Vinska vigred 2022 – vonj po svežem?

Maj je tu, omejitev zaradi Covid-19 ni več, malone smo na njih že pozabili, saj nas topla in sončna pomlad vabi na piknike, koncerte, druženja in razne dogodke. In seveda: VINSKA VIGRED BO! Vsem dobro poznani slogan, ki naznanja, da se bo kljub vsemu vinski festival v Metliki le dogajal. Tokrat že 40. leto, s poznano podobo, bolj ali manj nespremenjenim programom, pa vendar z določenimi spremembami, ki so marsikoga zmotile. V nadaljevanju bom podal svoje mnenje glede letošnje Vinske vigredi ter se dotaknil nekaterih nepriljubljenih mnenj, ki so me dosegla.

Po 2 letih premora, ki ga je festival, tako kot mnogi drugi utrpel zaradi virusa Covid-19, so se ponovno pojavile govorice o tem, da letos pa Vinska vigred le bo, tako kot po navadi, v »normalnih časih«. Vendar pa se dolgo ni vedelo točno, kdaj bo, v kakšnem obsegu, kdo vse bo in koga ne bo, pa seveda kateri band nas bo zabaval dolgo v noč.

Že dolgo se marsikdo zaveda in pravi, da je festival potreben osvežitve, tako vizualno kot vsebinsko. Ni redko, da se kdo cinično pošali in komentira, češ: »Nastopali bodo Navratil, godba, harmonikaši pa Žumberčani, pri Bartusu bodo pa špilali Mambo Kingstoni.« in do neke mere imajo prav. Kljub vsemu je pomembno ohranjanje tradicije in navad, a včasih je treba naredit korak naprej, predlagati spremembe, uvajati in dodajati elemente sodobnega festivala. Časi se spreminjajo, Vinska vigred pa ostaja enaka (bi zapisal Ivo Andrić, če bi pisal o Metliki in ne o Višegradu).

Pa vendar, klici k nebu po spremembah na Vinski vigredi so bili uslišani. Napovedovale so se velike spremembe, ki bodo »največji vinski festival v Sloveniji« končno popeljale 40 let naprej in bomo tudi v Metliki lahko deležni sodobne prireditve, kot jih poznajo drugod. A marsikoga, vključno z mano, je rezultat pustil žejnega drznejših sprememb.

Ponudniki na Vinski vigredi (h katerim spada tudi naša vinska klet) so se soglasno strinjali, da je dogodek potreben sprememb, saj prisotnost na njem s svojo ponudbo od vinogradnika zahteva preveč časa in dela, ki bi ga lahko namenili našim trtam in vinu. Predlagana je bila opustitev posameznih »šankov«, namesto tega pa bi se vinarji predstavljali na skupnem prizorišču oz. pod enim šotorom, vsak s svojo mizico, kjer bo predstavljal svoja vina. Le to se obračuna z boni, kozarci pa so na kavcijo. Nič pretresljivega, saj je ta sistem poznan povsod, tudi na Mladi portugalki, le še Vigred se mora z njim sprijazniti.

Ta sprememba pa je za sabo pustila dva od treh trgov, ki sta čez noč ostala brez ponudnikov. Partizanski trg in Trg svobode sta imela izjemno priložnost, da na novo zadihata, se napolnita z novo vsebino, a se je marsikomu zdela ta vsebina premalo sveža in že preveč poznana. Čez dan znani program, zvečer veselica, s temu primerno hrano in pijačo. Pa seveda, spremljevalni program iskanja parkirišča v okolici starega mestnega jedra. Kakšen Metličan bi rekel: »Da, znam kaj češ povedat.«

Vinska Vigred. Osrednji dogodek leta v Metliki. Poznana znamka, ki služi kot ambasador Metlike in Bele krajine. Zakaj je torej tako pomemben in poznan dogodek zanemarjen? Mogoče je Vinska vigred ogledalo Metlike; zaspano, zastarelo, brez idej, močno potrebno spremembe in svežine. Festivala v sosednjih mestih, kot sta Jurjevanje v Črnomlju in Cvičkarija v Novem mestu ponujata urejeno in privlačno dogajanje ter ponudbo, ohranjata elemente tradicije, ki jo kombinirajo s sodobnimi pristopi k organizaciji festivala. Vse to Metliko še čaka. V nadaljevanju bom izpostavil več točk, za katere menim, da bi močno pripomogle k poživitvi festivala in bi ga potegnile iz začaranega kroga povprečnosti.

• Pravočasno začeti z organizacijo, kar pomeni: zgodaj stopiti v komunikacijo s ponudniki, urediti vse zahteve, oblikovati program oz. vsaj rezervirati glavne nastopajoče, pa seveda urediti vse tehnične zadeve, kot so rezervacija šotorov, odra, prenosnih stranišč, varovanja …
• Povezano s prvo točko: oglaševanje. Če se pravočasno lotimo organizacije festivala, lahko tudi dovolj zgodaj začnemo z oglaševanjem in to na raznolikem naboru medijev, da dosežemo čim večjo množico ljudi in jim datum festivala v Metliki vtisnemo v spomin.
• Grafična podoba, ki že 20 let čaka na spremembo. Zdi se mi, da je zadnji čas, da se tudi ta spremeni, saj jo je čas že krepko povozil.
• Ponudba hrane in pijače, predvsem pa hrane. Pečenka in pleskavice so v redu, so pa tudi hrana, ki jo dobiš na vsaki veselici. Mislim, da bi festival, kot je Vinska vigred, moral imeti pestro in nevsakdanjo ponudbo hrane oziroma drugače povedano – odprto kuhinjo. S ponudbo tradicionalne belokranjske kulinarike in hrane iz drugih koncev sveta, bi pritegnila širšo množico obiskovalcev in jim omogočila, da si za kosilo privoščijo kaj domačega ali pa bolj eksotičnega. Vino in hrana nenazadnje gresta z roko v roki, zato je po mojem mnenju ta točka zares ključnega pomena.
• Parkirišča predstavljajo težavo, še preden stopiš na prizorišče festivala. V okolici starega mestnega jedra ni na pretek parkirišč, kar se pokaže zelo hitro v času Vigredi. Ideja, da bi se lahko organizatorji dogovorili za rabo parkirišč v Logu, pri Sparu in še kje, le ta pa bi s centrom dogajanja povezovala krožna pot z avtobusom, se mi zdi zelo primerna in izvedljiva.
• Dodatna ponudba, kot so recimo vodeni ogledi zbirk v Belokranjskem muzeju in Slovenskem gasilskem muzeju ter v Galeriji Kambič, mogoče tudi kakšna tematska razstava na prostem. Delavnicam peke pogač bi se lahko pridružila še priprava katere druge tradicionalne jedi in nenazadnje tudi kakšna delavnica na temo vina ali pa vodena degustacija, ki bi bila zelo dobrodošla, saj gre le za tako zvani »vinski festival«.

Seveda pa so bili letos tudi določeni koraki v pravo smer. Kot sem že omenil, je bil predlog ponudnikov, da se predstavijo pod skupnim šotorom. S to spremembo se je bistveno razbremenilo vinogradnike, ki jim ni bilo treba za Vigred nameniti celega tedna za priprave, izvedbo in pospravljanje. Da gre za korak v pravo smer, kaže tudi dejstvo, da je novi format pritegnil kar nekaj vinarjev, ki v starem konceptu niso našli prostora zase. Prav tako kozarci na kavcijo in boni za vino olajšajo organizacijo in logistiko, povezano s pranjem in vračanjem kozarcev ter z izdajo računov. Prav tako se mi zdi zmanjšanje števila odrov iz 3 na 1 korak v pravo smer, saj občutno zmanjša stroške glasbe in organizacije, ki se iz leta v leto povečujejo.

V prihodnjih letih bi si morali vsi od organizatorjev, vinogradnikov in obiskovalcev prizadevati, da bi Vinsko vigred popeljali v 21. stoletje s spremembo koncepta in da bi lahko zares rekli, da gre za festival in ne le veselico. Zagotovo bi lahko pohvalili in pograjali še kakšno stvar na letošnji Vigredi, vendar so to le tiste, ki so se meni (in verjetno še komu) zdele najbolj direktne in očitne.

Zdi se mi tudi, da je festival v zadnjih letih nekako izgubil svoj kompas. Promovira se kot »največji vinski festival v Sloveniji«, čeprav se nihče ne vpraša ali je to res vinski festival in ali je res največji. Tudi tu gre za neko tradicionalno izročilo oz. poimenovanje, ki je tako kot festival ostalo nespremenjeno. Na spletni strani Vinske vigredi piše: »… rdeča nit pa je vseskozi ostala razstava ob pokušanju vsakokrat predhodno kar najbolj strokovno ocenjenih in nagrajenih belokranjskih vin.« Lep zapis, ki je nedvomno nekdaj veljal …

Kot največja javna prireditev v Metliki Vinska vigred s sabo nosi veliko ime in poslanstvo. Ne smemo dovoliti, da bi se to izgubilo. Zato mora tudi Vinska vigred stopiti nekaj korakov naprej, da bo v naše kraje privabljala ljudi od blizu in daleč, kjer bodo lahko poskusili le najboljše, kar nam lahko Bela krajina ponudi. Naj bo Vinska vigred ambasadorka belokranjskega turizma in tradicije, dobra za turista in domačina, za gospodinjo in gospodarja, skratka, za vse.

Če bi ponudba privabila polovico ljudi, glasba pa polovico, bi bil ta članek brez pomena.

Avtor: Blaž Pečarič.