Priprave EuroChallenger 2021

Poletje 2021 je za mene potekalo malo drugače, kot sem bil tega navajen do sedaj. V ponedeljek, 5. 7. 2021 se je namreč začela dvomesečna »misija« EuroChallenger za mlajše košarkaše do 16 let, ki je potekal v Novem Sadu v Srbiji. Priprave so potekale v Slovenj Gradcu, kjer smo meli praktično odlične pogoje za treniranje in pripravo na prihajajoče evropsko prvenstvo.

Prvi dan se je začel že zgodaj zjutraj zaradi vseh strogih pravil glede korone in uvodnega sestanka, na katerem se je predstavilo osnovna pravila, kot so recimo uporaba telefona smo 30 do 45 min na dan, prepoved sladic, termini počitkov, spanja, treningov in časa za skupno druženje. Temu je takoj sledil prvi dopoldanski trening, po kateremu sem dosti hitro ugotovil, da bosta ta dva meseca priprav še zelo dolga. Del štaba so sestavljali selektor, trije trenerji, kondicijski trener in jaz kot terapevt. Moja primarna naloga med treningi je bila skrb in rehabilitacija poškodovanih igralcev, a sem moral za tekoč potek treninga opravljati tudi druge naloge, kot so nošenje vode in priprava napitkov, brisanje podlage ter še ogromno ostalih malenkosti, brez katerih si sedaj ne predstavljam treninga. Kot uspešen dan sem si štel, da je ta potekel brez dodatnih poškodb, kar pa je bilo zelo redko, saj sem bil vsak teden redna stranka zdravstvenega doma in urgentnega centra.

Moj običajen delovni dan se je začel vsak dan ob 7. uri zjutraj z bujenjem vseh igralcev. Dostikrat me je kdo vprašal, zakaj se ne zbudijo sami? Enostavno niso imeli telefonov in sem bil zaradi tega tudi sam prikrajšan za uro spanja, ki sem jo takrat še posebej rabil. Po zajtrku je sledila priprava na trening, se pravi bandažiranje, mazanje s kremami, reševanje prebavnih težav …Temu je sledil dopoldanski trening, kjer sem med treningom, kot že prej omenjeno, skupaj s kondicijskim trenerjem skrbel za poškodovane igralce, da so se lahko čimprej vrnili na igrišče. Treningu je sledilo kosilo in moje pol ure pavze, sej so me po tem čakale terapije v moji sobi »Fizio sobi«. Po terapijah je sledil počitek za igralce, a nikakor za mene, saj se je bilo potrebno pripravit že na popoldanski trening. Po treningu in večerji so sledile še večerne terapije in masaže, pa tudi zabava za igralce. Moja soba je postala soba za druženje in reševanje ne samo poškodb, temveč tudi ljubezenskih problemov. Delovnik se je tako zaključil vsak dan okoli 11. ure, ko sem lahko končno legel k počitku.

V sklopu priprav smo se odpravili tudi na tridnevni prijateljski turnir v Srbski Divčibare, kjer smo odigrali dve pripravljalni tekmi proti reprezentanci Srbije. Na teh pripravah je vsem ostala v spominu le ena stvar, in sicer prank vseh igralcev name. Kot rečeno so imeli igralci telefone na dan le 30 min in skozi celotne priprave sem bil jaz tisti, ki je pobiral telefone in skrbel za njih. Drugo noč, enako kot vse dni pred tem, sem normalno pred spanjem pobral telefone. Vsak izmed igralcev pa mi je z velkim veseljem zaželel res lepo lahko noč in dober spanec. To kaj se je zgodilo za tem, pa ni bilo niti najmanj lepo ali prijetno. Ura je bila točno pol dveh ponoči, ko je zazvonila prva budilka. V tem trenutku sem si mislil, da je bilo to samo naključje, da je eden od igralcev pozabil ugasniti budilko. A precej hitro sem ugotovil, da to noč nebom spal, saj je po prvi budilki sledilo še najmanj 5 drugih naenkrat. Na začetku mi je bilo še smešno, a ko sem opazil, da je vseh 12 igralcev naštimalo alarme na vsakih 15 min, sem bil že ''jako'' blizu živčnega zloma. V glavnem prank jim je zelo dobro uspel, saj sem to noč spal samo 2 ure. Zjutraj na zajtrku sem zgledal kot zombi, zamudil sem na trening in še pozabil vzeti svojo zdravstveno torbo. Če ne drugo, so se vsaj igralci in cel strokovni štab dobro nasmejali.

Avtor: Tadej Dragovan.