Na vsebino

Zvitica jesen 2018 - Nastasja Schweiger: Vsak konec je težak, a lep

Danes zjutraj sem se zbudila s cmokom v grlu in se posledično uspešno izogibala računalniku še kar nekaj ur. Postorila sem vse, kar se je postoriti dalo. Pospravila hišo, spila kavo z babico, spila kavo še z drugo babico, se z dedkom skregala o politiki, preučila strankarsko dogajanje na belokranjski sceni, pogledala že tisočkrat pregledan avstralski koncert Beatlov iz leta 1964, poletne obleke zamenjala za jesenske in ko sem začela zlagati knjige po abecedi in barvah, sem sama sebe prekinila pri nesmiselnem dogajanju, ki je prešlo v skrajnosti vseh knjižnih stereotipov. Prisilila sem se, da sem odprla računalnik in začela pisati stavek, ki se je začel z besedami: danes zjutraj sem se zbudila s cmokom v grlu … Nadaljevanje vam je znano. S težkim srcem in še težjimi prsti sem nadaljevala s tipkanjem – tokrat je bil moj zadnjič. Zadnjič, da po dveh letih razmišljam in pišem za Zvitico. Mogoče se vam bo zdelo smešno in ste mnenja, da je moj cmok v grlu neupravičen, ampak verjeli ali ne, človek se skozi leta naveže na določeno stvar in možno je, da se naveže tudi na malo knjižico s štiriinštiridesetimi stranmi. Tokrat je moj zadnjič, a prvič, da ne vem, o čem bi pisala. In tokrat je tudi moj prvič, da zamujam s prispevkom in prvič, da brez samocenzure in razmisleka tolčem po tipkovnici. A moj zadnjič ni le za Zvitico. Moj zadnjič je tudi za Klub belokranjskih študentov, za moje delo v klubski gledališki skupini in na Črnfestu. (Je mogoče cmok v grlu zdaj upravičen?)

In na tem mestu se vračam na začetek moje študijske poti. Moje srečanje s Klubom belokranjskih študentov je bilo tipično študentsko. V njem sem videla tisto, kar vidi vsak novopečeni študent – brucovanje pa čefuko, zabave, izlete in smučanje, brezplačne majice in bloke ter kopiranje. Videla sem le tisto, od česar sem imela materialno korist, vrhunske preplesane in neprespane noči, celotno modno kolekcijo majic Belokranjci do konca svojih danof in nenabrušene smuči. A z leti vsak študent prej ali slej malce dozori, se najde in dobi preblisk, kaj bi rad počel v življenju. Ne vem, če ste že prišli do te stopnje, ampak takrat ugotoviš, da se zgolj z novo majico, zabavami do jutra in mešanjem domačega laškega rizlinga z radensko s tremi srci ne pride daleč (a primejdun, tudi to je nujno, edukativno in mora biti) – in ko se enkrat znajdeš na tej stopnji, ugotoviš, da je Klub belokranjskih študentov mnogo več kot le brezplačen koncert in kupon za špricar. Je organizacija, ki da človeku toliko, kolikor si pripravljen sprejeti. Je organizacija, ki te nauči živeti, ceniti situacijo in reševati probleme. Organizacija, ki je predpriprava na življenje, kjer so dovoljene napake, iz katerih se lahko naučiš tisto, kar te še najboljša fakulteta ne nauči.

In če potegnem črto in iz svoje mladosti – saj ne da jo je že konec, a vseeno – izluščim tisto, na kar sem najbolj ponosna, bi bilo to definitivno aktivno delovanje v Klubu belokranjskih študentov, sodelovanje pri ustvarjanju Zvitice in navsezadnje tudi vodenje moje gledališke skupine, do katere sem razvila odnos matere, ki na pragu maha in si briše solze za odhajajočim detetom, ko ta odhaja v svet novim izkušnjam in izzivom naproti. Kljub vsem odrekanjem, zamujenim kavam in predvsem izgubljenim živcem, zaradi katerih imam verjetno nekaj let življenja manj, bi stvar ponovila še sto in tisočkrat isto in enako, vse dokler mi ne bi zmanjkalo časa na našem planetu. In če se vrnem nazaj in si postavim vprašanje, kaj so mi dale gledališka skupina, Zvitica in predvsem sama organizacija, mi na pamet ne pride tisto brezplačno šumenje grozdnih jagod s tremi srci ter materialne dobrine, ki sem jih naštevala prej. Upam si trditi, da sem z aktivizmom v klubu postala boljši človek, da sem pridobila in utrdila neke vrednote, ki bodo v meni ostale za celo življenje, se naučila organiziranosti, iniciativnosti in angažiranosti, spoznala kaj je prav in kaj narobe, razvila poznanstva in možnosti za zaposlitev v naši regiji ter predvsem spoznala toliko dobrih ljudi, ki – podobno kot tudi sama – čujejo in čutijo to zeleno zvenenje našega belokranjskega srca. Skupaj smo se odrekali marsičemu in se trudili, da bi našo belokranjsko kotlino premaknili, dvignili in prebudili in na tem mestu si – narcisoidno ali ne – upam trditi, da smo z voljo, enotnostjo in ljubeznijo do domačnosti to tudi uspešno, ampak res uspešno naredili. In mogoče bo zvenelo smešno ali ne, a s takšnimi ljudmi v Beli krajini se nimamo česa bati, še najmanj sive prihodnosti, ki nam jo vsi laično napovedujejo.

A prišel je čas, ko se tudi najlepša študentska leta iztečejo in se začne tako imenovano pravo in resno življenje, ki je resno in pravo toliko, kolikor si ga sam narediš. A hkrati je tu tudi čas za zaključek tega obdobja, za nove projekte, za morebitno novo gledališko skupino, službo, obveznosti in predvsem čas, da se tudi mi, ki smo se izpraznili in posrkali satje Kluba belokranjskih študentov, umaknemo tistim, ki so polni ideji, novih pristopov in predvsem prostora, da pridobijo tisto najbolj vredno, kar jim organizacija lahko ponudi. In ko pišem te zaključne besede, se čutim dolžno, da izrečem zahvalo tistim, ki so pripomogli, da je moj oziroma naš konec takšen, kot mora biti – težek, a kljub vsemu z nasmehom na obrazu – predvsem zaradi spominov, sodelovanj, dosežkov in izkušenj, ki smo jih skupaj prestali na tej poti. Hvala torej Marku, da me je vpeljal v klub, gledališko in v Zvitico, Juretu, Nini in celotni KBŠ ekipi, da smo skupaj ustvarili res dobre stvari, na katere smo lahko ponosni in predvsem lahko s kar se da velikim zanosom rečemo, da smo resnično Belokranjci do konca svojih danof. Zahvaljujem se tudi Darji, ki je bila najboljša urednica, ki si jo katerikoli amaterski ali neamaterski pisec sploh lahko želi. In hvala tudi vsem belokranjskim organizacijam, zavodom, imetnikom gledaliških odrov, sodelujočim v projektih, občini in županji za vso podporo, pomoč in spodbudo pri mojem oziroma našem delovanju. Največja zahvala pa gre seveda mojim zdajšnjim in prejšnjim gledališčnikom – Janu, Jerci, Roku, Evama, obema Mihoma, Urški, Nini, Niki in Ani – s katerimi bomo ustvarjali še naprej. Brez vas ne bi bilo isto, še manj enako.

Pravijo, da je vsak konec težek. A vsak konec je tudi lep, ker pomeni nov začetek … Nov začetek, nove izzive, nove ljudi, nove stvari.

Vir: http://klub-kbs.si
Klub belokranjskih študentov

Klub belokranjskih študentov

KBŠ

klub-kbs.si
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj