Voda - za življenje in zdravje

Pogosto slišimo modrost »voda je vir življenja«. V okolju, v katerem živimo, imamo ''izobilje'' vodnih virov, naravnih izvirov in talne vode. Ne razmišljamo, od kod prihaja zdrava pitna voda, saj je dostopna v naši neposredni bližini – vodovodni pipi. Njene dragocenosti pa se še kako zavedajo drugod po svetu, kjer je človek odvisen od vodnjaka, ki zna tudi presahniti ali pa je voda na voljo daleč, daleč stran. Deležni smo ''nepravične'' razdelitve vodnih danosti po svetu in seznanjeni smo z njeno vrednostjo ter pomembnostjo za življenje na zemlji, ki je popolnoma odvisno od vode. Dobršen del človeških dejavnosti, svetovna ekonomija in navsezadnje naše življenje je odvisno od našega največjega dragulja – vode. Kaj pa mi? Se sploh zavedamo njene zmogljivosti?

Temelji varne prihodnosti zdravega življenja so ohranitev zadostne plodne in rodovitne zemlje, neoporečnih virov vode, čistega zraka, umiritev podnebnih sprememb in pozitiven odnos, začenši od družbe, nato države. Gospodarjenje z naravnimi danostmi je celovit in kompleksen izziv, kljub temu je lahko ravnovesje stanja v ekosistemih doseženo z umnim in modrim gospodarjenjem. Ohranjanje varne in zdrave prihodnosti ne sme trpeti zaradi nesposobnosti stroke, vsiljivih posegov investitorjev v zaščitena območja, zlorabe življenjskega prostora in sporne politične ignorance. Multinacionalke, države, ministri, inšpektorji in določeni vplivni posamezniki nas skušajo prepričati, da trdno delajo na izboljšanju stanja. Pa da res? Morebiti v neki meri. Spremembe se vsekakor dogajajo. Pa vendar so zgolj površne in kratkoročne.

Voda se lahko nahaja v različnih agregatnih stanjih: plinastem, tekočem in trdnem. Zaradi drugačnega stanja, v katerem se določene količine vode nahajajo, kot je na primer trdno agregatno stanje, so le-te težko dostopne, to pa otežuje njihovo uporabo. Delež nedostopne vode, ki znaša 68 %, se nahaja v ledenikih, nekaj več kot 30 % pa v obliki podzemne vode. Najmanjši delež zavzema dostopna voda, ki se nahaja v jezerih, rekah in močvirjih, kar znaša približno 0,3 %. Več kot polovico le-te že sedaj redno uporabljamo.

Zavedati se moramo, da si ne moremo popolnoma lastiti narave. Ljudje pripadamo naravi in smo njeni uporabniki že iz časa nabiralništva. Upam si trditi, da danes nismo v tolikšni meri, kot bi morali, ohranili spoštovanja do okolja in ostalih bitji, s katerimi sobivamo, ampak smo začeli egoistično izkoriščati in posegati v njihovo prvotno identiteto. Velike težave predstavlja politična ekonomija, taktirke držav ter ambicija po večji BDP rasti. Naravne danosti so prvenstveno vir zaslužka in pohlepa do večje količine denarja. Priča pa smo tudi precejšnjim vojnam za vodo in napetostim med državami zaradi virov pitne vode. Ohranjanje identitete ekosistemov, iskanje novih naravnih dobrih, zagotavljanje kvalitetne in količinsko zadostne vode bodo zagotovo eni izmed večjih izzivov prihodnjih generacij, človeštva in splošno 21. stoletja. Izgled vodnega ekosistema JE in BO stanje družbe ter zrcalo našega odnosa do življenja. Vodno bogastvo JE in BO ključno za ohranjanje državne sigurnosti.

Statistično gledano 1 od 10 ljudi na svetu pije vodo iz virov, ki niso varni in zdravstveno sprejemljivi. Napoveduje se, da bo do leta 2050 število ljudi na našem planetu silovito naraslo, kar bo posledično vplivalo na pomanjkanje pitne vode. Predvideva se, da bo v prihodnosti 80 % prebivalstva trpelo zaradi pomanjkanja ali neustreznosti kvalitete pitne vode. Na njeno onesnaženje vpliva rastoča človeška populacija, nepravilna kmetijska praksa in hiter gospodarski razvoj. Takšne obremenitve vplivajo na spremenjen vodni režim. Problem so tudi nepovratni posegi v vodno okolje kot so kemično onesnaževanje, regulacije vodotokov, hidroelektrarne, promet, točkovni onesnaževalci, namakanje kmetijskih zemljišč, tehnološki procesi, urejevanje brežin, zasipavanje mokrišč, nepremišljeno grajeno cestno omrežje, infrastruktura itd. Posledice se kažejo že dandanes, in sicer v povečanem pojavu erozij, načetih ekosistemih, obširnih poplavah, naravnih nesrečah, industrijskih izpustih v vodotoke, vodni pomanjkljivosti, degradacijah okolja, prekomerni izčrpanosti vode in še in še.

Ključno je za začetek poznati naravne cikle vode, njen izvor in gospodarjenje z vodo, šele nato se lahko usmerimo v iskanje rešitev glede pomanjkanja ter nepremišljenega uničevanja le-te. Voda se giblje v ciklu, zato je nepogrešljiva njena obnovljivost in ohranljivosti. Varno prostorsko načrtovanje in specifičen pristop do ekologije se mora zasidrati v zavest družbe.

Potrebno se je osredotočiti na preprečevanje prevelike porabe vode in na spremembo ravnanja odjemalcev oziroma omejitev porabnikov vode. Največji porabnik vode na svetu je kmetijstvo, ki porabi kar 70 % razpoložljive vode. Kmetijska praksa se bo zagotovo z leti spreminjala zaradi ogroženosti vode. Kmetijski sektor bo nekoč primoran spremeniti način intenzivnega pridelovanja. Nujno bo potrebno obdržati obrežni pas, omiliti uporabo pesticidov in zmanjšati uporabo gnojevke v bližini vodnih virov. Možna sta dva scenarija. Prvi bo, da bo prevelika poraba vode za pridelavo hrane za ljudi in živali prevelik finančni zalogaj za pridelovalca in obremenitev države. Zna se zgoditi, da se bo kmetijstvo na takšnih območjih drastično zmanjšano ali pa celo opustilo. Drugi scenarij je sprememba gospodarjenja z vodo, kmetijske prakse in prilagoditev na podnebne spremembe, torej sajenje rastlin z manjšo potrebo po vodi ali omejitev/zmanjšanje pojava prehoda tekoče vode s površine tal in rastlin v atmosfero, ki se imenuje evapotranspiracija. Kmetijska politika je na žalost takšna, da so se v veliki meri zvrstili fizični posegi v naravno okolje, imenovani melioracije, z namenom izboljšanja fizikalnih, kemijskih, bioloških lastnosti tal in pridobivanja novih kmetijskih površin. Zaradi spremenjenega vodnega režima se je pojavil problem, kako nadomestiti izgubljeno vodo. Posledično se je sesul rastlinski in živalski svet ob vodotoku. Takšen primer v Sloveniji je reka Lendava, ki je levi pritok reke Mure. V Sloveniji se količina padavin zmanjšuje v smeri proti severozahodu. Najmanj jih je torej v Prekmurju. V okolju, kjer se že tako ali drugače soočajo s pomanjkanjem padavin, so se pojavile še obsežne melioracije. Očitno je cenejše namestiti namakalni sistem in pridobiti velike finančne prihodke, kakor pustiti, da nam voda neokrnjeno priteče po vodotoku. Celo gnojevka, ki konča v podtalnici, nas vsakodnevno zastruplja. Soočamo se s katastrofalnimi posledicami, kjer je ekologija manj vredna od ekonomije. Ne bo vode, ne bo človeštva, mar nam sledi eksistenčna kriza?

Sprašujem se, zakaj je v medijih bore malo informacij o dogajanju v ''vodnem svetu'', kvaliteti in količinah vode, monotoringih, privatizacijah vodnih virov, onesnaževalcih itd. Namere najmočnejših držav sveta, Evropske unije, kriminalna dejanja, trgovanje z vodnimi viri so kar se da dobro skrite pred javnostjo. Vodi namenimo pičli en svetovni dan. Odgovore zakaj, čemu je tako itd. lahko razsodimo sami … Zlorabe vodnega ekosistema si ne moremo privoščiti. Je naš dragulj in ne odlagališče nesnage.

Avtorica: Patricia Blažič

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice