Na vsebino

Pot v pekel je posuta z lepimi besedami

“Zgraditi čudoviti svet idealov zahteva zgolj domišljijsko dejanje, nekaj prostega časa in lep besednjak. Ampak svet, v katerem živijo ljudje, je svet realnosti … Dolgo po tem, ko so kralji in grofje izginili v ozadje, se je povzdignila nova vrsta izbrancev, prepričana, da bi morala prav ona voditi naše življenje za nas. Raznorazne čudovite stvari naj bi se zgodile, če bi le novim izbrancem dali dovolj moči in denarja. Če bi le predali naše svoboščine tem izbrancem, potem bi oni rešili naše probleme in ustvarili socialno pravičnost. Ali nismo kaj takega slišali že prevečkrat?” Thomas Sowell, vodilni ameriški ekonomist in socialni teoretik

Pot v pekel je posuta z lepimi besedami, plemenitimi nameni in nekom z diplomo. Niti dan več ne gre mimo, da ne bi bili v javni sferi – s strani medijev, politikov in intelektualcev – deležni kopice lepih besed, ki izražajo še na videz lepše ideje, namene in rešitve o reševanju problemov, ki pestijo družbo. Teh problemov zagotovo ne manjka, še manj pa manjka teh "dobronamernikov" in "pravičnikov".

S prenizko pozornostjo takšne pravičnike le s težavo prepoznamo, saj so vešči uporabljati besede, ki zvenijo lepo. Da so njihovi stavki še bolj prepričljivi, pogosto uporabljajo besede, kjer je pomen teh izkrivljen, nepravi ali celo nedoločen. Posledično je njihovim idejam težko kljubovati. Njihovi govori so vselej podobni, vedno se začnejo z neko domnevno nepravičnostjo, ki naj bi bila prisotna v družbi, in nadaljuje z idejo, kako bi svet – po njihovem – moral izgledati. Sledi poziv državi, da sledi njihovim idealom in jo takoj odpravi. Kaj malo jim je mar, da bi poskusili spoznati prave vzroke za to stanje v družbi, ali celo, da je to stanje med ljudmi zaželeno. Važno, da se sklada z njihovo idejo ter da navzven prenašajo svojo dobrohotnost. Čeprav lahko odpravljanje nepravičnosti, povzroči še večjo mero le-te na drugih ljudeh. V tej luči, upam, da mi ni potrebno izgubljati besed o ženskih, rasnih ali drugih kvotah, “neprofitnih” stanovanjih, o policijski brutalnosti do črncev …

Vendar njihovo poslanstvo se ne zaključi le pri tem. Pogosto svojemu nasprotniku – “za zihr” – pripišejo lastnost, samo zato, ker si upa podvomiti v njihove ideje. Brez zadržkov ga označijo za fašista, rasista, lopova ali celo sovražnika ljudi. Ko si enkrat “označen” in tvoje mnenje ne velja več, je njihov cilj dosežen – vsaka kritika in dvom sta zatrta že v kali.

Njihova predpostavka je, da sami – vedoč, da so izbrani – vedo najbolje, kako bi ljudje naj živeli in mislili. Vendar kar je dobro za nekoga, je lahko pogubno za drugega. Kar se sliši lepo na papirju, ni nujno, da se lepo obnese tudi v realnosti. Ker smo si ljudje tako različni – v pogledih, željah, sposobnostih in marljivosti –, je utopično udejanjati zgolj ideje teh izbrancev. Pa vendar je vsak, ki poskusi tem idejam nasprotovati ali se jim upirati, označen za nerazumevajočo, nenapredno, celo zlo, drhal, ki jo je potrebno ponižati in utišati, v končni fazi tudi odstraniti. Kdo le bi si drznil kljubovati njihovim lepim besedam in idejam o bolj pravičnem svetu. Nenazadnje, kaj imajo socializem, fašizem in ostale ideologije na levi skupnega, je predpostavka, da morajo zelo pametni ljudje, izbranci, vzeti odločevanje v svoje roke iz rok običajnih ljudi, vseh ostalih, in uresničiti te odločitve preko državne intervencije.

To so tisti, ki bi za vas odločali, katere novice in mnenja lahko vidite, ter katera ne. Prepričevali vas bodo, da se borijo proti lažnim novicam. Saj delajo le v vaše dobro, namesto da ste sami v dilemi, da presodite pristnost in kvaliteto novice, bodo oni naredili to za vas, da boste gotovo dobili tiste prave informacije. Saj ne gre za to, da se ne zaupa vaši presoji, gre se za to, da ne bo kdo dobil neprave informacije. To so tudi tisti, ki vas bodo poskušali prepričati, da ni dobro, če imajo ljudje izbiro, da lahko izberejo šolo za svojega otroka ali zdravnika za operacijo. Da se ne bi le kdo odločil za zasebno šolo ali zasebnika, saj to pomeni odtekanje denarja v zasebne žepe. Ne skrbi jih, da sami nimate niti možnosti odločati, kako porabiti denar, ki ste ga sami vplačali. Pomembno je, da konkurenca škodi, čeprav lahko za isti denar dobimo več ali pa hitreje. Vsaj tako vam bodo rekli.

Če nasprotuješ boju proti lažnim novicam, si označen za ljubitelja in spodbujevalca laži. Če podvomiš v izvedljivost novega zelenega dogovora (op. a. EU, tebe gledam.), pa za zanikovalca podnebnih sprememb in grobarja narave. Ko je Poljska pozvala Slovenijo, če je pripravljena odstopiti od Istanbulske konvencije – ta naj bi varovala ženske pred nasiljem –, so bili tisti, ki so bili naklonjeni pozivu, označeni za tiste, ki nasilje podpirajo. Kot da konvencija, list papirja, preprečuje nasilje za štirimi stenami.

Vsi njihovi vzvodi so usmerjeni v delitev ljudi, na podpornike in nasprotnike. Edina veljavna stvar je lep zven njihove predstave o idealnem svetu. Nikoli ni govora o najbolj učinkovitih rešitvah perečih problemov, zgolj o rešitvah, ki sledijo njihovem idealu, ki je najvišji plod njihove nezmotljivosti. Da ne omenjam, koliko jim pomeni, da posameznik odloča o svoji usodi. In če ne odločaš ti, potem odločajo oni.

Skrbi me, da veliko ljudi okoli mene vse bolj naseda temu leporečenju. Predvsem današnja od blaginje razvajena in »vsega sita« mladina, ki se čuti na svet poslana, da udejanji pravičnost na njem. Taka, ki ne loči med pravicami in privilegiji (op. a. Študentje, vas gledam.). Taka, ki zahteva slep prehod v brezogljično družbo. V realnosti rešitev ni, so zgolj kompromisi. Pa naj bo to na področju podnebne pravičnosti ali pravičnosti, da so vsi zmagovalci ter bi morali biti nagrajeni – ker v šoli delajo dobro voljo, povezujejo … (op. a. Kratka replika komentarju pod objavo na Radio Odeon.)

Kljub moji odklonilni drži do teh ljudi – do lukamesečnikov, tanjafajonov in drugih izbrancev –, ne bom nikoli zagovarjal njihovega utišanja. Kljub temu da oni moje utišanje bodo. Sporočilo, ki bi ga prenesel tem ljudem, je misel, ki jo je zapisal intelektualni velikan Milton Friedman in je sam nikoli ne bi mogel v tej globini in preprostosti napisati bolje. V bistvu me ne zanimajo vaše lepe želje, ampak končni rezultati.

Ne verjamem, da je temeljna vrednota delati dobro drugim, ne glede na to, ali to hočejo ali ne. Temeljna vrednota je ne delati dobro drugim, kot sami vidite njihovo dobro. Ni v prisili, da delajo dobro. Kot vidim, je temeljna vrednota v odnosih med ljudmi spoštovanje dostojanstva in individualnosti sočloveka, ravnanje s svojim bližnjim ne kot z objektom, s katerim se manipulira za vaš namen, temveč z njim kot z osebo s svojimi vrednotami in svojimi lastnimi pravicami, da oseba, ki jo je treba prepričati, ni prisiljena, ne z buldožerjem, ne z možgani. To se mi zdi temeljna vrednota v družbenih odnosih.Milton Friedman

Avtor: Rok Šikonja

Vir: http://klub-kbs.si
Klub belokranjskih študentov

Klub belokranjskih študentov

KBŠ

klub-kbs.si

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj