Percepcija prehranskih aditivov s strani potrošnikov

Zadnja leta smo potrošniki postali zelo zahtevni. Ne izbiramo le privlačna živila, zdrava in varna živila, živila z dolgim rokom uporabnosti, živila brez maščob, sladkorja, brez soli, a vendar polnega okusa s primerno konsistenco, ampak se tudi poglabljamo v same sestavine. Največji problem potrošnikov danes je, da preveč verjamejo in zaupajo medijem, sploh medijem, ki določene naravne stvari predstavljajo kot slabo. Večino Slovencev pri izbiri hrane najbolj skrbijo aditivi v prehrani. To so tisti E-ji, ki se jih kar 85 % slovenskega prebivalstva boji. Kakšna naj bi bila zaskrbljenost, sledo v nadaljevanju.

Aditivi za živila so snovi, ki se običajno ne uživajo kot živilo, ampak se predvsem iz tehnoloških razlogov namensko dodajajo živilom. Ker aditivi sodijo med sestavine živil, morajo biti na embalaži navedene sestavine ter tudi obvezno označeni aditivi. Zakonodaja dovoljuje označevanje aditivov na dva načina. Aditiv lahko poimenujemo po imenu, lahko pa ga klasificiramo kot črko E, kateri sledi številka za določen aditiv. Pod aditive spadajo barvila, konzervansi, sladila, antioksidanti, želirna sredstva in drugo.

Na spletu je ogromno spletnih strani, ne-akademskih člankov, o tem, kako so aditivi nevarni. Mnogi navajajo imena aditivov in jim predpisujejo določene simptome. V eni izmed spletnih strani je bil označen pektin za sumljiv aditiv, katerega učinek na zdravje se še vedno raziskuje. Ob tem pomislimo, da morda ne bi bilo dobro kupovati marmelad, ki vsebujejo E440 (pektin), ki je sestavina mnogega sadja, še posebej jabolk in hrušk, ki jih nekateri zauživamo dnevno. Predpisali so mu simptome: v večjih količinah povzroča vetrove – no ja, če zaužijemo veliko sadja, to tudi pričakujemo. Najljubši primer mi je bil od nekdaj, ko so se ljudje izogibali E300 in pa tudi poimenovanju E300, kot askorbinska kislina, ko ob enem oboje enačimo z Vitaminom C, katerega se noben ne bi izogibal. Zakaj so aditivi na tako slabem glasu? Eno izmed mnenj gre temu, da prihaja do komunikacijskega šuma, kjer proizvajalci premalo komunicirajo s potrošniki. Ne podajajo veliko informacij o tem, koliko konzervansov, barvil in zakaj so jih dodali v živilo. Aditivi so v prehrani že mnogo let, tudi če bi sol odkrili nedavno, bi jo klasificirali pod aditive, kot ojačevalce okusa, tudi s sladkorjem bi lahko naredili enako, saj ga doma mnogi uporabljajo kot konzervans pri vlaganju sadja. Zakaj torej živilski tehnologi uporabljajo aditive? Aditivi so dodani v živila z namenom, da je okus boljši, aroma in vonj lepša, da podaljša rok uporabe procesirane hrane, daje lepšo barvo in obliko hrani in podobno. Če pogledamo na primer jagodni jogurt. Ko kupimo jagodni jogurt, pričakujemo koščke dokaj hrustljavih jagod, rdečo barva in sladek okus. Brez barvila jogurt ne bi imel značilne roza barve, jagode bi bile rjave in bile bi razpadle, okus pa bi se spreminjal glede na ostale sestavine. Res da najdemo na trgovinskih policah živila brez aditivov, vendar živila ne izgledajo več privlačno, na primer marelice niso več oranžne ampak so poponoma rjave. Ena izmed vidnih sprememb v zadnjem času je povečana ponudba brezalkoholnih pijač, katere imajo namesto sladkorja sedaj sladila. Znano je, da je povečana uporaba sladkorja glavno vodilo k debelosti in se potrošniki izogibajo temu, a nekaj raziskav opozarja, da povečano zauživanje sladil vodi k lakoti in s tem k prenajedanju in posledično prav tako do debelosti. Torej, je uporaba aditivov vedno upravičena? Neglede samega zdravja poglejmo primere katerih aditivov ne bi bilo potrebno dodajati. Pri proizvajalcih, katerih tehnološki postopek je ustrezno voden in nadzorovan, do dodajanja aditivov ne prihaja toliko, saj je večina aditivov dodana k hrani z namenom, da se zavarujejo pri možni slabši higieni v procesiranju. Tudi če imajo primerne in kakovostne vhodne sestavine, do dodajanja aditivov naj ne bi prihajalo. Aditive dodajajo tudi hrenovkam in kar nekaj je nepotrebnih; to so sredstva za zgostitev, sredstva za uravnavanje kislosti, glukozni sirup in ojačevalec arome. Dodajanje ojačevalca arome, najpogosteje E621, hrenovkam ni upravičeno, saj naj bi hrenovke vsebovale zadostne količine kakovostnega mesa, ki da izdelku aromo. Nekatere hrenovke pa vsebujejo tudi barvilo E120, katerega bi lahko zamenjali z ekstraktom paprike

Glede označevanja aditivov smo potrošniki različni – nekateri se zgražajo, ko vidijo E-je, nekateri pa ko vidijo dolge besede, ki se težko izgovarjajo, takoj vsebnost označijo za škodljive snovi. To vse temelji na izobraževanju potrošnikov o hrani, komuniciranju proizvajalcev z njimi, upravičene uporabe aditivov v določenih primerih ter ko ne uporabljamo aditive, kot prekrivanje slabše kakovosti mesa (primer sulfita v mesu). Pri izbiri živil je treba upoštevati vse sestavine. Pogled na aditive velja pri izbiri živil, ki so namenjena rizičnim skupinam potrošnikov, kot so dojenčki (čeprav moramo vedeti, da aditivi v otroški hrani niso dovoljeni!), otroci, noseče in doječe ženske, starejši in bolniki. Živila naj ne izbiramo na podlagi tega, ali vsebujejo aditive ali ne, ampak na osnovi tega, ali vsebujejo, in v kakšnih količinah, določena hranila, kot so sladkorji, maščobe, sol in drugo, kar dejansko povzroča mnoge nenalezljive kronične bolezni, kot so diabetes, srčno-žilne bolezni in podobno. Takim hranilom bi morali posvečati več pozornosti, namesto da se ukvarjamo s tem, kateri aditivi so danes v naši hrani.

Avtorica: Katja Vraničar

Ostanite zdravi,

Uredništvo Zvitice