Še zadnjič ...

Da čas hitro beži, se lahko vsi strinjamo. In brž ko ne bomo počasi zapustili naše fakse, našli zaposlitve in (upam, da ne) postali stari nergači, nad katerimi sedaj obračamo z očmi. In v svoji zadnji uvodni besedi Zvitice bi se posvetila ravno temu – boju s časom, boju za priložnosti mladih.

Velikokrat slišimo, da bi radi, da se mladi vračamo nazaj v svoje rodne kraje, v našo Belo krajino. Da znanje, ki smo ga dobili v drugih krajih, prinesemo nazaj in ustvarimo boljšo prihodnost. Nedolgo nazaj, ko sem bila večkrat v stiku s starejšimi zaposlenimi sem še hitrejše skočila do zaključka, da v Beliki krajini res ne vidim svoje prihodnosti. Da se Bela krajina razvije, potrebuje več mladih glav, kreativnih zamisli, navsezadnje nekoga, ki mu vsaj delo z računalnikom ni tuje in pozna, kako deluje trenutni svet. Sama sem kot predstavnica belokranjskih študentov, ko sem hodila po raznih sestankih, se dogovarjala s podjetji in organizacijami, dobila občutek, da na nas gledajo z rezervo, da zato, ker nimamo 10 let izkušenj, ne znamo toliko kot oni (pa čeprav se gre za nov Facebook algoritem, za katerega ne vedo, da sploh obstaja). Zdi se mi, da smo mladi nekako obupali, da bi poskusili nekaj novega, saj enostavno ne najdemo priložnosti, ko pa da, pa smo zatrti, starejši postanejo nevoščjivi in ne pustijo v svoje kolektive mladih, ki bi jim pokazali tudi kakšen drug pogled na delo, ki ga opravljajo. Zato bi rada, da tudi starejši bralci Zvitice premislite - naslednjič ko boste rekli, da gre za beg mladih možganov, raje razmislite, če gre mogoče za »teranje možganov stran«?

Druga stvar, ki sem jo zasledila v svojem razmišljanju o svoji prihodnosti, je življenje v Beli krajini. Zelo rada imam to našo prelepo pokrajino, domačnost in gostoljubnost, ampak ali je dovolj gostoljubna za mladega, ki se vrača iz študija? Kako naj si tukaj ustvarim delovno mesto, kako naj tukaj ustvarim družino? Je res, da Bela krajina ponuja vsem mladim podjetnikom, da lahko preko Inkubatorja začnejo svoj biznis, ampak nismo vsi biznismani in ne bi vsi radi imeli svojega podjetja. Kje bomo torej delali? Še posebej se mi zatakne pri odgovoru na vprašanje glede vzgajanje družine. Recimo da 90 % nas, trenutnih študentov, ko pride nazaj v Belo krajino živi pri svojih starših. Imamo tisto svojo sobo, ki v času, ko nas ni, služi odlagališču in zraven po možnosti živi še stara mama pa kak stric ... V primeru, da ne želiš živeti v nabasni hiši in vzgajati otroka v svoji otroški sobi, kaj narediti? Gradnja hiše v tem primeru kot mladi družini ne pride v poštev, saj so stroški gromozanski. Ali bom živela potem v stanovanju na Čardaku (prebivalci Čardaka – brez zamere, samo največ blokov je tam)? Bom sploh lahko dobila stanovanje na Čardaku? In še in še je takšnih vprašanj, ki se mi jih poraja v glavi.

Mislim, da bi belokranjske občine morale storiti nekaj v tej smeri, da bi se mladi tudi zaradi takšnih ugodnosti hoteli vrniti nazaj v Belo krajino. Da si predstavljajo prihodnost. Da vejo, da se da tukaj lepo živeti.

Zdaj, ko sem dala to iz sebe, se vračam k bolj aktualnim in lahkotnejšim temam. Dragi bruci in brucke! Upam, da ste zakorakali lahkih nog na svoje fakse in da boste še z lažjimi prišli na Brucovanje v Ljubljani! Ne se bat čefuke, ja ne poznam nobenega, ki bi že kda vmru zarad nje! Pa tudi vsi ostali belokranjski študenti – veliko sreče pri vseh študijskih obveznostih, da bo čim manjkrat bolela glava od učenja i čimvečkrat od preveč popitega vina.

Moje delovanje v Klubu belokranjskih študentov se počasi zaključuje in moram reči, da je KBŠ tista ena ljubezen, ki jo imaš v življenju, katere nikoli ne pozabiš. S tem se po mojem strinjajo vsi bivši predsedniki in aktivisti, da ko vidijo nekje KBŠ, jim zapoje srce in so ponosni, da so bili lahko del odlične zgodbe. Hvala vsem, za vse priložnosti, zaupanje in znanje, ki sem ga dobila. Verjamem, da bo KBŠ še naprej tako dobro deloval in gradil mladinsko skupnost v Beli krajini.

Ne preostane mi več nič drugega, kot da ponosno končam z besedami: Belokranjci do konca svojih danof!

Avtorica: Nina Miketič (foto: Uroš Raztresen)

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice