Svet vinarstva je nekako podoben svetu mode. V nekem trenutku je popularen ta stil, s časom pa izgubi svojo privlačnost v očeh množice, posamezni entuziasti pa ga ohranjajo živega za njegovo prerojenje nekoč v prihodnosti. Moda se namreč obrača. Hlače na zvonec, ki so bile popularne pred 20 leti, se danes vračajo na naše ulice. In podobno je tudi v vinskem svetu. Stari in že pozabljeni trend je lahko hitro nov in vroč z vsaj malo sreče. V nadaljevanju bom predstavil nekaj trendov, ki so trenutno popularni, nekateri od njih pa so vam verjetno že znani.

Oranžna vina

To so vina značilne barve, in sicer od svetlo zlate do rumenkasto rjave. Uradno niso svoja lastna kategorija, saj jih uvrščamo med bela vina. Njihova posebnost pa je, da so pridelana iz grozdja belih sort po metodi za pridelavo rdečega vina. Če pojasnim: pri postopku pridelave belih vin se grozdje razpeclja in se grozdne jagode nato takoj spreša. S tem dobimo mošt, ki nato s fermentacijo postane vino. Pri rdečih vinih pa razpecljano brozgo (grozdne jagode in mošt) ne sprešamo takoj, temveč pustimo v posodi, kjer nato poteče fermentacija. Hkrati iz kožice grozdne jagode in grozdnih pešk v mošt prehajajo arome, tanini in predvsem barvila, ki dajejo rdečemu vinu njegovo temno barvo. Temu postopku rečemo maceracija. Za oranžna vina pa belo grozdje razpecljamo in ga nato maceriramo kot pri postopku za rdeče vino. Na ta način iz jagodne kožice preide v vino več barvil in tako vino pridobi značilno barvo ter posledično tudi svoje poimenovanje.

Oranžna vina pa vsekakor niso nekaj novega. Gre namreč za postopek pridelave vina, ki je star 5000 let in izvira iz Gruzije. Tam so vino tradicionalno shranjevali in pridelovali v kvevrijih. To so glinene posode, ki so po obliki podobne amforam, vendar veliko večje tudi do 2000 litrov. Njihova uporaba se je dandanes razširila po svetu, še vedno pa so vsi kvevriji tradicionalno narejeni v Gruziji. Narejeni iz žgane gline, v notranjosti pa premazani s čebeljim voskom in popolno zakopani v zemlji. S tem zagotavljajo naravno kontrolo temperature in počasno oksidativno staranje, rezultat pa so vina značilne barve z zemeljskimi in značilno teksturnimi notami.

Eksplozija oranžnih vin se je iz matične Gruzije preselila v Italijo in Slovenijo, naša oranžna vina pa so mednarodno prepoznavna. V svetovnem merilu tovrstna vina predstavljajo le nekaj odstotkov skupne pridelave in jih pogosto povezujemo z ekološkim in biodinamičnim vinarstvom, vendar to ni vedno res, saj jih lahko pridelamo tudi v klasičnem (integriranem) vinarstvu. Oranžna vina so zagotovo nekaj posebnega, zato se marsikateri vinar odloči za njihovo pridelavo, vinski ljubitelji pa z zanimanjem segajo po njih.

Pet-nat

»Pétillant naturel« ali ljubkovalno »pet-nat« so posebne vrste penin, ki so v zadnjih letih dobile veliko prepoznavnosti. V direktnem prevodu iz francoščine so to naravno peneča vina in predstavljajo drzen in nepredvidljiv pristop k pripravi penine. Pri klasični metodi se v vino dodajo kvasovke in zgoščen grozni mošt, vse to pa se natoči v steklenico in neprodušno zapre. Nato poteče druga fermentacija, pri kateri se v steklenici ujame ogljikov dioksid, ki se nato sprošča iz penine v verižicah mehurčkov. Pri pet-nat peninah pa osnova ni pravo vino, ampak je napol povreti mošt, ki je na pol poti do tega, da postane vino. In točno tak mošt, ki še vedno fermentira, natočimo v steklenice, brez da bi dodajali sladkor ali kvasovke, kot to delamo pri klasični metodi. V steklenici nato fermentacija poteče do konca, sproščeni ogljikov dioksid pa se v vinu raztopi. Pet-nat penine so motne, saj mošta pred polnitvijo ne filtriramo, njihovi okusi pa so nepredvidljivi, saj ne moremo vplivati na potek fermentacije, ker ta poteka v zaprti steklenici. Vsaka steklenica je zgodba zase, znotraj iste polnitve pa lahko nastanejo tudi večje razlike. Kakšna steklenica se tudi ne posreči, a vse to je del drznega pristopa k pet-natu.

Naravna vina

Naravna vina so verjetno najbolj napačno razumljena med vini zaradi narave svoje pridelave. Gre namreč za vina, ki so pridelana brez porabe nekaterih enoloških sredstev, v nekaterih primerih tudi brez uporabe sulfitov, ki so glavni konzervans v sodobnih vinih, prav tako pa vinu zagotavljajo dolgoživost. Prav zato se lahko ob pomanjkanju kletarskega znanja in neprevidnosti pojavijo v vinu napake, ki negativno vplivajo na okuševalčevo presojo o kvaliteti vina.

Ljubitelji naravnih vin so predvsem tisti, ki si želijo čim bolj naraven produkt, in sicer vino s čim manj aditivi katerekoli vrste ter podporniki bidinamične in ekološke pridelave. V zadnjih letih pa so z vse večjo kvaliteto naravnih vin le ta prodrla tudi v širšo javnost in jih lahko zasledimo na vinskih listah marsikatere restavracije in bara.

Manj poznane vinske regije in vinski turizem

Hall in Macionis sta leta 1998 vinski turizem opisala kot »obiskovanje vinogradov, vinskih kleti, vinskih festivalov in vinskih dogodkov, kjer je primarni motiv obiska okušanje vin in doživljanje lastnosti vinske regije.« Nam Belokranjcem je koncept vinskega turizma dobro poznan, vendar pa imamo na tem področju še mnogo neizkoriščenih priložnosti. Strokovnjaki belokranjski vinski turizem uvrščajo v 1. stopnjo, ki vključuje začetne regije. Za primerjavo: Goriška Brda in Vipavska dolina sta uvrščeni v 3. stopnjo – razvojne regije, 4. stopnja – zrele regije, pa je najvišja in v Sloveniji še nima predstavnika.

V zadnjih letih manj poznane vinske regije išče vse več pivcev in turistov, saj jim te ponujajo nova doživetja, nove lokalne sorte, tradicije ter kakovostna vina po navadno bolj dostopni ceni od vin iz svetovno znanih regij. V Evropskem merilu bi lahko pod manj poznane in za pivce zelo zanimive regije uvrstili Slovenijo, Švico in Korziko. Kljub majhni prepoznavnosti v mednarodnem merilu pa naša vina že zdaj dosegajo lepe uvrstitve na mednarodnih tekmovanjih in se lahko v najboljših primerih kosajo z slavnimi mogotci. Prav zaradi vseh teh prednosti lahko Slovenija v prihodnosti postane prepoznavna vinska destinacija za turiste iz cele Evrope pa tudi širše.

Kozarci, embalaža, recikliranje …

Načini, kako vino uživamo, se konstantno spreminjajo. Včasih so bile penine rezervirane za posebne priložnosti, danes pa imajo mnogi kakšno steklenico vedno ohlajeno in pripravljeno za postrežbo. Tudi kozarci, iz katerih pijemo vino, se vedno spreminjajo, na voljo pa imamo mnogo različnih oblik kozarcev v različnih cenovnih razredih. Dandanes recimo so vsepovsod prisotni kozarci oblike dvojnega stožca, ki so izpodrinili kozarce bolj zaobljenih oblik.

Tudi vinska embalaža je postala zelo raznolika. Steklenice različnih prostornin so danes zagotovo prevladujoča oblika, in sicer buteljke (0,75 L) in litrske steklenice (1 L). Pogosto najdemo vino tudi v plastenkah, zadnje časa pa tudi v pločevinkah, tetrapakih, manjših kovinskih sodčkih in podobno. Med bolj inovativnimi bi mogoče izpostavil vinski kozarec kot embalažo, kar si boste najlažje predstavljali ob pogledu na priloženo fotografijo 3.

Zaradi podnebnih sprememb pa se mora tudi vinogradništvo in vinarstvo soočati s trajnostjo pridelavo, pri čemer je embalaža ključnega pomena. Med prej naštetimi embalažami je zagotovo najbolj trajnostno steklo, ki je za shranjevanje vina tudi najbolj primerno, saj je inertno in ne vpliva na lastnosti vina, lahko pa se tudi reciklira. Vendar pa je reciklaža stekla še vedno energetsko potratna (za 40 % manj potratna od proizvodnje novega stekla), zavrženo steklo pa se v naravi ne razgradi in predstavlja dolgoročno onesnaževanje. Okoljsko najbolj sprejemljiva je ponovna uporaba steklenic, kot recimo dela Radenska. Uporabljene steklenice se zbirajo, sterilizirajo in ponovno napolnijo. Ključnega pomena je tudi zmožnost odstranjevanja etiket, kjer pomembno vlogo igrajo lastnosti lepila. Omenil bi tudi zbiranje plutovinastih zamaškov v nekaterih vinskih prodajalnah, ki se reciklirajo v izdelke iz plute ter tudi tako pripomorejo k zmanjšani količini odpadkov iz vinarstva.

Zapisal: Blaž Pečarič.