja veljavnosti le-te.

O principu, kako pravično urejati zadeve v družbi, ki jo sestavljajo različni deležniki, z različnimi interesi in potrebami, so bile napisane knjižnice knjig. Ta princip je poimenovan tančica nevednosti (ang. veil of ignorance) in je plod razmišljanja filozofov, kot so Kant, Hobbes, Locke, Harsanyi in Rawls, pravi pa tako: ''Nihče, ki odloča, ne ve svojega položaja v družbi, ali se bo rodil v revni ali bogati družini, kot suženj ali kralj; ali bo zdrav ali bolan, inteligenten ali naiven, deloven ali len, močan ali šibak; samo takrat bo lahko pravično odločal o razdelitvi surovin, pravic in položajev v družbi''. Samo takrat, ko bo presegel lastne želje, potrebe in zgolj zaupal svojemu razumu in morali, bo lahko formiral svobodno in pravično družbo. Pri takšnem političnem odločanju se ne bi zgodilo suženjstvo, zatiranje žensk ali vojn, saj nihče ne bi vedel, ali bo na koncu dneva končal kot garaški suženj, pretepena ženska ali vojak v prvi liniji.

Ta zaslepljenost je vidna pri trenutno najbolj aktualnem vprašanju, ki zadeva študente, predvsem tiste v elitni Ljubljani. Oglašajo se tisti, ki bi sami želi največje koristi od predlaganih sprememb. Oglaša se stara znanka iz srednješolskih let, ki po 4-ih letih neuspešnega študija čaka na sobo v študentskem domu ter zatrjuje, da ima pravico do nje. Če bi študij uspešno opravljala sproti, ji te sobe sploh ne bi bilo potrebno iskati. Tako z levega kot desnega pola se vrstijo neki utopični ukrepi reševanja stanovanjske problematike mladih (kritično, pa vendar resnica boli). Najbolj me boli ta sterilen odnos do mladih, predvsem dijakov, študentov, ki se kaže v kimanju politike do njihovih predlogov, ne opažam pa nobene kritike na njihov (naš) račun, pa bi jo še kako potrebovali – o tem bom zagotovo pisal v bližnji prihodnosti.

Pred nekaj tedni je eden boljših prijateljev iz otroštva objavil članek [1], ki govori o reševanju stanovanjske problematike v Ljubljani. Sam sem kot komentar na njegovo objavo ponudil drugačno rešitev, ki jo v javni razpravi na to temo globoko pogrešam. Oblikovana je bila za tančico nevednosti. Originalen komentar je nekoliko nagrajen.

''Kolega, vprašaj se najprej, kateri način bi bil najboljši, da se poveča možnosti ljudem, da bodo nekdaj lastniki svojega prebivališča?

V članku je pripoved izrazito enostranska, brez predstavljenih argumentov druge strani. Sploh ne bi rad izgubljal časa z očitki o tem, kako je dobiček nekaj slabega, in kako je socializem znal poskrbeti za vse. Mogoče pa ni vse tako enostransko. Največje blaginje, kot jo poznamo, ni prinesel sistem, podoben socializmu, temveč sistem, temelječ na močni zasebni lastnini in tržnemu gospodarstvu.

Jasno je, da je članek in vsa problematika v večinski meri vezana na Ljubljano, ne na druga mesta, kaj šele na periferijo (to ni niti omenjeno). Trenutno je porast nekega prepričanja, kot da ima vsak "pravico" živeti v Ljubljani in da je prav država dolžna, da to zagotovi. Govori se tudi o vpisu pravice do stanovanja v Ustavo RS, kot da je Ustava neka kuharska knjiga, ki ji samo dodajaš nove recepte.

Prvič, Ljubljana ponuja največ možnosti za razvoj posameznika, ima (daleč) najbolj razvito industrijo, storitve, povezave in tudi plače zaposlenih so višje kot na periferiji. Ljudje, ki ne živijo tu, so v teh vidikih v veliki prikrajšanosti. Vprašaj se, ali je pošteno, da se rešuje problematiko možnosti samo teh, ki so v Ljubljani? Povpraševanje za življenje v Ljubljani je ogromno in jasno je, če bi vsi želeli živeti v Ljubljani, bodo cene višje. Poleg tega bodo zaradi več ljudi nastali dodatni problemi: povečanje neenakosti investicijskih priložnosti zaradi večjega kadrovskega bazena napram periferiji, draženje vseh storitev (bari, restavracije, vrtci, itd.), še večja prometna obremenjenost. Problema, ki ga ima LPP danes, ko je preveč avtomobilov, ne rešiš tako, da še dodatno prometno obremeniš prestolnico. Torej, ali niso ljudje iz periferije že tako bolj prikrajšani za življenjske možnosti in vse te investicije v stanovanja v prestolnici, bi imele posledice le za peščico, ali obstaja boljša rešitev? Mogoče, če lahko sanjam rešitev, ki dvigne vse.

Zakaj se ne omenja alternativnih rešitev? Rešitve, ki bi dvignile vso Slovenijo, mesta in periferijo, in dvignile enakost slehernega državljana za razvoj, rešitve, ki bi odprle čim več vrat. Kaj pa če bi raje zahtevali od države, za kar jo resnično imamo, da najprej poskrbi za infrastrukturo: cestne povezave, avtoceste, železnice, širokopasovni internet in pokritost mobilnih omrežij. Kot Slovenija imamo prednost na račun majhnosti, da nam ti infrastrukturni projekti (ki so tako ali tako v načrtih razvoja države!!!!!) uspejo. Lahko bi bili svetovni zgled po pokritosti interneta in enakomernem razvoju vseh regij. Tako bi imela vsaka regija podobne možnosti razvoja, močno industrijo in neokrnjeno naravo zgolj nekaj kilometrov stran. Potem bi zmanjšali število študentov, ki jih je preveč, nekateri, roko na srce, niso sposobni študirati na najvišji ravni, s tem znižujejo standarde za vse ostale - nižajo kvaliteto šolanja za vse! Spodbudili bi zanimanje učencev za poklicna šolanja, tako bi več ljudi ostalo na periferiji. Študentske domove bi prestrukturirali, poleti so študentski domovi prazni (!), zakaj ne bi te prostore ta čas uporabljali ljudje (mladi?), ki bi radi poleti delali. Dodatno bi se veljalo dotakniti problematike študentov ''na črno'' v študentskih domovih.

Z boljšo prometno povezanostjo bi spodbudili enakomeren razvoj vseh regij, enakost možnosti državljanov. Ne bi tvegali korupcije v gradnji stanovanjskih kompleksov. Upam, da je jasno, da je država slab lastnik in da lahko podobna stanovanja bistveno cenejše in transparentno zgradijo privatniki. BITI ZGOLJ PRIVATNIK ALI DELATI KAJ V ZASEBNO KORIST (dobiček) NI ZLOČIN, kot bi nas nekdo skušal prepričati, še več, je esenca naše, zahodne, družbe in njene blaginje. Razbremenili bi vrtce, bolnišnice, zdravstvene domove, dome za ostarele, ceste itd. v mestih. Rešili bi staranje periferije in problem staranja vasi, ko starostniki, v lastni bedi in osamljenosti, živijo sami na podeželju, v odročnih krajev, odtrgani od svojih otrok in vnukov, ki svojo srečo iščejo bližje mestom. Povečali bi interes podjetnikov za te regije. Povečali bi gostoto intelektualcev na teh področji, tako dvignili akademsko, kulturno in duhovno dogajanje. Tudi tisti, ki ne želijo študirati ali pa nimajo te možnosti (so bolni, prerevni, predaleč), bi imeli kaj od tega. Tako bi tudi položili odlične temelje za tehnologijo prihodnosti, avtonomna vozila, ki bi nas pripeljala iz periferije v mesto v manj kot eni uri, med vožnjo pa bi lahko že delali ali spali in ne izgubljali dragocenega časa. Sledili bi tudi smernicam o izboljšanju javnega (regionalnega), predlog v članku samo odvrača interes od tega, in tako elektrificirali železnice, tako postali bolj ekološki in bolj podnebno nevtralni. Na ta način bi tudi spodbudili interes po kmetijstvu, lažji transport, večje možnosti po kadrih itd., lahko bi si zamislili stremeti k večji samozadostnosti s hrano.

Te ljudi zanima zgolj njihov ozkogleden interes, pozabljajo na to, kaj sploh enake možnosti pomenijo. Menim, da bi na zgoraj omenjen način rešili še druge probleme, ki so večji, bolj temeljni, od same stanovanjske problematike. Zakaj ni nobene diskusije na to temo? Prodaja se samo bonbončke, večje, dalekosežne vizije o razvoju naše dežele pa ni na vidiku.

Kratka fusnota, da bo očitno. Stanovanja, parcele in hiše so na periferiji bistveno bolj dostopne kot v Ljubljani, vsem državljanom.''

Očitno so ene rešitve boljše kot druge, te pa so lahko le plod čistega razuma, kot bi John Stuart Mill rekel: ''No one can be a great thinker who does not recognize that as a thinker it is his first duty to follow his intellect to whatever conclusions it may lead''. Ozkoglednost nam prepogosto daje ad hoc rešitve, ki zameglijo bistvo problema, ki ga v resnici rešujemo. Njena posledica je zatekanje k velikemu bratu, državi, da nas reši od lastne odgovornosti in nas prepričuje, da sami podobnim problemom nismo kos. Tudi tokrat, o čemer pišem, spada pod del demokratične kulture. Ponotranjite jo!

Viri, navedki in komentar

[1] Mladina, Biti najemnik je katastrofa, https://www.mladina.si/192564/klemen-plostajner-sociolog-biti-najemnik-je-katastrofa/?utm_source=ref&utm_medium=web&utm_campaign=facebook

[2] Delo, Mladi protestniki: 'Čas je, da odrasli odrastejo, 'https://www.delo.si/novice/okolje/protesti-tokrat-tudi-v-sloveniji-232387.html

Izkoriščanje boja proti podnebnim spremembam se kaže v takšnih zahtevah na okoljevarstvenem protestu. ''… dostopna in energetsko učinkovita najemna stanovanja …'' Ali opazite besedno zvezo energetsko učinkovita?

[3] Studio City, 29. 4. 2019, Stanovanja za mlade, https://4d.rtvslo.si/arhiv/studio-city/174612028

''Prva stvar, ki jo je potrebno narediti, je, da država začne graditi stanovanja … Država pa mora graditi taka stanovanja, ki so namenjena mladim, torej da niso luksuzna, temveč manjša, cenovno dostopna in blizu univerze, poslovnih stavb, šol in vrtcev.''

Avtor: Rok Šikonja

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice