Legaliziranje marihuane – pereča tema zadnjih nekaj let. O tem, kakšen vpliv imajo snovi, ki jih najdemo v tej rastlini, lahko preberete v prispevku, ki ga je za Zvitico napisal Jaka Šikonja, študent Medicinske fakultete Ljubljana. Vsaka stvar ima tako pozitivne kot negativne učinke, glede tega, kakšno mnenje si boste ustvarili vi, pa vam prepuščamo povsem prosto pot. V nadaljevanju zgolj nekaj preverljivih podatkov, s stališča bodočega zdravnika.

Kanabis in možgani

Kanabis, marihuana, trava, »gandža«, »vutra« – skupaj z obilico preostalih imen – je pripravek iz rastline, iz rodu Cannabis. Pojavlja se praktično povsod in je najbolj dostopna nelegalna psihoaktivna snov. Približno 12 % oseb, starejših od 12 let, je v zadnjem letu zaužilo kanabis, nekoliko višji odstotek je med mladostniki. Vsepovsod po svetu se pogosto vprašujejo, ali je dejstvo, da je kanabis nelegalen, nepravično, in ali bi morali razmišljati o legalizaciji. Zasledimo lahko mnoga gibanja, ki pozivajo vlade držav, naj premislijo o pripravi sprememb zakona, ki obravnava kanabis kot psihoaktivno snov.

Kanabis se v javnosti razlikuje od preostalih psihoaktivnih drog predvsem zaradi percepcije, da od kanabisa ne moreš postati odvisen, in od dejstva, da od pokajenih džointov ni še nihče umrl. Resnično upam, da vas bom tekom tega članka prepričal, da je iz medicinskega pogleda legalizacija kanabisa precej sporna, ker ne samo, da lahko postanemo odvisni, ampak pride tudi do številnih zdravstvenih in razvojnih problemov pri posamezniku.

Najprej vzemimo heroin kot drogo, pri kateri ni dvoma, da povzroča odvisnost. Ta se kaže s hlepenjem po zaužitju droge, z odtegnitvenim sindromom ob prenehanju jemanja, razvojem tolerance (kar pomeni, da za enak učinek potrebujemo večji odmerek); takšna oseba ne zmore nadzorovati svojega zauživanja ter jemlje drogo navkljub jasnim škodljivim posledicam, v njenem življenju pa pride do upada funkcioniranja na družbenem in delovnem področju. Če se poglobimo, opazimo, da zasledimo podobne težave tudi pri dolgoletnih in rednih kadilcih kanabisa. Raziskave kažejo, da 3–9 % vseh oseb, ki so kadarkoli eksperimentirale s kanabisom, postanejo odvisne. Večina pa tudi ob redni uporabi ne navaja klinično pomembnih težav. Pozdraviti odvisnosti je težje, kot izgleda. Če si predstavljamo, da droge delujejo na možgane, ki so sestavljeni iz milijard različnih povezav med celicami, se pri uživanju drog spremenijo tudi sami možgani, ki imajo povezave nastavljene tako, da osebo silijo k zaužitju. Takšna oseba mora seveda najprej prekiniti jemanje, nato pa morajo možgani popraviti napačno postavljene povezave, kar si lahko predstavljamo kot izjemno počasen proces.

Ljudje smo različni. Vsak ima nekoliko drugačno telesno konstitucijo, barvo kože, oči itd. Kljub tej različnosti, pa smo najbolj podobni našim ožjim družinskim članom, saj svoje gene dobimo od staršev. Nekateri geni, ki jih podedujemo, nas naredijo bolj dovzetne za odvisnost od drog, saj tako kot geni nosijo navodila za izdelavo barve oči, tako nosijo tudi navodila za izoblikovanje možganov. Posledično bomo imeli posameznike, ki bodo prej razvili znake odvisnosti od drog napram drugim. Naj pojasnim še, kaj vpliva na začetek jemanja drog. To ni toliko odvisno od podedovanih genov, ampak od naših osebnostnih značilnosti in družbe. Impulzivne osebe, ki se burno in nepremišljeno odzivajo, bodo bolj verjetneje razvile odvisnost. Če bomo obkroženi z ljudmi, ki odobravajo rabo drog ali jih mogoče tudi sami uživajo, je bolj verjetno, da bomo začeli z uporabo droge.

Nadzorno središče v telesu oziroma biološki računalnik so možgani. Že v maternici se oblikujejo specializirane celice in se med seboj povezujejo. Proces razvijanja možganov se odvija počasi in se zaključi nekje do 21. leta starosti. Zadnja se izoblikuje prefrontalna skorja. Med njene funkcije uvrščamo načrtovanje in nadzor vedenja, sprejemanje odločitev in presojo. Prav zaradi napisanega so najbolj ranljiva skupina mladostniki, ki nimajo še dokončno razvitih možganov in nimajo še popolnega nadzora nad svojim vedenjem.

Neizmerno zanimiv pojav je odtegnitveni pojav. Opazimo ga tako pri kanabisu kot pri drugih drogah. Osebe, odvisne od alkohola ali benzodiazepinov (pomirjeval), lahko zaradi nenadnega prenehanja uživanja droge tudi umrejo, zato je pri njih zmanjševanje uporabe pod nadzorom zdravnika. Ob dolgotrajnem uživanju droge se naše telo prilagodi na povišano koncentracijo te droge v telesu, do te mere, da je droga nujno potrebna za funkcioniranje različnih organskih sistemov. Simptomi odtegnitve pri kanabisu so precej podobni odtegnitvi od nikotina, med njih štejemo razdražljivost, motnje spanja, znižano razpoloženje, zmanjšan apetit, hlepenje po kanabisu in notranjo tesnobo, nemir. Pojavijo se približno 1 dan po prenehanju in trajajo do enega tedna, nato izzvenijo. Odtegnitvene simptome prekinemo s ponovnim zaužitjem droge.

Glavna aktivna sestavina pri kanabisu je tetrahidrokanabinol (THC), ki se veže na kanabinoidne receptorje. Odgovoren je za odvisnost in za psihoaktivne učinke, saj zvišuje raven dopamina v možganih. Kakovost kanabisa se zato meri v vsebnosti THC-ja, ki je v zadnjih 30 letih narasla s 3 % na 12 % zaradi izpopolnjenih načinov priprave. THC-ju podobne molekule najdemo tudi v telesu, pravimo jim endogeni kanabinoidi. Ob zauživanju kanabisa je kanabinoidni sistem preveč stimuliran, predvsem je problematičen vpliv na celice živčevja. Kanabinoidi zmanjšajo sposobnost tvorjenja novih povezav med celicami možganov. Če oseba uživa marihuano pred 21. letom, potem bo imela manj povezav v možganih, kar vodi v oslabitev nekaterih možganskih funkcij. Poudariti je potrebno, da se naj tudi nosečnice izogibajo kanabisu, saj kanabinoidi vplivajo tudi na razvoj možganov ploda. Najbolj prizadeti predeli pri dolgotrajnem uživanju so prefrontalna skorja, hipokampus, ki je predvsem pomemben pri učenju in pomnjenju, ter amigdala, ki sodeluje pri nadzoru čustev in odzivu na stres.

Kanabis je pogosto tudi droga, ki vodi k uživanju močnejših in bolj zasvajajočih drog – npr. heroina. V to skupino sodijo tudi cigareti in alkohol. Učinke kanabisa lahko grobo razdelimo na kratkoročne oziroma akutne, ki se pojavijo po zaužitju, in dolgoročne, ki se razvijejo po dalj časa trajajočem uživanju. Pri akutni zadetosti imamo prizadete spomin, dojemanje časa, motorično koordinacijo, lahko imamo tudi halucinacije različnih tipov. Med dolgoročnimi pa zasledimo tudi večje pojavljanje različnih bolezni, predvsem duševnih, zmanjšano sposobnost sprejemanja odločitev, prizadeto je čustvovanje, upad kognitivnih funkcij (spomin, pozornost, učenje), kar vodi v upad na socialnem, šolskem in delovnem področju, ter znižanje inteligenčnega kvocienta (IQ). Te osebe postanejo brez motivacije že za vsakodnevne stvari, kar vodi v zmanjšano storilnost na vseh področjih. Pri duševnih boleznih se poveča verjetnost za razvoj anksioznosti, depresije in psihotičnih motenj, kot je shizofrenija, pri kateri imamo izgubljen stik z realnostjo, motnje čustvovanja in pogoste slušne halucinacije. Prekomerno uživanje je povezano z nižjim zaslužkom, večjo potrebo po socialni pomoči, brezposelnostjo, kriminalnimi dejanji in nižjim zadovoljstvom v življenju. Kajenje kanabisa je povezano tudi z boleznimi dihal in krvožilnega sistema. Še dodaten problem predstavlja kajenje cigaret, ki je pogosto pridruženo pri rednih kadilcih kanabisa.

Prevečkrat sem že slišal, da lahko oseba v akutni zadetosti od kanabisa učinkovito vozi avto in da isto ni možno pri opitosti od alkohola. Moram pa to trditev odločno zanikati, saj ni resnična. Kanabis je najpogostejša nelegalna droga, ki jo povezujemo z okrnjeno sposobnostjo vožnje avtomobila in s prometnimi nesrečami. Raziskave so pokazale, da zadetost od kanabisa poveča možnost prometne nesreče za dvakrat, alkohol pa za petkrat – pri zelo visokih koncentracijah droge v krvi pa je verjetnost še večja. Zato se dajmo držati reda in tako kot ne pijemo, ko vozimo, tudi ne uživajmo kanabisa.

Kanabis lahko uporabljamo tudi v medicinske namene, katere uporaba mora biti nadzorovana, da se izognemo zlorabi. Pri bolnikih z razvitim AIDS-om s kanabisom spodbujamo apetit, prav tako pomaga pri slabosti in bruhanju bolnikom na kemoterapiji, znižuje bolečino in lajša nekatere oblike mišičnih krčev.

Zaradi nepoznavanja učinkov kanabisa in trenutnih sociokulturnih okoliščin se pojavlja vse več pritiskov na zakonodajalce z namenom legalizacije kanabisa za rekreativno uporabo. S tem se bi kanabis pridružil nikotinu in alkoholu, ki kljub temu da nista tako nevarna kot težje droge, delujeta s svojimi učinki škodljivo, k temu pa doprinese tudi njihova večja razširjenost. Problem je, da ko legaliziramo drogo, ta postane bolj dostopna, še posebej se bojimo dviga uživanja kanabisa pri mladih. Povečana dostopnost bi tako povečala populacijsko breme, kar bi bil neželeni učinek. Medicinsko bi bilo zato najbolj korektno, da se posledično kanabis ne legalizira. Lahko se pa zgodi, da so takšna predvidevanja napačna. Vpogled v realno situacijo nam bodo dale države, ki so legalizirale kanabis, med njimi je tudi Kanada z legalizirano rekreacijsko uporabo marihuane od oktobra 2018.

Do naslednjega tedna,

Uredništvo Zvitice