Uživati v (ne)delu (Zvitica)

Ste se kdaj vprašali, zakaj delate? Kakšnega pomena je vse skupaj? Ali pa, kaj je pravzaprav tisto pravo delo, ki osmišlja človeka in njegov obstoj? Svoje razmišljanje vam v nadaljnjem zapisu z naslovom V bran delu razkriva Rok Šikonja, študent ETH Zürich (Švicarska državna tehniška visoka šola) ali, z drugimi besedami, dom odkritij in inovacij. Glede na njegove dosedanje uspehe mu lahko zaupamo, ko reče, da je delo pomembno in da se trdno delo splača. Vabljeni k branju, mogoče navdihne tudi vas …

V bran delu

Vse bolj mi postaja jasno, da znanost, o kateri lahko sicer še vedno govorim le s strastjo, entuziazmom in superlativi, ne odpira vrat v svet, v katerem bi kot posameznik lahko živel v zadovoljstvu in miru, sam s seboj.

K mojemu razmišljanju je botroval odhod v tujino in redno spremljanje poročil ter dogajanj v Sloveniji in po vsem svetu. Čakaj, kaj ima to sploh veze? O čem ti sploh govoriš? Bolj kot spremljam dogajanje v svetu, bolj se sprašujem, kaj bi sam naredil v primeru, o katerem poročajo, in zakaj. Ta »zakaj« si želim razjasniti, ob tem pa naletim na vprašanja, kot so na primer, kaj je dobro in kaj slabo, kaj so stvari, za katere se splača živeti in kje lahko posameznik išče svoje poslanstvo. Zaenkrat vem le to, da o teh vprašanjih premalo vem, bi pa rad vedel več.

Ob teh razmišljanjih ne najdem razloga, da se ne bi dotaknil temeljnega aspekta življenja, in sicer diskusije o ljubezni in sovraštvu do dela. Zdi se mi, da človeka določajo njegova dejanja, ta pa določajo njegovo poslanstvo. Še več, samo delo človeku omogoča preživetje. Že po biblijskem izročilu Bog v Genezi obsodi človeka na garaško delo do konca svojih dni. Menim, da to niti ni tako slabo, kot se zdi na prvi pogled. Mogoče še boljše, da je tako.

Leta 1837 je nemški filolog Lorenz Diefenbach napisal roman z zloglasnim imenom Delo osvobaja (Arbeit macht frei), v katerem je prikazal zgodbo prevarantov in hazarderjev, ki so pot do svojega odrešenja in kreposti poiskali preko težkega, fizičnega dela. Prav ta slogan je nato nacistični režim v ironičnem smislu posredoval zapornikom v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Vprašanje, ki išče odgovor, bi se v tem trenutku glasilo nekako tako: ali delo resnično lahko osvobodi posameznika in ali je Hitler mogoče z mukotrpnim delom navsezadnje le pomagal zapornikom? Oziroma z drugimi besedami, vprašanje, na katerega želim odgovoriti je, ali lahko posameznik v svojem delu, fizičnem ali psihičnem, najde svoj smisel in zadovoljstvo v življenju.

Kakršno koli delo je težko in prav je, da je tako. Vsako delo od nas zahteva energijo, trud in naprezanje. Temu pa se naši možgani upirajo in vsak trenutek dela naredijo še bolj neprijeten in težak. Ravno zaradi tega se nam zdi dejanje, ki zahteva nizko pozornost in aktivacijo možganov, kot je »skrolanje« po Instagramu in gledanje resničnostnih šovov, še toliko bolj mikavno.

Vendar pa nikomur ne privoščim, da bi živel brez tega, da bi mu bilo potrebno delati. Noben velik podvig ali napredek ne pride brez velikih ovir in odrekanja. Življenje brez dela bi bilo depresivno in brez smisla. Leta 1961 je predsednik John F. Kennedy v svojem zgodovinskem govoru dejal: »We choose to go to the moon. We choose to go to the moon in this decade and do the other things, not because they are easy, but because they are hard.« Če povzamem, ravno zaradi dejstva, da je težko, je uspeh prvega obiska lune še toliko odmevnejši in pomembnejši.

Pravo delo je tisto, v katerem vidimo ovire, pomisleke in možnost neuspeha; delo, ki od nas zahteva najboljše in nam pri tem ne popušča, niti nam ne ostane dolžno. Šele takrat, ko je delo težko, lahko posameznik v njem najde pravo zadoščenje. In ko nam končno uspe narediti to delo, rešiti in premagati problem, pravo zadovoljstvo šele pride – zadovoljstvo s samim seboj. Zavemo se, da smo sposobni, da sami naredimo nekaj in to je občutek, ki nam ga nihče ne more odvzeti, pa tudi podariti ali kupiti ne. To je tudi razlog, zakaj je prepotrebno, da je delati težko. Enostavna pot do osebne rasti in modrosti ne obstaja. Samo spomnimo se, kako dober občutek je, ko opravimo naporen trening, napišemo članek za Zvitico, pravilno rešimo integral iz matematične zbirke Ivana Štalca ali pa v enem dnevu pospravimo 20 metrov drv (ker vemo, da nam ne bo potrebno še enkrat v gozd).

Na tem mestu vas pozivam, da pobrskate po svojem spominu in poskušate priklicati na dan dogodke osebnega zadovoljstva po opravljenem delu. Najverjetneje bodo to spomini na delo, ki ste ga premagali z mukami, kljub številnim preprekam in v nasprotju z vsemi pričakovanji.

Spomnimo se dogodka iz leta 1848 – kaj so zahtevale ženske z dokumentom »Declaration of Sentiments« od moške vlade v ZDA. Uprle so se biti moška lastnina, želele so prevzeti svoj del odgovornosti v družbi, dobiti volilno pravico in postati nove zdravnice, učiteljice in pravnice. Želele so delati, pokazati, kaj vse zmorejo, prispevati k družbi, moških in žensk, ter tako zaživeti dostojanstveno življenje. Sorodne psihološke reakcije opazimo tudi pri zapornikih tega časa, ki si s svojim zglednim obnašanjem lahko prislužijo pravico do dela. Med štirimi stenami, brez kakršnega koli dela, neizprosnost dolgčasa postane še toliko bolj kruta.

Z delom pridejo tudi obveznosti, skrajni roki in odgovornost. In ravno ta odgovornost, ta, ki so jo goreče zahtevale ženske, da posamezniku smisel v življenju; ta odgovornost v človeku prebudi občutek moči ter mu da sredstvo, na katerega je lahko ponosen in se z njim v družbi pokaže. Še več, človek, ki dela, dela tudi napake. Napake so naravni pojav človekovega dela. Konec koncev pa, katero stvar je človeku uspelo v prvo narediti pravilno? Še ognja ni prvič prižgal, ne da bi se pri tem opekel. Reakcije na te napake posameznika določajo in ga delajo unikatnega. Ljudje, ki nič ne delajo, imajo tudi manj možnosti, da se najdejo in sploh pokažejo, kdo so ali kdo in kaj si želijo biti.

V tej luči si poglejmo reševanje problematike brezposelnosti. Ali so poskusi njenega reševanja res pravi? Ali je v posameznikovo dobro, da prejema socialno nadomestilo, za kar pa ne izkaže nobenega truda, napora in želje? Ali je moralno človeka prikrajšati dela in s tem odgovornosti, zadovoljstva in dostojanstva? Dolgoročna in humanitarna rešitev brezposelnosti bi morala slediti smeri ustvarjanja dela. To pa bi lahko ustvarili s tem, ko bi omogočili take pogoje, da bi bil posameznik zmožen poiskati si delo ter s tem sam rešiti svoje težave in na lastni koži začutiti težo dela. Šele takrat bi posameznik spoznal nujnost tega dodatnega vira sreče in zadovoljstva. Spoznal bi, da ključ ni v cilju, ampak v poti proti njemu.

Opisoval sem le en pozitiven aspekt delavnosti, vendar je tudi delo tisto, ki nas dela bolj kvalitetne in zaželene sogovornike ter nas povezuje z ostalimi, ki opravljajo delo skupaj z nami. Torej nam delo odpira vrata k spoznavanju novih prijateljev. Veliko težje je spoznavati nove ljudi, če smo zaprti doma in »odrešeni« dela. Še več, saj veste, kako je včasih težko navezati pogovor s prijateljem, ki nič ne dela. Na vprašanje »kaj delaš?« že sami vemo odgovor. Ironično se zdi, da prav tisti, ki najmanj delajo, najglasnejše obtožujejo druge za lastno bedo in prelagajo še to malo odgovornosti, kar jim je ostalo, na druge.

Nevarnost nedela hitro pripelje do tega, da se začnemo ukvarjati z »glupostmi«. Več časa preživimo ob gledanju televizije, »svajpanju« po Facebooku in slepemu sledenju »influencerjem« (sploh v teh časih). Posledično naši možgani postajajo še bolj leni, neumni in manj zmogljivi. Z vsakodnevnim »preležavanjem« in uživanjem tudi manj cenimo trenutke počitka in užitka.

Potegnimo še paralele z vprašanjem absolventskega staža, ki je zelo mamljiv za današnje študente. Pred odločitvijo o izbiri absolventskega leta predlagam vsem, da dobro premislite, ali bo to leto izkoriščeno na najboljši možen način. Najmanj, kar bi si želeli, je izguba zagnanosti ter forme v razmišljanju in reševanju problemov. Študij naj bi bil obdobje maksimalne osebne rasti in izpopolnjevanja na vseh področjih, kar vključuje tudi učenje, branje, »žurke«, potovanja, šport in vse ostalo – v pravem ravnovesju, ki nam omogoča izstop iz študentskih let s celovito osebnostjo.

Za konec. V tem članku sem želel indirektno prenesti svoje razmišljanje o delu in njegovem pomenu z eksistenčnega in življenjskega vidika. Moj nasvet pa je: po študiju/po srednji šoli najdi delo, ki te bo izpopolnjevalo in dopolnjevalo. Še boljše pa je, če v vsakem delu najdeš vsaj nekaj, kar ti bo vrnilo kanček tistega zadovoljstva, tj. vsakemu delu pristopi s srcem in delo ti bo to vrnilo. Sam uživam v marsikaterem svojem delu, zaradi česar pa še toliko bolj uživam ob vsakem svojem nedelu.

Če težko pričakujete objavo naslednjega prispevka, vas vabim, da kliknete na povezavo do zadnje Zvitice

Do naslednjega tedna,

Uredništvo Zvitice