Zvitica jesen 2018 - Jaka Šikonja; Razumem, da boli

Res nimam rad, če me karkoli boli. Če me pa že boli, želim, da bi čim prej prenehalo, ker res nimam rad, če me boli. Zakaj me pa včasih boli, če se pa nisem poškodoval? Včasih me pa isti udarec boli različno močno. Kako je to sploh mogoče? Kdaj me bo nehalo boleti? Vzamem zdravilo ali stisnem zobe pa potrpim, vekomaj ne more trajati? Razmišljanje o bolečini je staro več kot sam človek. A kljub temu da se z njo ukvarjamo že več tisoč let, vemo precej malo o tem, kaj bolečina je, kaj jo povzroča in kako nastane. Občutnim napredkom v znanosti o bolečini smo priča šele v zadnjih desetletjih.

Bolečina je najbolj pogost razlog za obisk zdravnika v razvitih državah. Praktično vsako bolezensko stanje lahko povzroči bolečino, hkrati pa je bolečina sama lahko bolezen, ki ironično povzroči še večjo bolečino. Najprej se vprašajmo, kaj sploh je bolečina in kako deluje človeško telo. Enostavna različica definicije govori, da je bolečina subjektivna izkušnja, ki lahko spremlja poškodbo tkiva. Človeško telo si je najboljše predstavljati kot skupek mikroskopsko majhnih celic, ki se med seboj »pogovarjajo«. Osnovno nalogo komuniciranja v telesu ima živčni sistem, ki ga gradijo posebne celice, imenovane nevroni. Nevroni tako sestavljajo različne organe, med katere sodijo veliki možgani, možgansko deblo, hrbtenjača in periferni živci. Naloga nevronov je, da prevajajo signale od enega dela telesa do drugega v obliki električnega toka, zato si je nevrone najlažje predstavljati kot majhne električne kable. Nevroni so med seboj povezani s sinapsami.

Kaj se zgodi, ko se poškodujemo, si oglejmo na poenostavljeni shemi bolečinske poti. Recimo, da smo se z iglo zbodli v dlan. Ostra konica igle je poškodovala celice, kar so zaznali bolečinski receptorji (rdeča pika) in poslali signal po bolečinskih vlaknih proti hrbtenjači. V njej je prišlo do preklopa na drugi nevron (črne barve), ki je poslal signal po ascendentnih vlaknih v višje možganske centre in po drugem izrastku na telo motoričnega nevrona. Signal iz zadnjega vodi po motoričnem vlaknu v mišice roke, ki se skrčijo tako, da roko odmaknemo stran od škodljivega dejavnika. Temu pravimo umaknitveni refleks. Signal o poškodbi tkiva pripotuje v višje možganske centre, kjer šele nastane občutek bolečine in določimo del telesa, kjer se je zgodila poškodba.

Če še enkrat pogledamo shemo, vidimo, da v hrbtenjačo prihajajo tudi signali po nebolečinskih vlaknih (modra barva), npr. signal o dotiku, o mrazu, toploti … Prav tako se nebolečinska vlakna preklopijo na druge nevrone v hrbtenjači. Živčni sistem človeka pa je močno prepleten in tako nevroni v hrbtenjači prejemajo signale iz višjih možganskih centrov, ki jim pravimo descendentna vlakna. Po teh vlaknih cel čas prihajajo signali in zavirajo nevrone v hrbtenjači (črne barve), da pošiljajo signale navzgor. Če signalov proti višjim možganskim centrom ni, potem niti ni občutka bolečine. To je stanje, ki ga želimo doseči s protibolečinsko terapijo.

Oglejmo si nekatere primere bolečin. Pri srčnem infarktu, kjer pride do poškodb srčnih celic, občutimo topo bolečino v prsih, kot da bi imeli sedečega slona na prsnem košu. Takšna bolečina se širi v vrat, levo ramo in hrbet. Zdi se nam, kot da prihaja s površine telesa. To je zaradi tega, ker se bolečinska vlakna iz notranjih organov, kot je srce, in s površine, recimo iz mišic, preklopita na iste nevrone v hrbtenjači. Občutek bolečine pa nastane šele v višjih centrih.

Rekli smo, da se bolečina sproži, če pride do poškodbe tkiva, vendar ni vedno tako. Pri razvijanju tumorja, ki ga predstavljajo naglo deleče se celice, v začetnih stopnjah ni bolečine, kljub temu da gre za okvaro tkiva. Boleti začne šele, ko tumor pritisne na okolne strukture, recimo na živec.

Po drugi strani pa lahko prihaja bolečina tudi z dela telesa, ki ga sploh več ni. Osebe, ki so jim zaradi različnih bolezni amputirali ud, občutijo bolečino iz prsta na nogi, ki ga sploh več ni. Takrat bolečina več nima osnovnega namena, ki je obvarovati poškodovan del telesa in preprečiti njegovo gibanje, da se spodbudi celjenje. Bolečina takrat postane osnovna bolezen. Nastane tako, da bolečinska vlakna, ki smo jih prerezali, sama od sebe prožijo električne signale in jih pošiljajo proti možganom, kjer se ustvari občutek, da boli.

V zadnjem času se vse bolj poudarja vpliv descendentnih poti (zelena barva), ki pošiljajo signale v hrbtenjačne nevrone. Pri pomanjkanju descendentnih prilivov bo šlo veliko signalov iz hrbtenjače v višje centre, zato se pri zdravljenju bolečine osredotočamo na ojačitev descendentnih signalov. Pri osebah z depresijo je descendentnih signalov manj, zato je pri njih pogosta bolečina, ki duševno stanje samo še poslabšuje.

Če imamo na mizi skodelico kave in jo na hitro dvignemo, bomo občutili močno bolečino zaradi toplote, refleksno bomo skodelico izpustili, kava pa se bo prelila. V drugem primeru pa vemo, da je skodelica vroča, in se na to pripravimo. Takrat bomo skodelico lahko dvignili in jo prestavili na pult, brez da bi prišlo do refleksne izpustitve. Do tega pride, ker s tem, ko se pripravimo, povečamo aktivnost v descendentnih progah. Enaka poškodba nas veliko manj boli, če se nam zgodi med finalom Lige prvakov ali če se doma slučajno poškodujemo. V medicini lahko sem prištejemo še fenomen placebo učinka. Če damo bolniku lažno zdravilo, bo ta lahko hitrejše okreval ali občutil manj bolečin. Torej če damo osebi tabletko, ki vsebuje predvsem sladkor, in ji povemo, da gre za protibolečinsko zdravilo, se bo bolečina do neke mere zmanjšala. Učinek lahko pripišemo predvsem večji aktivnosti descendentnih poti, ki zmanjšujejo število bolečinskih signalov, ki prihajajo v možgane.

Srbečica je podobna bolečini. Sili nas, da si srbeče področje popraskamo, s čimer nekoliko zmanjšamo neprijeten občutek. To deluje tako, da s praskanjem stimuliramo receptorje za dotik (modra pika), kar se prenese v hrbtenjačo po nebolečinskih vlaknih, ki zmanjšujejo pošiljanje bolečinskih signalov po hrbtenjačnih nevronih navzgor. Analogno deluje tudi akupunktura ali pa terapija z električnim tokom (tudi TENS).

Zdravljenje bolečine predstavlja velik izziv, neredko se znajde zdravnik specialist v slepi ulici, brez rešitve za bolečino. Po drugi strani pa se bolniki z bolečinami zatekajo k izvajalcem alternativne medicine. Gre za široko panogo, ki zajema zeliščno medicino, energijsko terapijo, kiropraktiko, akupunkturo in mnoge druge. Pri raznovrstnih terapijah pod okriljem alternativne medicine gre za placebo učinek, ki ima lahko čudežne posledice in povzroči boljše počutje ter zmanjša bolečino, pri čemer se moramo zavedati, da bolečina in počutje nista najboljša pokazatelja resnosti bolezni – spomnimo se na primer raka, ki ne boli. Zmotno je, da v teh primerih bolniki pripišejo ozdravitev metodam alternativne medicine, saj je šlo zgolj za izboljšanje simptomov bolezni, medtem ko bolezen divja v telesu. Pomembno je razločevati vzročno od simptomatskega zdravljenja. Večkrat se zgodi, da zdravilec bolniku svetuje, naj opusti tradicionalno zdravljenje, ki ga je predpisal zdravnik, kar se lahko konča tragično. Najboljša rešitev je sodelovanje alternativne in tradicionalne medicine z roko v roki. Smernice za zdravnike so, da ne popolnoma izključuje alternativnih metod, ampak da jih poskuša vključiti k osnovnemu zdravljenju. V ospredju je bolnik in njegova kvaliteta življenja. Če mu alternativne metode pomagajo, naj jih uporabi, pred čem naj se posvetuje z zdravnikom. Še posebej, če uživa različne zeliščne pripravke, ker lahko pride do navzkrižnih interakcij z zdravili.