Na vsebino

Zrcalce, zrcalce na steni povej, koliko jezikov v deželi je tej

Pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami, je obstajala država, ki se ji je reklo SFR Jugoslavija. V njej so bili uveljavljeni štirje jeziki: slovenščina, makedonščina, albanščina (tk tk) in predvsem srbohrvaščina. Dandanes je na območju te države sedem držav (ena ni povsem priznana). Vsaka izmed teh držav ima tudi svoj državni jezik. Srbohrvaščine med njimi več ni, so pa srbščina, hrvaščina, bosanščina in črnogorščina. Od kod torej ta inflacija števila jezikov? Je strokovno ta pojav smiseln? Kulko teh jezikof, ki jih ja fse obvladam v nulo od poslušanja cajk, fsakoletnih počitnc na morji i unega enega Balkan tripa, naj dodam v svoj CV?

Odgovora na prvi dve vprašanji bralcem verjetno nista povsem tuja. Padec socializma, svobodne volitve in nasilni razpad države v zgodnjih 90. letih so v štirih bivših republikah povzročili, da srbohrvaščina kot ime jezika zanje več ni bilo sprejemljivo. Enako nesprejemljivo je postalo tudi samo dotedanje dejstvo, da gre za en jezik. Pri vsaki tako radikalni, nenadni spremembi se velja vprašati, kako je sploh do začetnega statusa quo prišlo – zakaj je srbohrvaščina nekoč sploh bila en jezik?

Najprej na hitro o dveh glavnih delitvah bivše srbohrvaščine. Prva delitev je v tri narečne skupine: štokavica-čakavica-kajkavica in je predvsem relevantna za Hrvaško. Narečja so sicer poimenovana po tem, kako se v njih reče »kaj?«, a so si različna tudi po besedišču in po izvoru tujk. Kajkavščina (kaj kažeš?) se govori na širšem območju med Zagrebom in slovensko-hrvaško mejo. Je precej podobna obmejnim slovenskim narečjem, veliko ima nemških spačenk (cug, štumfe) ter nekaj sposojenk iz slovenščine (hrbet, šmarnica) ter madžarščine (varoš = naselje). Čakavščina (ča kažeš?) se govori v priobalnem pasu Hrvaške in zaradi kulturnih vezi več tujk črpa iz italijanščine (it. cipolla (čebula) = čk. kapula, it. aria (zrak) = arija). Štokavščina (što kažeš; pogosto, a neslovnično šta kažeš) je značilna za Slavonijo in hribovito zaledje Dalmacije na Hrvaškem ter celotne BiH, Srbijo in Črno goro. Zaradi zgodovinskih okoliščin in pomena Osmanskega cesarstva za to območje se štokavica močneje naslanja na turcizme (čorba, česma, bakšiš). Druga delitev, pomembna predvsem znotraj štokavice, je po variantah ijekavica-ekavica-ikavica (ista beseda je lahko mlijeko, mleko ali mliko). V BiH in Črni gori je štokavica ijekavska (mlijeko), v Srbiji pa ekavska (mleko). Čakavica in dalmatinska štokavica pa sta praviloma ikavski govor (mliko, pismo, zvizda).

Politične debate glede poimenovanja in statusa (ne)skupnega jezika_ov se začnejo nekje sredi 19. stoletja, v istem času, ko se pojavi iliristično gibanje, ki se zavzema za politično združitev južnih Slovanov. Leta 1850 vodilni hrvaški in srbski jezikoslovci podpišejo Dunajski literarni sporazum. V njem se strinjajo, da je zaradi velike podobnosti jezikovnih različic tega področja smiselno razviti nov, skupen knjižni jezik. Za njegovo osnovo predlagajo najbolj razširjeno štokavsko narečje (što kažeš) ter najbolj razširjeno ijekavsko varianto (mlijeko). V praksi je dogovor slabo sprejet. V Srbiji se ohrani ekavica (mleko), na Hrvaškem pa se še vedno uporabljata kajkavščina ter čakavščina. Pomemben korak za jezikovno združevanje pa se zgodi, ko hrvaški knjižni jezik za temelj izbere štokavsko narečje. Za to je zaslužen predvsem Ljudevit Gaj, ki je sicer tudi avtor pisave gajice, v kateri pišemo Slovenci (in vsi drugi narodi tega območja, ki oz. ko pišejo v latinici) še danes.

Leta 1878 si Avstro-Ogrska priključi BiH, Črna gora pa postane samostojna država. Za jezik vseh treh bosanskih narodov se sprva uporablja naziv bosanščina, po 1907 pa srbohrvaščina. V Kraljevini Črni gori se uradno govori srbščina. Po 1. svetovni vojni se v novonastali Kraljevini SHS po ustavi za (edini) državni jezik uporablja ime srbsko-hrvaško-slovenski jezik. (Spoiler alert: ime se ni prijelo).

Po 2. svetovni vojni je v novi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji status samostojnega jezika priznan slovenščini in makedonščini. Muslimanom iz BiH se, tako kot v prvi Jugoslaviji, še vedno odreka status narodnosti in tudi pravica do imena jezika. Smatra se, da govorijo srbohrvaščino (dovoljen je tudi naziv hrvatsko-srpski jezik) in da se bodo prej ali slej opredelili za Srbe, Hrvate ali - še bolje - Jugoslovane. Črnogorci, ki so jih v prvi Jugoslaviji šteli za Srbe, dobijo v SFRJ status naroda in lastno republiko, a ne postanejo »deležniki« v imenu srbohrvaškega jezika.

Medetnična trenja in nezadovoljstvo s statusom Hrvatov sčasoma privedejo do Deklaracije o nazivu i položaju hrvatskog književnog jezika (1966), v kateri hrvaški intelektualci terjajo več pravic za svoj jezik. Javnost je sicer do Deklaracije dokaj mlačna, a protest vsaj deloma uspe. Ustavni amandmaji iz leta 1974 tako navedejo: »Na Hrvaškem je v javni uporabi hrvaški književni jezik – standardna oblika narodnega jezika Hrvatov in Srbov na Hrvaškem, ki se imenuje hrvaški ali srbski«. Ta kompromis privede do negodovanja Srbov na Hrvaškem in drugod (glej Memorandum SANU iz 1986), češ da se jim vsiljuje ime hrvaški knjižni jezik. Vmes leta 1971 tudi Muslimani postanejo uradna narodnost Jugoslavije, a novih jezikovnih pravic ne dobijo.

Leta 1991 SFRJ razpade. Srbija, ki je do takrat vztrajala pri imenu srbohrvaški jezik, obvesti državljane, da se njihov jezik sedaj imenuje srpski. Med vojno v Bosni začnejo Muslimani, sedaj Bošnjaki, za svoj jezik uporabljati naziv bosanski, ki pa gre v nos večini v BiH živečim Srbom in Hrvatom. V povojni ustavi BiH je/so kot državni jezik(i) naveden(i) »jezik Bošnjakov, jezik Hrvatov in jezik Srbov«. Vse jasno. Črna gora se po tesnem referendumu o neodvisnosti leta 2006 (55 % za) odcepi od Srbije in postane samostojna država, leto kasneje pa njen državni jezik postane črnogorščina.

Nekdanji slogan bratstvo in enotnost skoraj povsod zamenja medsebojno sovraštvo, iliristično težnjo po zmanjševanju razlik med jezikovnimi variantami pa nadomesti poudarjanje razlik. Najprej omenimo izumljanje novih besed (neologizmov), v čemer prvači Hrvaška (zrakomlat = helikopter, brzogriz = hitra hrana …). V hrvaškem parlamentu je bil na mizi celo zakon, ki bi predpisal globe in zapor za rabo »tujih« besed, ki so bile še nedavno domače. Tu je tudi »ponovno odkrivanje« besed, ki že stoletja niso bila v uporabi, uvajanje turcizmov oz. arabizmov v primeru Bošnjakov (merhaba = živjo, šehid = mučenik …), ter poudarjena/zmanjšana raba cirilice. Srbi v BiH so denimo izpogajali, da je cirilica na vsakem prometnem znaku v državi; obratno se je v Črni gori po ohlajanju odnosov s Srbijo cirilica začela umikati latinici. Prav tako se je začela poudarjati »hrvaškost« ijekavice ter »srbskost« ekavice. Strokovno stvar ne pije vode ob podatku, da Srbi v BiH govorijo ijekavico. Slednja jim je celo tako samoumevna, da se kljub poskusu njihovih vojaških vodij, da v 90. letih uvedejo ekavico kot »pristno srbsko« varianto, ijekavici niso odrekli. Omenimo še, da so v Črni gori abecedi dodali dve novi črki, ś (sl. sekira, nekoč čg. sjekira, sedaj śekira) in ź (med. pozdraviti = iźljećiti). Cilj tega je poudarjanje značilnosti črnogorskega govora, ki ji pravimo hipermehčanje (sl. Štefan => hr. Stjepan => čg. Šćepan). Srbska manjšina, ki sicer govori enako, novi črki zavrača, ker jih srpski nima.

Več kot dvajset let po koncu vojne v BiH in na Hrvaškem ohlajanje nacionalnih razprtij privede do Deklaracije o zajedničkom jeziku (2017), v kateri več jezikoslovcev iz širšega področja bivše države kliče k političnemu priznanju pluricentričnosti nekdanje srbohrvaščine. Po domače, kot strokovno dejstvo izpostavijo, da govorno področje tvori skupen jezik z več različnimi variantami, razlike med temi variantami pa so na nivoju narečij in ne različnih jezikov, ki bi potrebovali štiri imena.

Tu pa nastane težava – namreč, identitetna funkcija poimenovanja jezika. Ne glede na strokovno realnost je ime jezika za njegove govorce pomembno tudi za občutek pripadnosti, predvsem narodne, v večnarodni BiH tudi državne. Strokovna podlaga za razcepitev jezika na štiri dele je že sicer bila jasno vprašljiva. Ko so recimo konec 90. let v hrvaških kinih prvič spet predvajali srbski film, konkretno Rane, se ga je oblast odločila podnasloviti in »prevesti« celo naslov (Ozlijede), kar je v širši javnosti kljub splošnemu proti-srbskemu političnemu vzdušju naletelo na precejšnje neodobravanje. Mednarodno sodišče v Haagu in Tribunal za vojne zločine v bivši Jugoslaviji pa sta navkljub političnemu dogajanju v bivših republikah za jezik uporabljala ime BCS (Bosnian-Croatian-Serbian).

Če tu dodamo še Črno goro, ki v vojnem dogajanju ni bila toliko udeležena, in razvrstimo »države članice« po abecedi, za jezik dobimo ime bosansko-črnogorsko-hrvaško-srbski jezik (BČHS). To ime se mi zdi strokovno najbolj smiselno. Namreč, vsako ime jezika ima vedno tudi - če ne predvsem - politično konotacijo. V primeru predlaganega imena zajednički jezik predpostavljamo, da tudi »na terenu« obstaja zajednica teh štirih držav, kar pa seveda niti malo ne sovpada s politično realnostjo. Z dvokilometrskim imenom BČHS(jščina) se lahko kot akademski jezikoslovci od te politične realnosti prikladno ogradimo. (Da se razumemo, ime ni moja pogruntavščina in se tudi v praksi med tujimi akademiki uporablja). Žal pa je ta akademska prednost v praksi hiba, saj je ime predolgo in ne vzbuja tistih čustev in ponosa, ki ga jezik vzbuja kot temeljni gradnik narodov, ki niso glih Švica ali Belgija.

Tu se želim dotakniti tanke črte, ki v jezikoslovni stroki razmejuje strokovno delovanje in politični aktivizem. Na obeh straneh debate so namreč strokovnjaki prepričani, da imajo »strokovno« povsem prav. Na eni strani »zajedničarji« uporabljajo razna strokovna merila, s katerimi primerjajo variante BČHS med sabo in se jim zdi nesmiselno, da se recimo zanje uporabljajo različna imena, nemščina pa ima isto ime tako v Avstriji in Švici kot v Nemčiji, ne glede na lokalne razlike. Enako velja za kolonialne jezike – angleščina, francoščina in španščina so znane pod istim imenom povsod v svetu, kljub razlikam med denimo angleščino v Angliji in v ZDA. Na drugi strani precej jezikoslovcev v državah, ki so nastale z odcepitvijo od Jugoslavije – Hrvaški, BiH in Črni gori – meni, da vsaka država z državnostjo pridobi tudi pravico do svojega poimenovanja jezika. Poudarijo tudi, da je razvoj njihovih jezikov bil v preteklosti prisilno upočasnjen, če ne zatiran; da pri pisanju uporabljajo eni latinico, drugi cirilico; da so sposojenke iz tujih jezikov zaradi različnega izvora med seboj nerazumljive itn. Po moji presoji je na obeh straneh sicer kar nekaj tehtnih argumentov, a zame kot zunanjega opazovalca prevaga dejstvo, da je v praksi med govorci teh jezikov, tudi brez učenja sogovorčeve jezikovne variante, mogoče uspešno in kakovostno dvosmerno sporazumevanje brez prevajalcev. S tem bi jih označil za variante znotraj enega jezika. Seveda moje stališče ni univerzalno. Če se v prihodnosti stališča oblasti v zadevnih državah ne spremenijo, bomo ostali pri štirih imenih. A postavimo se za hip v položaj »zajedničarjev«. Kako torej iz njihovega vidika presekati ta gordijski vozel in spraviti skupaj strokovno jezikoslovno realnost na eni strani ter politična trenja in željo po izražanju pripadnosti na drugi?

Odgovor, kot za večino težav, ki tradicionalno pestijo Balkan, je: težko. Pa vendar … Dolgoročna in teoretično enostavna rešitev je ohlajanje etničnih trenj do te točke, da se bodo govorci sami opredelili za govorce skupnega jezika večnacionalne skupnosti – zajednice, ki ima kot vsi drugi jeziki svoje regionalne posebnosti. Ta možnost do nadaljnjega politično ni na mizi. Kaj torej storiti v prehodnem obdobju? Najprej moramo ohraniti možnost za prebivalstvo, da lahko uporablja želeno ime. Pa ja ti brale pričam crnogorski i ništa sem toga! A hkrati ne želimo, da tej nacionalni opredelitvi dodajo tudi jezik. Rešitev je lahko v neki novi vmesni kategoriji – med narečjem in jezikom. Kategorija jezik ostane rezervirana za BČHS, kategorija narečje ostane za lokalne čakavske, kajkavske in druge dialekte. Tretja kategorija bi lahko postala recimo jezikovna varianta (terminološko ni najboljša rešitev, ker sta tako narečje kot jezik varianta, pa vendar). Tako bi lahko govorec iz Srbije rekel, da priča na srpskoj varianti BČHS jezika itn. Na tak način se torej ohranita »svetost« čustvene etnične opredelitve in po mnenju zajedničarjev strokovno preverjena »skupnost« skupnega jezika. Tudi ta korak združevanja seveda terja neko politično voljo, ki je zaenkrat ni. Ni pa mi nepredstavljivo, da bi se kaj takšnega do konca mojih dni lahko uresničilo.

Aja, glede unega vprašanja iz začetka: kaj naj pod ime jezika ja napišem v moj CV? Realno: nimam pojma, stari. To je Balkan, frka težka, vse je prf i vse je narobe, naredi kk sam misliš

Avtor: Matej Banovec

Ostanite zdravi,

Uredništvo Zvitice

Vir: http://klub-kbs.si
Klub belokranjskih študentov

Klub belokranjskih študentov

KBŠ

klub-kbs.si

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj