Na vsebino

Vpliv potrošnika na razvoj in prihodnost slovenskega kmetijstva

Dandanes obstaja velika ponudba, ko pride do izbire hrane. Lahko izberemo različne vrste živil, celo iz različnih koncev sveta. Vendar, zakaj bi za enak proizvod plačevali več, če ga lahko dobimo uvoženega po nižji ceni. Podpiranje domače kmetijske proizvodnje je pomembno in zato bi se morali bolj pogosto odločati za nakup domačih živil. V tem članku vam bom predstavil, kako lahko kot kupci s svojimi odločitvami vplivamo in pomagamo pri napredku v slovenskem kmetijstvu.

Kmetijstvo je oblika gospodarstva, ki jo uvrščamo v primarni sektor proizvodnje. Pomembno je zaradi pridelave hrane in kmetijskih pridelkov, ki se uporabljajo kot surovina v različnih industrijskih obratih. Voditi uspešno kmetijsko gospodarstvo, ki je ekonomsko uspešno in zemljo obdeluje trajnostno, je zahtevno in predstavlja velik izziv za vsakega gospodarja. Žal trenutne razmere na trgu niso kmetu pisane na kožo zaradi določenih omejitev, s katerimi kmetijstvo deluje. Uspešnost slovenskih kmetijskih gospodarstev lahko izboljšamo tudi kupci, ki s svojo izbiro lokalnih slovenskih pridelkov pomagamo pri nadaljnjem razvoju in ohranjevanju kmetijstva ter tako dolgoročno izboljšamo slovensko samooskrbo.

Ker je kmetijstvo močno povezano z naravo, precej odstopa od ostalih gospodarskih panog. Obdelovanje zemlje je v veliki meri pogojeno z naravnimi danostmi, kot so kakovost zemlje, vremenske razmere, mikroklima in naklon terena. Prav tako je kmetijska produkcija omejena na sezono, ki jo pogojujejo letni časi in naravni rastni cikli, v katerih rastline, ki so osnova kmetijske produkcije, uspevajo in dozorevajo za spravilo oz. predelavo. Ko upoštevamo še spremenljive vremenske razmere, recimo neurja, poplave, suše, točo, pozebo ter škodo, ki jo povzročijo škodljivci, ugotovimo, da je kmetijska produkcija kljub svoji pomembnosti precej nepredvidljiva in se zanaša predvsem na ugodne vremenske razmere. Vse te omejitve povzročajo nefleksibilnost prilagajanja kmetijske pridelave. Ob hitri spremembi razmer na trgu se lahko ustvari pomanjkanje ali bolj pogosto, presežek ponudbe, kar lahko kmetu prinese velike izgube. Kratka življenjska doba nekaterih pridelkov in sezonskost njihove ponudbe predstavljata le ozko okno za ustvarjanje prihodka, zato mnogi kmetje prodajajo po nizki ceni, kar njihov trud razvrednoti in dolgoročno vodi v nezadovoljstvo ali celo opuščanje pridelave.

V zadnjih 20 letih spremljamo trend manjšanja števila kmetijskih gospodarstev, pri čemer pa se skupna površina obdelovalne zemlje ne zmanjšuje bistveno. V tem obdobju se je velikost povprečne slovenske kmetije povečala s 5,6 na 6,5 ha, kar je v evropskem merilu še vedno pod povprečjem, ki znaša kar 16,1 ha. Večina slovenskih kmetij je samooskrbnih in niso tržno usmerjene. Po podatkih iz leta 2016 je takšnih kmetij slabih 58 %, njihova povprečna velikost pa je 2,9 ha. Število takih kmetij po letu 2000 enakomerno pada. Kmetije, ki so tržno naravnane, predstavljajo 42 % vseh kmetij in povprečno obdelujejo 11,5 ha. Njihova površina se je v opazovanem obdobju povečala, število pa zadnjih 10 let stagnira. Na porastu je tudi število kmetijskih podjetij (231), ki predstavljajo zgolj 0,3 % vseh gospodarstev, obdelujejo pa skupno 5 % obdelovane zemlje, kar znaša 110,5 ha na kmetijsko podjetje, vendar je bila ta številka leta 2000 dvakrat večja, kar nakazuje oblikovanje manjših kmetijskih podjetij. Obe obliki tržnega kmetijstva skupno obdelujeta 70,5 % celotnih obdelovalnih površin v Sloveniji (vir SURS, za leta 2000–2016).

Ta statistika nakazuje trend, da je vse več zemlje namenjeno tržni pridelavi, delež te se je povečal iz 52,1 % v 2005 na 70,5 % celotne površine obdelovane zemlje v 2016, hkrati pa število kmetijskih gospodarstev pada. Med leti 2000 in 2016 se je število teh zmanjšalo za 20 %. Posledično se je zmanjšalo tudi število zaposlenih v kmetijstvu. Kmetijstvo je delovno intenzivno, kar lahko rešujemo na dva načina: s fizičnim delom (»na roke«) ali z vlaganjem v delovni kapital (strojno). Vsa dosedanja opažanja kažejo močno v prid kapitala, ki pa zahteva velik denarni vložek, kar je pogosto težava zaradi nizkih dohodkov kmeta.

Slovensko kmetijstvo je torej v fazi modernizacije, ki je finančno zelo obremenjujoča. V vseh modernih razvitih državah je kmetijstvo razvito in uporablja najnovejše pristope k pridelavi hrane. Uporaba sofisticirane mehanizacije, robotov, naprednih merilnih sistemov za nadzorovanje in regulacijo pridelave in nenazadnje uporaba analitike so ključni pristopi v vzpostavitvi modernega stila kmetijstva, ki je kapitalno intenzivno in uspešno prideluje hrano po dostopnih cenah, saj so kmetije le tako konkurenčne in uspešno delujejo na trgu.

Slovenci smo znani po svoji ljubezni do nakupovanja, kar podpira ne precej ugledna statistika trgovin na prebivalca, ki nas uvršča v sam evropski vrh. Ključnega pomena za kmetijstvo pa je odločitev slovenskega kupca, katere pridelke bo kupil. Navadno gre za odločitev med slovenskim, ki je dražje, in med tujim, ki je navadno cenejše ali pa se sliši bolj imenitno. Pogosto se kupec odloči za tuj izdelek, ki je cenejši, kar nakazuje nerazumevanje ali neizobraženost kupca o temeljih kmetijske pridelave in delovanja trga.

Kljub temu da je tuji izdelek prepotoval več kilometrov od slovenskega, je še vedno cenejši, saj je pridelan z maksimalno učinkovitostjo obsega proizvodnje in je lahko na trgu bolj konkurenčen. Slovensko kmetijstvo v veliki meri še ne more konkurirati tujim izdelkom, zaradi zaostajanja v modernizaciji kmetijstva, ki je močno odvisna od pritoka denarja na kmetije.

Pomembno je tudi, kje izdelke nakupimo. Večina nas nakupuje v večjih trgovskih verigah, ki imajo svoje prodajalne na mnogih lokacijah po celi Sloveniji. Nakup pri manjših, lokalnih ponudnikih, trgovinah z lokalno ponudbo, tržnicah ali pa direktno od kmeta zagotovo najbolj pripomore k vzdrževanju in napredku v kmetijstvu, saj gre denar, ki ga za živilo plačamo, direktno do kmeta, pri tem pa se izogne posrednikom in njihovim maržam. Zagotovo tak nakup zahteva več od samega kupca, vendar je to lahko tudi priložnost za pridelovalce, da se povežejo in ustanovijo lokalne prodajalne, v katerih ponujajo domače izdelke. Takšne trgovine se že pojavljajo v različnih slovenskih mestih, vendar še niso dovolj prepoznavne in imajo še veliko neizkoriščenega potenciala. V obdobju epidemije Covid-19 se je ob pomankanju nekaterih živil več kupcev odločilo za nakupovanje direktno od domačih pridelovalcev. Ta trend je pokazal, da je takšna oblika nakupovanja živil izvedljiva, vprašanje, ki se ob tem pojavlja pa je, kako te »kupce pribežnike« tudi obdržati v prihodnje, ko se ponovno vzpostavi nemoten pretok živil čez mednarodne meje.

Odločitev kupca za slovenski izdelek, kljub temu da je ta dražji, bi pomagala narediti pomemben korak k napredku v kmetijstvu, ki bi dolgoročno cene znižal in preoblikoval slovensko kmetijstvo v bolj konkurenčno in tehnično napredno gospodarsko panogo, kar bi Slovenijo dodatno utrdilo kot razvito državo in povečalo stabilnost s samooskrbo.

Prav samooskrba je ena od tematik, ki se je čez noč ponovno obudila z izbruhom krize Covid-19. Za državo je pomembno, da pridela čim večji delež hrane, ki jo porabi, saj lahko tako v primeru omejitve uvoza vzdržuje stabilno oskrbo z živili in tako zagotavlja varnost v državi. Povečanje deleža samooskrbe je dolgotrajen proces. Lahko ga opišemo tudi kot trend spreminjanja deleža samooskrbe. Za vzpostavitev trenda rasti samooskrbe je pomembna podpora države, ki bi spodbujala trajnostno proizvodnjo, vendar še vedno dovolj intenzivno, da ohranjamo ustrezen hektarski donos. Samooskrbo bi lahko povečali predvsem v zimskih mesecih, saj je takrat delež uvožene zelenjave iz toplejših dežel večji in opazimo pomanjkanje domačih proizvodov.

Ena od uspešnih slovenskih zgodb, ki pripomore k večanju deleža samooskrbe je podjetje Lušt, ki ga poznamo po okusnem slovenskem paradižniku. Lušt goji svoje paradižnike v rastlinjakih, ki jih ogrevajo z geotermalno vodo, kar jim omogoča vzdrževanje optimalne temperature za gojenje paradižnika. Takšna instalacija zahteva velik vložek in prav zato ni pogosta v našem prostoru. Vendar je dokaz, da lahko tudi v Sloveniji s pravilnim pristopom in ustrezno opremo vzgajamo domačo zelenjavo skozi celo leto.

Pomembno je, da se kupci zavedajo, da z nakupom domačega proizvoda podpirajo slovensko kmetijstvo. In z nakupom domačih pridelkov ne pomagamo ohranjati delovnih mest v kmetijstvu, saj vsak od teh delavcev omogoča delo še 2 višje v živilski, v panogah kot so predelava, transport in prodaja. Da bi kupcem približali ta koncept in da bi se odnesel v praksi, je pomembno, da se kupci izobražujemo. V medijih bi morali večkrat opozarjati na kupovanje domačega, ne le kot reklamo različnih trgovin (s čimer ni nič narobe), pač pa tudi kot način za podpiranje domače kmetijske proizvodnje.

Zagotovo se bo ob napisanem našel kakšen komentar, ki bo trdil, da kmetje dobivajo subvencije in da ni potrebe, da bi kupovali dražjo slovensko hrano. Dejstvo, da kmetje dobivajo subvencije, je posledica zavedanja države o pomembnosti kmetijske produkcije. Kmetijstvo je v kapitalizmu zapostavljeno zaradi mnogih že omenjenih omejitev pri svojem delovanju in je močno vezano na svojo okolico in pogoje v njej. Tako so nekateri že samo zaradi svoje lokacije v veliki prednosti pred svojimi tekmeci in to tudi dobro izkoriščajo. Podpora države kmete spodbuja, da ne opustijo svoje pridelave, pač pa da vztrajajo, tudi če so prodajne cene prenizke ali pa bi zaradi omejitev okolja pridelavo opustili. Subvencije so prav tako nadzirane, denar pa se v veliki meri porabi za investicije, kot so nova mehanizacija, izgradnja in modernizacija kmetijskih objektov in specializirana oprema.

V čemer se kupovanje domačih izdelkov razlikuje ob subvencioniranja, je predvsem v psihološkem učinku. Ko kupimo slovenski izdelek, kmeta direktno podpremo, saj mu tako plačamo za njegovo delo, torej za proizvod, ki je sad tega dela. Ob povečanju povpraševanja po domačih izdelkih kmeta tudi spodbudimo k večanju pridelave, kar vpliva na delež samooskrbe. Kmet tako vidi v svojem delu prihodnost in dobi dodaten zagon za opravljanje svojega dela in nadaljnjo pridelavo hrane.

Če imamo izbiro in tudi ko jo imamo, izberimo domači proizvod. Za njem se skriva večja zgodba slovenskih pridelovalcev, ki oskrbujejo našo državo s kakovostnimi in domačimi proizvodi. Slovensko kmetijstvo se ne bo spremenilo čez noč in postalo super modernizirano, kot to vidimo v državah zahodneje od nas. Gre za proces, ki bo zahteval svoj čas. Vendar je za uresničenje zares sodobnega kmetijstva v Sloveniji potrebna vzgoja kupca, ki bo znal ceniti in podpirati domače in bo lahko pomagal narediti prvi korak k trajnostno samooskrbni Sloveniji.

Avtor: Blaž Pečarič

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice

Koncept »od vil do vilic« se zavzema za skrajšanje poti hrane od kmetije do potrošnika, za zdravo hrano in za trajnostno oskrbo (Skupna kmetijska politika Evropske Unije).

Vir: https://www.kersia-group.com/

Vir: http://klub-kbs.si
Klub belokranjskih študentov

Klub belokranjskih študentov

KBŠ

klub-kbs.si

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj