V podporo uvedbi naborništva

Uvod

Po tem ko je pandemija ohromila javno življenje, je rodila še mogoče bolj prelomno gibanje, in sicer socialno krizo ter splošno nezadovoljstvo, divjanje protestov, nasilja, roparskih pohodov in zahtev po radikalnih spremembah, predvsem v razvitih državah sveta (ZDA, VB, Francija, Hong Kong, Belgija, Čile …). Akutne razmere pa so dodatno stopnjevane z migrantsko krizo ter hitrim tempom vsakdanjega življenja. Skratka, grozi nam, da bomo izgubili družbeno podstat – varnost, red in mir – to, kar nam omogoča, da živimo vse, kar cenimo. Izgubili smo občutek za tradicijo in spoštovanje.

Zatorej v luči aktualnih varnostnih razmer na mestu soočenje z vprašanjem: »Uvedba naborništva, za ali proti?«. Ideji uvedbe naborništva je javnost naklonjena, po raziskavi agencije Parsifal naj bi jo podpiralo 70 % vprašanih. Potrudil sem bom, da bom mnenja tega dela démosa v tem eseju upravičil ter ubesedil. V nadaljevanju bralcu predstavljam svojih pet argumentov ZA.

So-piscu Mateju želim vso srečo pri gradnji argumentov PROTI.

Argument I – Enakost življenja

Razvoj civilizacije, tehnologije in blaginja terjajo tudi svoj davek. Danes smo soočeni s kruto realnostjo, in sicer da so finančne, socialne in materialne razlike med različnimi sloji vse bolj poglobljene. (op. a. Mogoče so prav te razlike tudi delni vzrok teh dosežkov.) Kljub naravnanosti sistema, da odpira priložnosti in daje možnost manjšanja teh razlik, obstaja področje, kjer te razlike ne morejo biti niti spregledane niti enostavno odpravljene. Govora je o tem, kdo se bo javil, da bo dan za dnem zastavljal svoje življenje za varnost drugih življenj, tistih, ki jih nikoli ne bo niti poznal niti videl, ali drugače, kdo se bo odločil za poklic vojaka, policaja, gasilca in podobnih plemenitih, nesebičnih profesij. Vsekakor je poklic vojaka tisti, ki zahteva največje odrekanje v najtežjih razmerah – ko vse odpove, ko vsi zbežijo.

Pa vendar smo postavljeni pred neljubo dejstvo, in sicer da med te ljudi le redko vstopijo sinovi in hčere oblastnikov, političnih elit ter bogatašev. Le redko vidimo, da svoja življenja (za razliko od denarja) zastavljajo za dobro drugih. Mar niso to otroci prav tistih, ki odločajo o varnosti vseh nas, ki narekujejo, katere vojne je treba bojevati, katera svobodna ozemlja osvoboditi? Ali tistih, ki ustvarjajo finančne krize ter trgovinske vojne, hujskajo proti svojim razrednim nasprotnikom? Zgodovina nas prepogosto spomni o tem. Če že oblastniki tako verjamejo v svoje cilje in so za ta namen pripravljeni tvegati, zakaj ne tvegajo tudi lastne krvi ter s dokažejo brezkompromisno verovanje v cilj, ki naj bi mu sledili? Od tu sledi temeljno vprašanje, ali so življenja njihovih otrok resnično več vredna kot življenja otrok drugih?

NE, niso, življenja posameznikov, revnih in bogatih, zdravih in bolnih (op. a. aktualno, belih in črnih), dogmatično sprejmimo kot enakovredna. Če so enakovredna, zakaj potem niso enakovredno zastopana na bojnih linijah. Trdim, da če bi le bila pravično zastopana, potem bi bilo to največje varovalo pred uporabo vojske v dvomljive namene oziroma najvišja garancija za mir.

Še več, gre za deljenje skupne usode, da enkrat vselej nastopamo v življenju kot enaki, z ramo ob rami. Namesto da eni za svoje preživetje zastavljajo svoje eno življenje, drugi pa svoje številno premoženje. Zato močno verjamem, da v tem vidiku izbora poklica ni moč zaupati svobodni roki trga. Preveč je na kocki, da bi naključju prepustili življenja tistih, ki so bili prikrajšani priložnosti v življenju, pa naj je to zdravje, socialni položaj družine, izobrazba ali kaj drugega.

Nadalje ni moč spregledati, da različni družbeni sloji živijo različna, tako rekoč odtujena, življenja. Večina enih živi v mestih, v razvitih četrtih ter večina drugih v zapostavljenih četrtih in na odročnih vaseh. Oboji obiskujejo različne vrtce, šole, trgovine, bare, prireditve in se udejstvujejo v različnih športih, društvih. Pri služenju vojske bi bile te razlike izbrisane. In vsak otrok s premožnejše družine bi občutil enako trpljenje in pritisk (v dobrem smislu) kot katerikoli drugi vrstnik; končno bi občutil, kako je biti tudi na dnu, ne zgolj na vrhu. V enem izmed prejšnjih člankov sem pisal o tančici nevednosti in prav to izkustvo mešanja različnih pogledov bi tančico sploh naredilo živo, pravično ter posledično blagodejno za našo demokracijo, narodno spravo ter za misel, da moramo živeti, če ne en z drugim, pa drug ob drugem.

Uvedba obveznega služenja vojaškega roka se v tem smislu uravnilovke izkaže za najbolj pravično, vse ostalo postavlja različno ceno življenju posameznikov.

Argument II – Zavore

Garancija za svobodno in srečno družbo ne izhaja iz naporov države, temveč naporov vsakega posameznika. Tako njena moč izhaja iz moči posameznikov, nikoli obratno. Zatorej sta največji strah in trepet za oblastnike suverenost in neodvisnost ljudi. Če bo vsak posameznik opolnomočen, bo nemogoče vladati slabo, koruptivno in krivično, saj bo razum vselej ločil zrno od plevela ter odstavil oblast v moderni demokraciji, kot jo poznamo v prvem svetu.

Obvezno služenje vojaškega roka je mehanizem opolnomočenja. Z njim se je vsak primoran naučiti, kako se preživeti, nadzirati in bojevati. Dodatno moč mu daje znanje samoobrambe, tako v individualnem smislu kot v skupnostnem smislu, in sicer da se je sposoben ubraniti, skupaj z drugimi, proti potencialni tiraniji in diktaturi. Narod, ki tega znanja in žara, ne premore, je obsojen na potencialno prekoračitev mej s strani države.

Ni napačno trditi, da bodo tako represivni organi bolj zadržani v svojih akcijah, če bo tudi javnost opolnomočena ter vešča ravnanja z orožjem. Podobno kot se oblastniki bojijo kritičnih intelektualcev ali iznajdljivih odvetnikov, se bojijo tudi močnih ljudi. Vse omenjeno kot celoto označujem kot zavoro oblasti pri prekomernem poseganju v življenja ljudi. In le-ta zavora naj bo uporabljena kot zadnja, preden se izčrpajo pravniki, intelektualci in možnosti protestov.

Obstaja pa tudi zavora na drugi strani, in sicer ta direktno naslavlja protiargument, da uvedba naborništva vodi v militarizacijo (karkoli že to pomeni) ali nek dodaten strah pred represijo. S tem ko bodo v vojsko vključeni vsi, iz vasi in mest, iz višjih in nižjih socialnih slojev, je ta strah odveč. Namreč ne bomo napadali lastnih znancev, sovaščanov, someščanov; toliko smo se pa le naučili iz zgodovine, tudi v slovenski osamosvojitveni vojni.

Nadalje, z izkušnjo biti vojak, bo marsikdo z drugimi očmi gledal na vojake in tudi policaje. Namesto da prav slednji še vedno uživajo slab sloves, kljub njihovi profesionalnosti, bomo na te naše fante in dekleta gledali s spoštovanjem in se ob njih počutili še bolj varne. Narejen bo korak k spremembi miselnosti iz »sigurno mi bodo kaj našli« v »hvala, ker pazite name«. Spoznali bomo, da tudi te ljudje, tako kot mi vsi, se veselijo in žalujejo, hkrati pa so pripravljeni narediti za varnost vseh več kot marsikdo drug.

Uvedba naborništva bo državi postavila dodatne zavore, naj te temeljijo na nemoči države in moči ljudstva.

Argument III – Tradicija in vzgoja

Pogosto se kot argument za uvedbo naborništva omenja vzgojo, in sicer v smislu vrednot, ki jih ta pooseblja. Nasprotniki ideje ta vidik označujejo kot sredstvo prisilnega »pranja možganov«, pa vendar v svojih stališčih ne naslavljajo pomislekov, ki so mnogim očitna.

Nemajhen del prebivalstva je zaskrbljenega glede pozabljanja vrednot, ki so našo civilizacijo pripeljale do blaginje, ki jo živimo. Med te tradicionalne vrednote spadajo mir, varnost in medsebojno spoštovanje. Prav te pa so tiste, ki nad gladino držijo celotno idejo svobodne družbe in svobodnega trga. Prav te nam dalje odpirajo vsa vrata, ki si jih lahko zamislimo. Z njimi stojimo, brez njih pademo.

Povrh vojska v vsakem, ki jo služi, neguje in spodbuja kreposti, ki se dandanes zdijo v zatonu. Te so disciplina, vztrajnost, ponižnost, spoštovanje do podrejenih in nadrejenih ter zdravo telo (ali zdrav duh v zdravem telesu). Slednja pa povrh naslavlja še vse bolj pomembne zdravstvene težave. Te kreposti so gradnik tiste najvišje svobode, ko človek postane sposoben brzdati sam sebe, o tem sem pisal v Zvitici – Zima 2020. Le spomnite se, kako se morajo vojaki, tudi policisti, brzdati, ko so izpostavljeni raznoraznim provokacijam, kritikam in nagajanjem.

Nasprotniki bodo zagovarjali, da država nima nobenega mesta pri vzgoji odraslih, da kaj se pa ona briga za vrednote in kreposti posameznika. Ideja naborništva je, da ponovno usmeri kompas in okrepi te esencialne gradnike moderne družbe. S svobodo v mislih bi zgornji protiargumenti veljali, pa vendar se realnost nagiba drugače. Če je vse v najlepšem redu, da država ne posega v vzgojni vidik, potem iščem odgovor na zakaj je občutek o vrednotnem nazadovanju družbe vse bolj aktualen, kljub vse večji vzgojni svobodi. Ali nas prevelika blaginja in manjko bridkih izkušenj ne izučita dovolj?

Uvedba naborništva krepi kreposti in vrednote vsakega in vseh. Opira se na trdnost tradicije in odpira vrata v mogočno prihodnost.

Argument IV – Pripadnost nečemu in civilna dolžnost

Skozi zgodovino se je vloga vojske prilagajala razmeram, potrebam in stanju duha takratnega časa. Danes je vojska mnogo več kot zgolj organizirana in oborožena skupina ljudi, temveč je njena funkcija razširjena na pomoč pri naravnih nesrečah in izrednih razmerah, narodno simboliko in mednarodni ugled.

Opravljanje te funkcije pa zahteva sodelovanje. Ko družba dosega določene standarde blaginje in ji sistem omogoča široko paleto priložnost ter široko brani njene pravice in svoboščine, je dolžnost vsakega v družbi, da prispeva svoj pošteni delež k ohranjanju tega, od česar imamo vsi korist. Takrat ima tudi država pravico uporabiti prisilne mehanizme, kot je npr. uvedba naborništva, da zagotavlja izvrševanje te dolžnosti. Vsak posameznik v družbi, ki uživa v njenih koristih, je dolžan nekaj vrniti družbi nazaj. Slednji argument se naslanja na kruto in prepotrebno stvarnost, in sicer »pravice, ki jih uživamo niso zastonj«. In ta dolžnost presega plačevanje davkov in prispevkov, kajti delovanje družbe je močno odvisno od požrtvovalnosti in prostovoljstva ljudi v skupne namene, primer tega so vodenje športnih klubov, društev, prostovoljstvo, organiziranje kulturnih prireditev, medsebojna pomoč … Zdi se mi, da občutek za civilno dolžnost do družbe izginja iz družbene zavesti. Zato ga je potrebno oživeti, ali kot bi se izrazil JFK: »ne sprašujte se, kaj lahko država (skupnost) naredi za vas – vprašajte se, kaj lahko vi naredite za državo (skupnost). «

Služenje dodatno prispeva k odnosu posameznik – družba, in sicer daje pripadnost nečemu večjemu, skupnemu ter poveže ljudi različnih prepričanj, saj je odobravanje prej omenjene plemenite funkcije vojske skupno. Mnogi, ki so odrinjeni na socialni rob, bodo tako imeli priložnost, da se kot enaki pridružijo skupnosti v skupnem cilju. Posledično nas poveže tudi v tem, kar vojska kot simbol predstavlja. Uči nas spoštovati državne simbole, organe ter zgodovino. Na primer mladini izkustveno pokaže, kako močni so morali biti naši predniki, ko so se upirali Turkom, fevdalcem pri kmečkih uporih ter okupatorju v času vojne, ter tako ozavesti mlajšo generacijo o resnosti vojne.

Naborništvo spodbuja naše dolžnosti do skupnosti ter krepi domoljubje in spoštovanje do državnih simbolov in vsega, kar nas povezuje. Povrh daje možnost tudi tistim odrinjenim, da pripadajo nečemu večjemu.

Argument V – Izvedljivost

Zadnji argument naslavlja še vprašanje izvedljivosti v Republiki Sloveniji v letu 2020. Najverjetneje se bo tudi opozicija dotaknila tega vprašanja. Če so bili sposobni naborništvo vpeljati v času osamosvojitve in tedanje gospodarske krize, potem je po moje upravičeno trditi, da je izvedba takšne ideje možna.

Izvedljivost naslavlja vprašanja kot so: kaj storiti v primeru ugovora vesti, kakšne so lahko sankcije, koliko časa bi trajalo služenje, ali je možno civilno služenje, ali bodo vojaki upravičeni do plačila itd. Povrh tega si tudi ljudstvo lahko na predlog stroke določi, kako naj bi služenje potekalo ter kaj bi mladino naučili. Vse to naj ostane v pristojnosti ljudi, kajti če si ljudstvo piše program samo, potem so očitki o pranju možganov neutemeljeni.

Za konec je vredno razmisliti, ali naj se potencial mladine izkoristi tudi v civilnem služenju, bodisi pri pomoči v bolnišnicah, domih starejših občanov, gasilcih ali čiščenju parkov in gozdov. Torej v družbenih sistemih, ki so nujni za nemoteno delovanje družbe. Na mestu je tudi vprašanje, ali bi obstajale izjeme, npr. vrhunskih športnikov, znanstvenikov ali kulturnikov. Vsa ta vprašanja je mogoče učinkovito nasloviti v javnih razpravah, ki naj bi sledile pri takšni sistemski spremembi.

Način izvedbe naj je stvar javne razprave. Izvedba naborništva je mogoča in naslavlja trenutne kadrovske potrebe SV.

Avtor: Rok Šikonja

Vabimo vas tudi, da po prebranem članku izpolnete anketo TUKAJ.

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice