Kaj te je gnalo v to mesto dveh rek, nisi vedel.

Nisi vedel niti takrat, ko so bile tvoje oči prekrite z njeno parto, ko so tvoje bledo telo odeli v brezove veje in te pustili, da si počasi plaval po vodnem toku ter tonil v prodnatno kamenje.

Že ko si prišel, si si na nos moral pritisniti očetov robec, ki ti ga je podaril ob odhodu. Vonj po zažgani travi v zraku je dražil tvoja pljuča in te silil h kašlju. Drevesa so bila okleščena in še še nerojeno listje je bilo ovelo. Bilke so nepokošene in rjave ležale na tleh, kot da bi obupale in ne hotele več rasti. Čutil si napačnost prihoda, a si pospešil korak in gledal le predse.

Kaj te je gnalo v to mesto dveh rek, nisi vedel.

Ko si se tako sprehajal s kovčkom polnih knjig po mestu in iskal prostor, kjer bi lahko delal, se ti je na hitro zazdelo, da je narava pozabila stopiti na ilovnata tla pod tvojimi nogami. Ulice so bile prazne in tihe, vsake toliko pa se je slišalo le poigravanje vetra ter tuljenje volkov. Visoka in posušena debla so opazovala vsak tvoj korak in se ti le smejala v obraz. Ko si prišel na mestni trg, si zaslišal kratke in bežne zvoke strun in jim sledil. Prenočil si pri možu, ki je skupaj s sinovi igral tišino in na bisernico brenkal tihe kresne pesmi. Njihovo početje je v tvojih kosteh povzročilo škrebetanje, vendar so bile tvoje noge pretežke in tvoja glava preveč trudna, da bi iskal boljše ljudi v tem praznem mestu. Oblečen si se vlegel na slamnato posteljo v kleti in zaspal. Zjutraj te je prebudil grleni glas. Ko si jo zagledal, je nedolžno stala pred tabo v dolgi laneni obleki in se smejala. Tvoje oči so videle le njene rdeče ustnice in tvoje telo je zadrhtelo v nežnosti. Okoli glave je imela spleteni dve kiti, ki sta se prepletali s cvetjem. Ko ti je pod nos pomolila jabolko, si se dokončno prebudil. Razkazala ti je posestvo in te mimo starega gradu popeljala do reke. Breze so vama delale senco, ko sta opazovala modrino, ki se je lesketala v zeleni reki. Zaradi tebe je trava spet zelena, ti je dejala in te pobožala po roki. Ko te je prvič poljubila, so se ti odprla tla in tvoje srce je porasla mehka praprot. Od takrat si le še plesal in božal steljnike. Vsako noč je skrivaj prišla k tebi in ti govorila o belih konjih, o gibanju nedozorelih klasov v vrtincu vetra, o mladosti in o drevesnih poganjkih. Ljubil si njene črne oči, njeno bledo polt in drobne prste. Božal si jo in vtiral v svoje pore, ki so tako potrebovale to njeno mlado telo. Živel si drugo življenje in zdelo se ti je, kot da bi se ponovno rodil.

Zaradi tebe je trava spet zelena, ti je rekla. Nikoli je nisi razumel, kaj je hotela povedati, vendar ti je bilo vseeno, ker si se tako rad dotikal njenih kostanjevih las, medtem ko je tkala rdeče vzorce. Razmišljala sta enako in ljubila iste stvari in bilo je, kot da bi rastla iz iste korenine ter bila priklenjena drug na drugega. Še vedno si imel spravljeno tisto jabolko, ki ti ga je podarila prvo jutro. Božal si ga in poljubljal. Zahvaljeval si se mu in ga maličil.

Ko vaju je njen oče videl na bregu pod hišo, je nehal brenkati na razglašene strune. Razbil je bisernico in pred tvoja vrata začel valiti skale. Preklinjal te je in nadte pošiljal grom. Preklinjal je tvoje rdeče oči in te izgnal iz svoje hiše.

Zato si ležal ob reki in tolkel ob belino debel. Preklinjal si dan, ko si prišel v ta kraj, ker te je bolelo. V grlu ti je začel rasti plevel in iz ušes ti je štrlel strupeni bršljan. Pod roko so ti rasle koprive, ki so med hojo žgale tvoje hrapave prsi. Točil si zelene solze in vse več zahajal v sosednje kleti. Ležal si pod sodi in prepeval žalostne poganske pesmi, ki so bíle namesto tvojega srca. Vdihnil si le še nekajkrat na dan in si želel zaprtih oči. Ko si tako z neko žensko legel pod sod in vanjo prelival svoje pomladne sokove, si zaslišal zvok biserice, ki je bil glasnejši kot ponavadi. Slišal si korake, ki so hodili po tebi, in slišal si pesti, ki so tolkle ob tvoj leseni obraz.

Kaj te je gnalo v to mesto dveh rek, nisi vedel.

Sinovi so te z bekovjem privezali na debelo ohlodje in te prekrili z vejami brez. Na oči ti je poveznila laneno parto in ti na uho prišepnila, da si v njih spet zanesel pomlad.

Ko so te vrgli čez most v umazano vodo, si počasi tonil v prodnatno kamenje.

Kaj te je gnalo v to mesto dveh rek, nisi vedel.

Je trava spet zelena?