Pogovarjali smo se z Borutom in Tino Kincl

Kempo - borilna veščina ali način življenja?

Pravijo, da zmagovalci postanejo tisti, ki so pripravljeni stopiti čez rob; da je temu tako priča zgodba dvojice, ki uspešno vodi Kempo Arnis Federation Slovenija. Borut in Tina Kincl pa zagotovo poznata še tistega latinskega: Per aspera ad astra - Prek trnjev do zvezd. Borut je namreč ob podpori svoje soproge Tine ustvaril nekaj, kar nosi svoj pečat tako po svetu, v Sloveniji, kot tudi pri ljudeh, ki komaj čakajo da vstopijo v dojo (telovadnico) - borilno veščino Kempo. Organizacija, ki jo vodita ni zgolj trening, šport, oblika sprostitve, ampak gre tu za nekaj več, je način življenja. Poleg treniranja, organizirajo tudi brezplačne delavnice ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami. Izdali so tudi slikanico za otroke z naslovom Zmaga na gori Chinto, imajo svoja športna oblačila in sprejmejo pod okrilje vsakega novega “kempovca”. Borut Kincl se ponaša tudi z belokranjskimi koreninami in je človek, ki ni samo trener z veliko začetnico pač pa idol, študent, ki je zašel na drugo pot, da bi našel tisto kar ga veseli, inštruktor in tisti “nekdo”, ki te prepriča, da je vse mogoče o čemer sanjaš, ko se to zdi nemogoče. Preberite, zakaj.

1. Vemo, da Borut ni bil študent, ki je hodil po tipični uhojeni poti pač pa se je odločil, da bo odšel v svet. Nam lahko poveste kaj več o tem koraku in kako vas je to pripeljalo do tega, da ste praktično uspeli iz ljubezni do hobija pripeljati do službe, poslanstva, če se smem tako izraziti?

Uvodoma naj povem, da izhajam iz zelo tradicionalne družine, ki na prvo mesto postavlja izobrazbo, zato je bilo nekje globoko najtežje premagati strah pred nekim podajanjem v neznano, za katerega nihče ni mogel zagotoviti, da bo dal kruh na mizo. Starši so si zame želeli bolj uhojene poti, ker so mi želeli zagotoviti varnost, za kar sem jim večkrat hvaležen. To me je gnalo, da sem kljub hobiju, ki je kasneje postal moj poklic diplomiral iz sociologije in postal profesor športne vzgoje. To mi je dalo neko drugo perspektivo in sicer, da sem uspel ohraniti ljubezen do tega kar počnem, saj je to moja zavestna izbira vsak dan in ne nuja, ker v življenju ne bi znal ali pa ne bi bil kvalificiran za nič drugega. Morda ravno zaradi te čiste ljubezni nikoli nisem gledal na Kempo skozi denar ali bil obremenjen z različnimi poslovnimi modeli, vse kar si želim je, dati vse od sebe in delati svoje učence vsak dan boljše, zadovoljnejše. Ko sva s Tino začela hoditi sva že v štartu sanjarila o svojih prostorih, kako bi imeli organizacijo, ki bi pod eno streho povezvala enakomisleče ljudi, ki bi si poleg borilnih veščin delili tudi podoben pogled na svet. In ideja je zorela 15, 20 let. V tem času sem prepotoval praktično ves svet, spoznal borilne veščine različnih stilov in na koncu ustvaril Kempo Arnis, ki je moje življenje, moja kreativa in moje sanje. Na srečo za realnost pri hiši skrbi Tina, ki razmišlja bolj pesimistično, ampak skupaj sva na tak način dober team, saj drug drugemu pokrivava skrite kote, kar je poleg tega, da imava okrog sebe super ožji team inštruktorjev prava sestavina za grajenje zgodbe.

2. Zakaj je Kinclova vrsta borilnih veščin posebna?

Hvala za kompliment. Rekel bi, da vsak za svojo veščino misli, da je posebna, zato se tudi z njo ukvarja. Če me sprašujete, kaj bi izpostavil kot eno bistvenih prednosti Kempa pa je, da gre ogromno energije v to, da izbezamo človekov potencial in ga naredimo boljšega, uspešnejšega ne samo v borilnih veščinah, ampak v življenju nasploh.

3. Koliko izpostav ima KAF po Sloveniji in kako je z mednarodnim sodelovanjem, slišali smo namreč da so na Malti tako navdušeni, da želijo borilno veščino predstaviti osnovnim šolam.

Trenutno imamo šole v NM, LJ, Litiji, Jesenicah, Kranju, Kopru, Italiji, Malti, Nemčiji,... v prvi fazi smo se orientirali na to, da smo odpirali podružnice, kjer so naši najvišji in najbolj šolani inštruktorji podajali znanje naprej. Tisti, ki so zagrizli v to so zelo uspešni in šole so uspešne tudi v tujini. Predvsem bi rekel, da se pozna razlika med Slovenijo in tujino v tem, da smo pri nas še vedno precej orientirani na to, koliko je nek klub ali dejavnost vredna priporcionalno na to, koliko medalj osvojijo na določenih tekmovanjih, medtem, ko v tujini na to gledajo širše. Torej kako določena dejavnost pomaga nekomu pri stresu, obvladovanju samega sebe, izboljšanju koncentracije in nasploh kako osvojiti filozofijo, da v življenju nismo žrtev. To so tiste privlačne stvari zaradi katerih nas vabijo k sodelovanju, ne pa samo to, kdo višje brcne.

4. Po dolgem prizadevanju, je tudi borilna veščina dobila svoj “dom” in sicer svoj dojo v Novem mestu, kakšne treninge in katerih vadb se lahko udeleži študent?

Vsi, ki jih zanimajo naši treningi in opisi vadb, lahko obiščejo našo spletno stran www.kempoarnis.com ali nas pokličejo, nam pišejo. Vadb imamo kar nekaj, odvisno kakšno intenziteto si nekdo želi. Ali želi poudarek na samoobrambi, športu ali bolj na kondiciranju, variant je kar nekaj. Ponosni smo, da imamo eno najlepših in najbolj sodobnih telovadnic v Sloveniji, morda celo širše. Čakali smo jo 20 let in vanjo zlili vso ljubezen, ki jo premoremo.

5. Polaganje črnega pasu je vsakoletni posebni spektakel, tako za kempovce kot za občinstvo, zakaj?

Rekel bom takole: Z leti se človek spremeni. Že sedaj, ko odgovarjam na vaša vprašanja, jih odgovarjam drugače, kot bi jih pred 10 leti, kjer bi se na vso moč trudil po dolgem in počez razlagati kako je Kempo realna samoobramba, ki zajema vse distance borbe, da delamo z orožji, se dotikamo tradicionalnega karateja, jiujitsa, filipinskih in izraelskih borilnih veščin,... toda veste zakaj je to spektakel? Ker se v enem večeru združi toliko energije in želja po tem, da nekdo da vse od sebe, da nihče ne ostane ravnodušen. Polaganje za črni pas pri nas je eno najtežjih na svetu s področja karateja/kempa, Krav magaja in Filipinskih borilnih veščin. V komisiji takrat sedijo nekateri navečji mojstri - 10.DAN omenjenih veščin. Poleg demonstracij tehnik z golimi rokami in orožjem, na koncu vsak opravi še 15 full kontakt borb, za katere dobi “sveže” nasprotnike. Gre za kombinacijo znanja in vzdržljivosti, kjer mnogi odpadejo že v samem procesu priprav do tega večera. In res je težko in ni za vsakogar. Toda vsak, ki je to dal skozi, pravi, da je bila to ena najlepših izkušenj v njegovem življenju. In spektakel obiščejo tudi visoki gostje iz vojske, policije, pa seveda velika tuja in domača imena iz sveta borilnih veščin... to je večer, kjer 2000 glava množica vzklika in navija za vas, kjer imamo pevske goste, reflektorje, skratka, je kot v filmu.

6. Kakšni so cilji organizacije za prihodnost?

Ta trenutek predvsem preživeti. Covid nam je postavil življenje na glavo in pred nami je zelo težko obdobje, saj bo marsikdo zaradi položaja, ki ga ima šport ta trenutek primoran poiskati drugo vrsto zaposlitve, da bo preživel. In tako kot turizem, gostinstvo, bo problem dobiti kvaliteten kader in zagnane posmeznike, ki bodo kljub negotovostim na tej poti vztrajali. Upamo, da se zadeve čim prej normalizirajo, toda nekaj časa gotovo še ne bo, kot je bilo.

7. Nam lahko predstavite sam trening, kako poteka in kakšne so skupine?

Treningi pri nas potekajo enkrat, dvakrat ali trikrat do štirikrat tedensko. Imamo skupine za predšolske otroke, Kempo Pingvine, kjer enkrat na teden otroke učimo osnovne motorike in osnove samoobrambe s pomočjo iger. Mlajši Juniorji so otroci do 10. leta, kjer so zadeve že precej bolj intenzivne, večji poudarek je na osnovnih kempo tehnikah, katah in borbah. Potem imamo skupino starejših Juniorjev, kjer so zadeve že precej resne. Udarci, brce, meti, borbe, kate, samoobramba, osnove borbe z orožji in veliko kondiciranja, ki je potrebno za njihove borbe v Kempo contact oz Kyokushinkai karateju, katerih tekem se udeležujemo. Seveda, imamo še odrasle skupine, ki se jim lahko pridružimo s 16. oz 18. leti. Tukaj se gre za znanost bojevanja. Stoje, v klinču, na tleh, goloroko in z uporabo orožij. Program vsebuje najvišje zahteve za dosego črnega pasu v Kapap-Krav magaju, Ryukyu kempu in Modern arnisu. Posebna skupina je skupina ženske samoobrame oz. KAPAP za ženske, ki je specifično prilagojena ženskam, njihovi potrebi po samoobrambi in kondiciranju.... poleg tega imamo specializirane skupine, ki se pripravljajo na tekmovanja v borbah, pa skupine za bolj zahtevne uporabnike iz vrst vojske in policije in tudi za tiste, ki si želijo večjega poudarka zgolj na kondiciranju oz. “funkcionalenemu treningu“.

8. Zakaj kempovec, tako rekoč vedno ostane kempovec? Je to zgolj želja po treningu, ki jo nosi vedno s seboj ali gre pri tem za način življenja, ki ga odnese, potem ko že prvič kot pingvinček stopi na blazine?

Mislim da je tisto lepilo predvsem življenjska filozofija in družinski odnos, ki ga gojimo da naših članov v naši organizaciji. Tega nihče ne more blefirati. Ljudje bodo pozabili marsikakšno lekcijo iz blazin, nikoli pa ne bodo pozabili, kako so se počutili pri nas na treningu. Bili so vedno dobrodošli in lepo sprejeti.

9. Eden izmed ciljev organizacije je tudi boj proti nasilju, ki v današnji situaciji zlasti še okrepljeni s spopadom z virusom, raste. Kako lahko kempo trening pripomore k temu?

Koronavirus nas postavlja na različne preizkušnje. Stiske so v veliki meri psihične, počutimo se utesnjene in nemočne. Beremo o tem, kako se povečuje št. umorov in nasilja med štirimi stenami, napetost med ljudmi. Bojimo se izražati svoja mnenja in spustiti tisto odvečno energijo, ki se nabira v nas ne moremo skanalizirati skozi šport ali na kakšen drug način, saj smo z različnimi restrikcijami zelo omejeni. Naše delavnice, ki jih na to tematiko brezplačno vsako leto organiziramo po Sloveniji v mesecu novembru so vedno razprodane. Na njih ozaveščamo kaj je nasilje in da ne pomeni ne. Ženskam vračamo zaupanje vase in jih spodbujamo da najdejo v sebi moč, da se spopadejo z izzivi in ovirami na njihovi poti. V tem času smo dejavni prek Zoomov in družbenih omrežij, vsekakor pa se nam tovrstno delovanje zdi pomembno z vidika vzgoje in ozaveščanja, zato bomo na tem področju dejavni še naprej.

10. S Tino sta odličen team, kako se dopolnjujeta?

Midva sva res jing in jang. Jaz sem sonce, seveda, Tina je luna. Zame je kozarec vedno napol poln, za Tino prazen. Jaz sanjarim, Tina me postavi na realna tla. Jaz grem pri borilnih veščinah v detajle, ona pa ve, kje narediti povzetek, da ni ničesar preveč ne premalo. Oba sva garača in perfekcionista, s tem da si želiva vse najboljše, ampak se z eno nogo pripraviva na najslabše. Jaz temu rečem pesimizem, Tina pa varnostni mehanizem. Vajena sva krmariti v istem čolnu in čeprav je na trenutke naporno združevati družinsko in poslovno življenje, si drugačnega življenja ne predstavljava.

11. In še za konec, kakšno bi bilo sporočilo, nasvet ali moto, ki bi ga poklonili članu Kluba belokranjskih študentov?

Še vedno lahko jutri odnehaš. Danes pa se bori!

Avtorica: Eva Puhek