Pravijo, da je družba jedro vsake države, vsake civilizacije, mednarodne skupnosti, tega sveta. Družba ima pomembno vlogo v državi, če izkoristi svoj potencial, ki ga ima, seveda. Neštetokrat sem prebrala v časopisih, kakšen preobrat v določeni zadevi je pomenila mobilizacija družbe – protesti proti zakonu, boj za pravice, za enakopravnost, neodvisnost ... Dandanes pa se vprašam, ali družba v naši državi sploh še obstaja? Slovenska družba, ljudje, ki jo gradijo, so postali pasivni. Vsak se drži svoje rutine, se giblje v okolju, kjer je najbolj sproščen. Vedno hodi v desno smer, ker je tako navajen. Nikoli ne gre v levo, ker bi to pomenilo, da bi moral spremeniti svojo rutino. Zakaj bi jo spreminjal, če vse teče kot po maslu? Zakaj bi se izpostavljal, če to ni nujno? Bojimo se spregovoriti naglas. Raje se držimo v ozadju in ohranjamo status quo.

Ta pasivnost je prišla do te stopnje, da nas niti ne zanimajo aktualne novosti, ki jih lahko vidimo in slišimo na televiziji, v medijskih člankih, na radiu. Nedavno nazaj je bil referendum o drugem tiru. Projekt, ki ga slovenskim vladam ni uspelo izpeljati od 90. let naprej, zato so to odgovornost prenesli na nas državljane. Na državljane, ki sploh nimajo ideje, o čem se gre. Kaj pa sploh je drugi tir? Veliko ljudi je prvič slišalo o drugem tiru. Ne rečem, vsak spregleda kakšno novico, ampak največja rak rana je, ko se posamezniki kljub temu ne pozanimamo, da bi vsaj malo vedeli o temu. Niti referendum nas ne prisili, da se seznanimo s tematiko. To je pasivnost v najhujši obliki. V redu, ne greš glasovat iz protesta, ker tako pokažeš svoje nezadovoljstvo z delovanjem političnega vrha v državi. Nikakor pa ne moreš reči, da te to enostavno ne zanima, ker potem si vzameš pravico, da še karkoli komentiraš, ko ti kaj ni prav, saj si imel priložnost, da pokažeš nestrinjanje in se upreš, vendar tega nisi izkoristil. Bo enako pri predsedniških volitvah? Se bomo dan prej spraševali, kdo sploh so kandidati poleg Damjana Murka, ki podporo išče na način "Daj mi podpis in dam ti en liz". Za Boruta Pahorja bomo vsi vedeli zaradi njegovega Instagram profila, seveda. Enako je bilo pri ameriških predsedniških volitvah – GIF-e o Trumpu smo vsi opazili, njegova stališča do reforme ameriškega zdravstvenega sistema pa nas seveda ne zanimajo.

Na ulici lahko ustavim človeka in ga vprašam, koga ima najraje pri seriji Game of Thrones. Začela se bo debata o tem, zakaj so Lannisterji pokvarjeni in zakaj bi Jon Snow ali Mati zmajev morala sedeti na prestolu. Ko bi le tako vneto debato začeli o drugem tiru. Iz nadaljevanke lahko povlečemo korelacijo z današnjo družbo – ko se vsi med sabo kregamo, spopadamo tako ali drugače, opozarjamo na razlike in ne na podobnosti med seboj, vladajoča elita sprejema zakone in vpliva na blagostanje družbe, mi pa tega niti ne opazimo.

Novice nas sploh več ne šokirajo, razen o terorističnih napadih. Pa še to je postalo za marsikoga preveč passe. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi se družba zbrala in udarila po mizi? Ko se je bilo treba odločiti, ali bomo sprejeli begunce ali pa bomo postavili žičnato ograjo, smo bili vsi glasni v pozitivni ali negativni luči. Zakaj tega ne naredimo pri vsakodnevnih zadevah? Zakaj ne zahtevamo več kot dobimo? Nas res več nič ne preseneti? Smo se tako vdali v usodo, ker mislimo, da se nič ne more spremeniti, da se nočemo več truditi? Želim si, da odgovor na to vprašanje ni pritrdilen, vendar me vedno bolj prevzemajo pesimistične misli.

Seveda bi marsikdo rekel, da moramo ta ogenj zagnati mladi. Na mladih svet stoji, kajne? Včasih se mi zdi, kot da družba misli, da bomo mladi rešili vse tegobe sodobne družbe, da bomo rešili vse grehe generacij pred nami. Ampak ta odgovornost ne leži samo na mladih. Je pa res problem družbe, če že mladi postajajo pasivni. Kakšna je slika prihodnosti, če mladi tavamo po svetu brez zagona? Se res tako bojimo postaviti zase in zavzeti lastno stališče? Zakaj ne uporabimo glasu, ki nam je bil dan? So res socialna omrežja iz nas naredila robote, ki se prodajajo za lajke z objavljanjem plehkih slik? Socialna omrežja so glavno zanimanje dneva za marsikoga, pa še vedno nas ne spodbudijo dovolj, da na njih delimo sporočilo, ki bo imelo nekakšen pomen in pustilo svoj pečat. Odraščali smo v dobi razvoja socialnih omrežij, pa jih še vedno ne znamo izkoristiti v polni meri. Je lajk za lepo sliko res več vreden kot jasno in glasno napisati stanje na Facebooku o aktualni tematiki?

Po drugi strani pa se pojavlja trend, da tiste, ki se izpostavljajo, takoj klasificiramo v določene skupine, ki jih sami vidimo kot negativne. Če ženska preglasno zagovarja sebe ali svoje stališče, takoj rečemo »spet te feministke«. V spontani debati nekdo pove svoje mnenje, ki je podkovano s tem, da področje zaradi službe ali osebnih preferenc dobro pozna, in se mu očita, da »se dela pametnega«. Kje je srednja meja? Še vedno morajo ostati tisti »bolj glasni«, zato da iz zimskega spanca prebudijo ostale. Če bi večina družbe tako zagreto zagovarjala svoja stališča, enostavno zahtevala več, bi bil svet veliko lepši.

Veliko vprašanj, a malo odgovorov. Smo ovce, ki hodijo v vrsti in sledijo pastirjem. Pot, ki so jo izbrali pastirji, pa velikokrat ni najboljša. Ampak dokler nobena ovca ne razmišlja o drugih poteh, bomo prepuščeni volji drugim.

Lahko je pametovati, besede udejanjiti pa je nekaj povsem drugega. A zanimanje v svet okoli nas ne vzame veliko. Samo mar nam je treba biti.