Chi é qusta bella signorina,
to naša Betka, dama je fina.
Vedno urejena, je prva ragazza,
a njenim petkam zavida prav vsaka maca.

Pridem v razred, pozabim na test,
“kaj si to dau not, gremo na protest!”
Napišem mu 3 x 3 = 6,
gleda me Tilen “ej a bi šou ti na alkotest?”

Čakam minuto, Anitka zamuja,
“kaj je zdej to, valda je ni stresla struja?!”
Odpre nam razred, govori na pamet,
“Jože Toporišič, njegova dela so žamet”.

Grem za mizo, zove me Plut,
“Vuković pred tablo, čem te po nemško čut!”
Začnem se lomit po dolgem i čez,
zmajuje z glavo: “vsaj špilat znaš Jazz”

Vlasta, Brane, včasih Miha,
vsak mi po svoje pr športni za vrat diha.
“Ne morem tečt, boli me koleno,”
smeje se Brane “o govno leno”.

“Kdo je ta punca, ki pred tablo stoji,
in ima tako lepe velike oči?”
Gleda me Gogin pogled prelep,
“čuj Aco, kak pa tvoj brat, je še skus tak lep?”

Oranžna pika na koncu hodnika,
“kdo tak hitro hodi, skor se spotika.”
Zaljubljena v Piageta je Šolar Brigitka,
vsa nasmejana, a včasih je sitka.

Zgrmi hodnik, trese se gora,
prihaja patriot pravega vzora.
Gorše salutira “za domovino!”
Meni srce počuti se fino.

Čez svet te popelje, kamnine nauči,
celo geografijo te ona izuči.
Super razlaga, a če zamudiš je besna,
vse nas ma rada, naša blondinka Vesna.

Diši parfum, prihaja manekenka,
po hodniku se šeta najlepša Nemka.
Pr pouku jo sprašujem “kaj lahk en bonbon?”
vsa prijazna: “ko pospraviš telefon.”

V sosednjem razredu princesa hermosa,
¿quien es esa dama asombrosa?
Črnolasa deklica španka Rosana,
vedno od doze veselja pijana.

Čufer Andrej vseh nas je srček,
v razredu ga čuva Vladimir hrček.
Skus je spedenan, v reklc oblečen,
a vsak, ki se ne uči, na njegovem testu je pečen.

Čufer junior, englishman pravi,
nigdr nikogar v razredu ne gnjavi.
Vsakič na ustnem zalima mi petko,
vsem nam dijakom je pravi cvetko.

Nežna ko put’r, popotnica Marta,
a včasih pr pouku je stroga ko Sparta.
Skus je okuli, svet ma v šaki,
ne najdem druge rime, al mislim, da rada jè kaki.

Mojo frendico vsak dan sm obiskou,
vsakič na klaver sm ji kako zatipkou.
Bilokaj sm rabu, Nevenko sm klicou,
dostkrat pr njej pouk sm prešpricou.

Rada filozofira, za pravice se bôri,
na pomoč priskoči, če bilokje gôri.
Janje demokracije polna je glava,
zato za voditeljico edina je prava.

Vsi profesorji so biserji naši,
poskrbeti moramo, da bojo čim dlje tudi vaši.
Vsi so del tega lepega cveta,
ki pošilja dijake okoli širnega sveta.

Avtor: Aleksander Vuković

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice