Pogovarjali smo se s prof. dr. Bojano Beović

Teče že peti mesec mojega prostovoljstva na travmatološki kliniki UKC-ja v Ljubljani. Čas, v katerem sem slišal veliko življenjskih naukov, žalostnih in veselih zgodb ter nasvetov, se naučil veliko uporabnih stvari in spoznal še več zanimivih ljudi. Prav gotovo je bila ena izmed njih tudi infektologinja, prof. dr. Bojana Beović, ki večkrat prihaja na kliniko in si za vsakega pacienta posebej vzame čas ter se poglobi v zdravljenje bolnikove infekcije, da bi mu predpisala najbolj optimalno terapijo. Tako sestre kot tudi zdravniki so mi govorili o njenih izjemnih dosežkih na področju medicine in povedali veliko zanimivih stvari o njenem delu, kar je v meni vzbudilo željo, da tudi z njo naredim intervju. Če bi vse pohvale njenih kolegov združil v vzdevek, bi bil to gotovo Dr. House slovenske medicine. Kljub nabito polnemu urniku, si je vzela čas zame, četudi je bilo to hitro na hodniku, preden se je odpravila na drugi oddelek. Nisem potreboval več časa, da sem spoznal, da je prof. Beović v čistem nasprotju z vtisi, ki smo jih mogoče prejemali iz različnih medijev. Sproščena, preprosta, prijazna in nasmejala. Ob vprašanju, ali bi bila pripravljena odgovoriti na vprašanja za naše študentsko glasilo, je z veseljem sprejela in mi zaupala svojo elektronsko pošto, prek katere sva vse skupaj tudi izvedla.

Kako so potekala vaša srednješolska leta in česa se najraje spominjate iz tistih časov?

Prav gotovo prijateljev, ki so to še danes.

Kaj vas je pripeljalo do odločitve za vpis na medicinsko fakulteto?

Študij se mi je zdel zanimiv, pritegnile so me predvsem skrivnosti delovanja človekovega telesa, pa še kot izziv, saj velja, da je študij težak.

Kateri predmet in profesor vam je ostal najbolj v spominu in zakaj?

Težko rečem, morda prof. Kordaš, ki je veljal za strogega, a je zahteval le razmišljanje.

Zakaj ste se, izmed vseh specializacij, odločili za anesteziologijo, kasneje pa še za infektologijo?

Za anesteziologijo sem se odločila zaradi pomanjkanja služb za mlade zdravnike v tistem času, situacija je bila bistveno slabša kot danes. Seveda sem anesteziologijo kasneje vzljubila, posebej intenzivno terapijo. Potem se je ponudila priložnost, da grem na infektologijo, kjer mi je bilo omogočeno tudi raziskovalno delo.

Po končanem magisteriju ste se odločili za opravljanje doktorata, kjer ste zagovarjali doktorsko nalogo z naslovom Vpliv povišane telesne temperature pri človeku na različne farmakokinetične parametre nekaterih antibiotikov. Kako bi pomen in vsebino doktorske naloge razložili nekomu izven medicinske stroke?

Enostavno: dokler ima bolnik vročino, se antibiotik enakomerno porazdeljuje po telesu, kar je za zdravljenje okužbe potencialno ugodno, ko vročina upade, je razporeditev manj enakomerna. Kamenček v prid temu, da vročine ni treba za vsako ceno zbijati.

V svoji karieri se že vrsto let ukvarjate z nadzorovano rabo antibiotikov. Za kaj se gre pri temu?

Pri nadzorovani rabi antibiotikov gre za skupek ukrepov, ki zagotovijo vsakemu bolniku (preko slehernega predpisovalca) ustrezno antibiotično zdravljenje zanj in obenem rabo antibiotikov, ki nima prekomernega vpliva na razvoj mikrobne odpornosti.

Slišal sem, da ste v slovenskem zdravstvu dosegli prav to, da se antibiotiki predpišejo le takrat, ko je potrebno. Zakaj je pomembno, da se antibiotikov pri pacientih ne predpisuje po nepotrebnem in kaj se zgodi s telesom v primeru nereguliranega predpisovanja antibiotikov?

Antibiotiki pravzaprav minimalno delujejo na človekovo telo, za razliko od zdravil sicer vplivajo na mikroorganizme. Mikroorganizmi so nekateri nevarni, drugi so del našega mikrobioma. Vsi antibiotiki uničujejo mikrobiom in vplivajo na razvoj odpornosti, ki pri patogenih pomeni, da se jih z antibiotiki ne da več uničiti. To delajo antibiotiki vedno, a jih kljub temu predpisujemo, saj drugače bakterijskih okužb ne moremo pozdraviti oziroma bi naredile preveliko škodo. Seveda pa ni pametno, da jih predpisujemo preveč ali narobe, ker bi to škodo še bistveno povečalo, po nepotrebnem.

Leto 2020 je bila za večino nas popolnoma nova izkušnja, soočenje z novim COVID-19 virusom. Kako je potekal vaš delovni dan pred izbruhom virusa in kako je imenovanje v vodjo strokovne svetovalne skupine za COVID spremenilo vaš urnik in način dela?

Urnik se je preprosto bolj napolnil, treba je biti »multitasker«, ves dan slediti, kaj se dogaja, odgovarjati na vprašanja, pripravljati mnenja, študirati. Ob tem je treba opravljati še redno delo zdravnice in profesorice, na srečo imajo kolegi potrpljenje in mi pomagajo, kadar res ne gre.

Z novim vodstvenim položajem so prišle večja odgovornost, izzivi, na žalost tudi grožnje. Kako je vse to vplivalo na vaše profesionalno predvsem pa privatno življenje?

Če mislite posebej grožnje, ne zelo, res pa je, da sem nehote nekatera stališča omilila, kar ni bilo dobro za epidemijo. To je bil tudi, žal, namen ljudi, ki so mi grozili. Kot ste najbrž opazili, v medijih te grožnje niso bile nikoli resno problematizirane.

Kateri izmed ukrepov je tisti, ki ga vlada ni upoštevala, bi pa pripomogel k večjemu nadzoru širjenja okužb in vračanju v normalno stanje v državi?

Vlada bi morala vztrajati, da se izdajajo karantene in NIJZ sledi kontaktom.

Kaj je po vašem mnenju prispevalo k umiritvi števila novih okužb v januarju (hitri testi, prekuženost ... )?

Vsakega malo: obstoječi ukrepi in prekuževanje gotovo, na nekoliko hitrejše izboljševanje v zadnjem času pa zelo verjetno vplivajo testi.

Kako gledate na švedski način spopadanja z virusom in zakaj (ne) bi prišlo v poštev implementiranje istega načina tudi v Sloveniji?

Če bi v Sloveniji upoštevali švedski model spomladi, lahko seštejete število mrtvih sami.

Kaj smatrate za največji preboj v COVID pandemiji?

Hitro razvita cepiva, gotovo! Razvoj cepiva je zagotovo največji dosežek leta 2020, saj je to pot do normalizacije stanja po svetu.

Zakaj je po vašem mnenju precepljenost med zdravstvenimi delavci nižja, kot bi jo pričakovali?

To pripisujem sorazmerno slabi izobraženosti zdravstvenih delavcev, te vsebine s(m)o se bolj »napiflali«.

Po kolikšnem času se bo potrebno spet cepiti in ali bi bilo smiselno kontrolirati, koliko protiteles dobi telo po prebolelem virusu in po cepljenju?

Zaenkrat nimamo še takega testa za preverjanje protiteles, ki bi nam, recimo, dal informacijo kot antiHBs, moja ocena je, da se bomo cepili vsako leto.

Ko se bo razsajanje koronavirusa umirilo, katere infekcijske bolezni se najbolj bojite, da bi se pojavila v prihodnosti in zakaj (kuga, antraks, hemoragične mrzlice, Creutzfeld Jacobsova bolezen ... )?

Največji problem so virusi skupaj z globalizacijo, ki omogoča širjenje. Bolj resno moramo vzeti izbruhe novih bolezni po svetu. Si predstavljate, če bi januarja lani zaprli kitajsko mejo (začasno): pandemije sploh ne bi bilo!

Katere so tiste bolezni, s katerimi se v »ne-Covid« času največ ukvarjate?

Predvsem bakterijske okužbe v povezavi s kirurgijo, nekaj tudi z gripo in seveda s to nadzorovano rabo antibiotikov.

Leta 2016 ste dobili naziv redne profesorice na Medicinski fakulteti. Kaj vam je pri tem delu in delu s študenti najlepše? Ali obstajajo trenutki, ko tudi vas študenti naučijo kaj novega?

Najraje sem mentorica študentskih raziskovalnih nalog, ker tu res uživam. Učenje je pri tem obojestransko.

Kot glavna raziskovalka ste sodelovali pri več raziskovalnih projektih, ki jih je financirala farmacevtska industrija. Nam zaupate vsebino raziskovalnega projekta, na katerega ste najbolj ponosni?

Največ sem s farmacevtsko industrijo sodelovala pri razvoju zdravila linezolid. Vendar te raziskave niso tisto, na kar smo navadno raziskovalci najbolj ponosni, ker tam pač delaš tisto, kar protokol predvideva, večji užitek so raziskave, ki jih zasnuješ sam. Tu je kar se mene tiče več raziskav s področja nadzorovane rabe antibiotikov.

Kljub vsem izjemnim dosežkom tokom kariere pa ste najverjetneje najbolj ponosni na svoje poslanstvo mame hčerki Mariji Luciji in sinu Jaki. Je kateri izmed njiju nadaljeval tradicijo in se vpisal na medicino ali sta izbrala kakšno drugo področje poklicne poti?

Hči je specializantka medicine dela, sin pa je farmacevt tehnolog v Leku, nista povsem v mojih stopnjah, prav daleč pa tudi ne. Nimam posebnega odnosa do tega, kaj otroci izberejo. Veliko je res takih »zdravniških dinastij«, ampak najbolj pomembno je, da se otroci nekje najdejo in so zadovoljni.

Zasledil sem, da se pozimi radi spuščate po belih strminah, poleti pa sedete na kolo in se zapeljete naokoli. Glede na to, da vam je letošnja situacija te plane malce prikrajšala, s čim ste se zamotili in kako ste usklajevali čas za sprostitev poleg stresa in dela na visokih obratih?

Tale pandemija mi je uničila skoraj dve smučarski sezoni, to me najbolj žalosti. Tudi telovadbe nimam že nekaj časa, ostaja hoja po hribčkih čez vikend, vsekakor premalo, bo treba nadoknaditi.

Med ostalim ste tudi hedonistka, ki uživa v degustaciji vin. Ker je Bela krajina med bolj znanimi pridelovalci vin, ki so poznana tako doma kot tudi po svetu, ali imate na svojem seznamu tudi kakšnega belokranjskega vinskega favorita?

Poskušanje različnih vin je malo hedonizma in malo študija, pa tudi potovanj, spoznavanje sveta in domovine. Pri belokranjskih vinih imam takoj asociacijo na kleti Šturm, Prus, Šuklje, od vin pa seveda na predikatna vina in modro frankinjo.

Za konec nam povejte še kakšno zanimivost, ki je o vas še ne vemo in bi jo bili pripravljeni deliti?

Oh, nisem posebno zanimiv človek ...

Za izvedbo intervjuja bi se rad zahvalil sestri Špeli Pogačnik, kateri pripisujem največ zaslug za izvedbo intervjuja, saj se je takoj aktivirala in vztrajno iskala pot, da sem v najkrajšem času prišel v stik z prof. dr. Beović. Zahvaljujem se tudi nadzorni sestri Katji Verdnik, dr. Simonu Hermanu in študentu medicine Jaki Šikonji, ki so mi pomagali pri sestavljanju in izboru vprašanj.

Avtor: Aleksander Vuković