Nekaj mojih bivših sošolcev iz dodiplomskega študija na Nizozemskem svojih obveznosti ni opravilo v rednem predvidenem časovnem okvirju treh študijskih let. Kaj o tovrstnih primerih pravi študentska svetovalka na fakulteti? “Nič posebnega ni, če se kaj takega zgodi. Mnogo študentov usklajuje različne obveznosti ob študiju, naleti na težaven predmet ali pa jim diplomska naloga, prvo obsežnejše akademsko raziskovalno delo, v prvo predstavlja prevelik zalogaj”. Te obveznosti lahko zaključijo v času dodatnega šolskega leta, tj. “četrtega letnika” sicer troletnega programa. Plača se četrtina šolnine, tj. 500€ za letnik, če želiš le pravico opravljati izpite/diplomsko, ali polovica šolnine (1000€), če ti je ostala le diploma in si želiš doplačati še mentorstvo. Kaj pa privilegiji? No, nizozemski visokošolski sistem be like: *glej fotografijo

Da nebom nefer do Holanđaninof, še skus maš omogočeno poceni kopiranje in tiskanje ter znižano vstopnino v par muzejof (10€ namesto 12€). Manj sarkastično, sama šolnina je relativno poceni glede na kakovost študijskih programov, profesorskega kadra itn., še sploh v primerjavi z UK in ZDA. Kk pa to zgleda na sončni strani Alp?

Dragi neuspešni študent! Čestitke za v roku nezaključene študijske obveznosti! Evo ti družbeno sprejemljivo poimenovanje in še eno leto gratis ugodnosti! Lp, Vlada RS

Ena prvih reakcij moje mame, ko sm ji reku, da je diploma uspešno opravljena, je bla: “Bravo sinko! Ja, kaj pa absolvent, a tega ne boš nič imel?” Ko da je to neka vrednota, nek cilj v življenju, ki se mi je zdej izmuznu. Namesto da se stvar poskuša nerodno stlačit v paradigmo troletnega študijskega okvirja, kot to naredijo Nizozemci s “četrtimi letniki”, dobi neuspešen študent pri nas cel uraden, fensi, kvazimednaroden naziv: absolvent. Pa še celo paleto ugodnosti, ki jo sami bulje poznate ko ja. OK, vse omenjeno zgoraj glede težav, ki se ti lahko pojavijo pri zaključevanju študija na Nizozemskem, važi tudi pri študiju v Sloveniji. Stvari pridejo vmes, nisi glih na nekem džabe družboslovnem faksu … pa se stvari pač zavlečejo. Razlika pa obstaja pri odnosu. Gori se bo hitro šlo računat: za to zamujeno leto porabiš dodaten dnar za šolnino, ne morš še vstopit na trg dela kot izobraženec, tk da ti je prihodek majnši za recimo 2k € (tudi če delaš nekaj za minimalca v tem času), tk da te to podaljševanje stane od oka 25k € na leto v t.i. “stroških priložnosti”. Pa pr nas? Meh. Zaslužiš neki glih z diplomo al pa brez, s statusom je še ful enih ugodnosti, na absolventski izlet je tk treba it, pa pr iskanju šihta so papiri itak majn vredni ko ViP …

Srž problema absolventstva po mojem ni tulko v samem odnosu študentov do podaljševanja študija. Problem se začne nekje drugje. Kakih 15 let nazaj smo pri nas začeli uvajati bolonjski sistem. Pri tem je študent za pridobitev iste, 8. stopnje izobrazbe (stara diploma) moral namesto štirih let študirati eno leto dlje. Ode ti eno leto cveta mladosti, kr tk, v imenu evropeizacije. Pri tem pa je bilo spregledano oz. ni bilo upoštevano eno drugo dejstvo. Dijak, ki zaključi štiriletno srednješolsko izobraževanje brez ponavljanja razredov, to pri nas stori v letu, ko postane star 19 let (z redkimi izjemami, ne, Cime?). Povprečna starost ob koncu srednje šole v večini zahodnoevropskih držav pa je 18 let. Marsikje, denimo v Franciji, imajo tudi preskakovanje razredov, ki ni nič nenavadnega. Tam imam enega kolega, ki pri dvajsetih zaključuje dodiplomca, pa ni nek intelektualni superheroj. Pod črto, pri nas ni možno doštudirati 2. stopnje pred 24. letom starosti, drugod po Evropi, kjer so ohranili nekatere 3+1 programe, pa si lahko konc pri 22 letih ali celo prej s preskakovanjem razredov. Point je, da država slovensko mladino sistemsko zadržuje v osnovnih in srednjih šolah (vsaj) eno leto predolgo. Razmislite, sploh tisti, ki imate izkušnje v tujini: bi eno leto svoje mladosti rajši namenili izmenjavam, praksam, (plačanemu) prostovoljstvu, lovu na poceni lete, učenju jezika/ov … ali vam bi fuuuul majnkalo, če bi se eno leto majn za****vali v glavo z vlogo mitohondrijev v celici, integriranjem per partes i povratno svojilnimi zaimki? *

Kritiki bi lahko rekli: Pa sej so se srednje šole skozi leta pomehkužle, maturanti že tk zapuščajo srednje šole z bistveno manj znanja ko včasih. Da, res je. Res pa je tudi, da ne živimo več v svetu, kjer bi mejniki šolskega sistema predstavljali nek končni cilj, ki ga dijak/študent opravi in s tem avtomatsko postane nek somebody. V sodobnem času, v bolonjskem sistemu so matura, diploma, in magisterij le stopničke pri odkrivanju in negovanju strasti do nekega strokovnega področja, ki dejansko terja stalno in dolgoletno usposabljanje, da se lahko nekdo, ki v njem deluje, po vsem tem obnaša kot dr.mr. brez primere. Tisti najboljši so itak skromni in se ne, ampak o tem kdaj drugič.

Skrajšanje OŠ + SŠ šolanja za eno leto, recimo z enim razredom manj OŠ, bi hkrati rešilo ali olajšalo kar nekaj drugih realnih problemov, ki bodo kmalu ali že pestijo državni izobraževalni sistem. Ublažil bi se akutni problem pomanjkanja oz. vzdrževanja šolskih objektov in opreme ter prihajajoči manko učiteljskih kadrov, ki jih baje vse manj izšolamo. Prihranki pri skupni masi plač za učitelje ter nižji tekoči stroški šol zaradi manjšega obsega dela bi se lahko prerazporedili za povišice preostalim učiteljem ter investicije v prenovo šolskih objektov. Ministrstvo in učitelji bi bili primorani v inventuro obstoječih programov ter pocepavanje balasta v njih. Stroški za državno sponzoriranje absolventov in faliranih študentov na splošno bi se zmanjšali, saj bi lahko mladi gratis podarjeno leto od države reinvestirali v enoletni program “iskanja samega sebe” (kar je že aktualno drugod po Evropi). Po tem letu bi se podali v študij, ki jih res zanima, so zanj odkrili neko strast, ki po sami gimnaziji morda še ni bla izkristalizirana, i ga poharali iz prve ko Mikić srne. Ali pa bi spoznali, da želijo delat takoj, namesto da izgubljajo dragocena leta po faksih …. Pod črto: problem masovnega absolvenstva se ne more in ne sme obravnavat samo kot problem posameznih neuspelih študentov, ampak kot sistemski družbeni problem neučinkovitega izobraževalnega sistema. Za ta problem rešitev obstaja – poglejte si denimo šolske sisteme Nemčije, Francije, UK, ZDA, Španije, Irske, Nizozemske … ki si svoje dijake pri 18 upajo napotiti na univerze, ki so uglednejše kot naše. So naši dijaki toliko umsko počasnejši, da rabijo dodatno leto priprav na faks, ali je naš sistem potreben celovite reforme?

* Primeri niso mišljeni kot direktni napad na konkretne snovi, ki so za posameznike iz stroke pomembne in zanimive. Namenjeni so ilustraciji razvlečenosti vsebin, ki jih morajo dijaki brezkompromisno predelovati na poti do “zrelostnega izpita”.

Avtor: Matej Banovec

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice