Boj za male jezike: problemi i priložnosti

Ena izmed prejšnjih izdaj Zvitice je bila tematsko obarvana z belokranjščino. Kot predstavnik družboslovnih faksov, kjer si predmete izbiramo kot okuse pri sladoledarju (ne vedno!), sem med drugim zašel k predmetu, ki je med drugim obravnaval sociolingvistiko, tj. vedo o jezikih in družbi. Ali sem pri tem pridobil znanje, ki mi omogoča, da boj za pravice belokranjščine povzdignem na bolj akademsko raven, presodite v naslednjih vrsticah.

V 19. stoletju, v času »pomladi narodov«, je bil pogosto jezik eden glavnih kriterijev, okrog katerega so se dotedanje manjše politične enote (pokrajine, vojvodine, kantoni, mestne državice ipd.) združevale v večje politične tvorbe. Vzemimo za primer sosednjo Italijo. Takrat so med različnimi deli Škornja obstajale ogromne jezikovne razlike, za uradni knjižni jezik pa so lahko kot osnovo vzeli le eno narečje. To je seveda povzročilo negodovanje v tistih delih države, ki jim je bilo to narečje »vsiljeno«. Italijani so to dilemo naslovili tako, da so knjižno italijanščino oblikovali po prestižnem govoru Firenc, domačega mesta velikih srednjeveških književnikov (Danteja, Petrarce itn.). Drugod po Evropi se je ta dilema praviloma reševala po preprostejšem ključu: Knjižni jezik je postalo narečje tistega dela države, ki je imel največjo vojsko (recimo govor Pariza v Franciji ali pa kastiljščina, jezik centralne madridske regije, v Španiji). Rek »Jezik je narečje, ki ga brani vojska« na delih nekdanje Jugoslavije morda velja še danes …

Proces političnega dozorevanja slovenskega naroda je precej slonel na skupnem jeziku. Kljub temu pri standardiziranju sodobne slovenščine ni bilo pravih možnosti, da bi se knjižna slovenščina ustrojila po šivih belokranjskega govora. Nobeden izmed ključnih igralcev v tem procesu (Trubar, Dalmatin, Prešeren, Čop, Kopitar, Gaj, Toporišič itd.) ni bil Belokranjec, kot regija pa nismo imeli te kritične mase, da bi lahko zahtevali prilagoditve knjižne slovenščine, da bi bila bolj po belokranjskem okusu. Belokranjci kakopak v prelomnem 19. stoletju nismo imeli lastne vojske, da bi si lahko jezikovne pravice zavojevali. Številnih političnih tvorb, ki so se na tem ozemlju zamenjale, pa belokranjske jezikovne posebnosti niso preveč zanimale (z morebitno izjemo Viniške republike?