Parkour & Freerunning

V zadnjih nekaj letih sta vse bolj popularna postajala nova športa »Parkour in Freerunning«.

PARKOUR

Parkour je telesna disciplina francoskega izvora, v kateri je cilj, da udeleženci čim hitreje pridejo od namišljene točke A do točke B. Pri tem uporabljajo različne spretnosti, kot je skakanje in plezanje ali pa bolj akrobatične gibe. Objekti, ki jih izvajalci premagujejo, so iz vsakdanjega življenja, največkrat iz mesta, npr. ograje, garaže, strehe …

FREERUNNING

Medtem ko večina ljudi pogosto meša parkour in freerunning, je resnica nekje vmes. Freerunning je namreč, kot parkour, telesna disciplina, v kateri je cilj priti od točke A do točke B. Tu pa se disciplini ločia. V freerunningu namreč ni cilj, da je ta pot najučinkovitejša, ampak da je najbolj kreativna, tako da lahko vsebuje vsevrstne akrobacije, ki pa jim ni meja (vsak freerunner si lahko izmisli nekakšen nov obrat/salto).

Osrednje načelo je izrazba sebe, s premikanjem po danem okolju, (ni se treba ozirati na pravilno izvedbo). Parkour je torej disciplina, specializirana v natančnost, preciznost, ekplozivnost, moč, medtem ko je freerunning skupek vsega tega in še več. Združuje namreč parkour, gimnastiko, tricking, breakdancing … Načeloma vse športe tega sveta.

IZNAJDBA

Obe disciplini sta na svetu že tisoče let. Ko so neandertalci lovili plen, so morali najhitreje in najučinkoviteje priti od točke A do točke B. Uradni začetki pa segajo v 20 stoletje.

Leta 1902 je francoski poveljnik Georges Hébert ugotovil, da morajo njegovi gasilci postati bolj sposobni v hitrem in spontanem premikanju v danem prostoru. Tako je ustvaril metodo »parcours de Méthode Naturelle« (the natural method), s katero je treniral gasilce in povečal njihove sposobnosti gibanja.

Med temi gasilci je bil tudi Robert Belle, katerega sin, David Belle, je v letu 1990 vzel »parcours de Méthode Naturelle« in jo s svojimi prijatelji odnesel v bolj vsakdanje okolje. Po cele dneve so skakali po strehah, robnikih, parkirišči in prišli tudi do imena, ki ga poznamo danes – »Parkour«.

V Bellovi skupini je bil tudi Sébastien Foucan, ki se je kasneje oddaljil od skupine in poučeval parkour, kajti ljudje so takrat videli samo posnetke norcev, ki skačejo po strehah in se izpostavljajo smrti. Veliko ljudi zaradi tega parkourja ni maralo, nekateri navdušenci pa so hoteli brez specifičnega treninga poskusiti podobne akrobacije in jih je to stalo življenja. Sébastien Foucan se je odločil, da bo šport pokazal širši javnosti in tudi učil vse navdušence. V tem času pa je sam začel dodajati parkourju tudi salte, obrate, akrobacije idr. in tako je nastal tudi Freerunning.

NEVARNOST?

Večina ljudi v istem trenutku, ko izve za parkour in freerunning, takoj športa poveže z velikansko/smrtno nevarnostjo. In misli, da so freerunnerji norci, ki ne cenijo svojega življenja. Stvar pa je taka, da freerunnerji (še posebej tisti, ki izvajajo nemogoče trike) trenirajo več in pametneje kot katerikoli športnik. Iz izkušenj vam povem, da so vsakodnevni 4 ali več urni treningi stalnica, če si želite biti najboljši med najboljšimi.

Lahko je videti končni izdelek in kritizirati nevarnost medtem ko sedite na kavču in grizete pokovko.

STRAH

Velik (in tudi najpomembnejši) del treninga je mentalen trening. Ko freerunner prvič poskuša nov trik ali kaj podobnega, je strah VEDNO prisoten!

Strah je tudi največji razlog za poškodbe. Ko se izvaja npr. dvojna salta, se je razmeroma lahko v zraku izgubiti (ustrašiti) in to lahko vodi do nekontroliranih pristankov. Rešitev je, da pred poskusom novega trika freerunner do konca izpili vse variacije, ki imajo/dajo podoben občutek kot želen trik, a so le-te manj nevarne ali pa jih že obvlada.

Kljub treningu pa ne bo noben nov skok lahek. V trenutku, ko je freerunner 150 % prepričan, da mu bo trik uspel in popolnoma zaupa svojemu telesu, se mora pač zavezati za odločitev in skočiti, ne glede na količino straha v njem.

KAKO ZAČETI?

Veliko ljudi navdušijo posnetki freerunninga in parkourja ter si želijo tudi oni poskusiti ta čudovit šport. Pogosto vprašanje pa je, kje začeti.

1.opomba: za parkour potrebujete veliko opreme in zato se za večino ljudi ta šport sploh ne splača.

Hecam se, za vajo parkourja in freerunninga ni potrebne nič opreme – dobesedno! Edin pripomoček so čevlji, pa še ti niso nujni, če vas ne motijo umazane noge. Vsak, ki si zares želi začeti, nima nobenih izgovorov! Samo vrata odprite, ven stopite in najbližji pločnik poiščite. To je to! Nato naj se zabava začne!

Na začetku je najpomembnejša pridobitev nadzora nad telesom, tako da je najboljše, da se preizkusite v nešteto skokih, takšnih in drugačnih. In ne pozabite uporabiti čim več domišljije.

Kasneje, ko so skoki že mala malica, se je dobro preizkusiti v raznih kolesih, premetih ipd., ki pa jih raje vzemite na travo, ne na pločnik.

Zelo pomembna je tudi pravilna izvedba! Vsak trik lahko najdete na Youtubu (npr. how to do). Za težje trike pa je pametno imeti že kakšno mehko blazino … Ali pa jogi od postelje.

Zdaj pa dovolj sedenja, pojdite ven iz hiše (če dež pada, na stopnišče) pa po pameti. Uživajte!

Avtor: Jan Škof