Na vsebino

Zvitica poletje 2016 - Nastasja Schweiger: Zakaj se ves čas pritožujemo?

Letošnja zadnja vožnja z vlakom iz Ljubljane v Črnomelj je bila drugačna kot ponavadi. Vlak je bil nabito poln, zato sem si na postaji Rakovnik slučajno izborila mesto poleg treh študentov. Med vožnjo nisem mogla, da ne bi prisluhnila pogovoru, ki je odmeval skozi moje slušalke. Prvega je morilo to, da mu starši pri dvajsetih letih nočejo kupiti najnovejšega telefona, da bi lahko delal bolj kakovostne fotografije in tako posledično na socialnih omrežjih dobil še večje število všečkov. Drugi je negodoval zaradi slabe prehrane v Ljubljani, saj je bil piščančji zrezek s krompirjem in zelenjavo preveč pusto kosilo za dober zaključek tedna, tretji pa pač ni vedel, kaj bi sam s sabo. Fakultete po vsej verjetnosti ne bo končal in mu je iskreno rečeno tudi vseeno, saj imajo doma lastno podjetje in bajne vsote denarja, s katerimi bo prepotoval svet. Najhujše pa se mu je zdelo to, da v njegovem mestu v zadnjem mesecu ni niti v enem lokalu nastopila Severina ali Jelena Rozga, da se bi lahko pozabaval v novi Fred Perry srajci. Grozno, ne? Ko so izstopili vsak na svoji postaji, sem začela razmišljati o današnji mladini in s tem tudi o sebi ter ljudeh, ki me obdajajo. Mladi so razočarani nad Slovenijo, ker jim takoj po izobraževanju nihče ne potrka na vrata s pogodbo za nedoločen čas – v tujini je drugače, pravijo. Pri nas je hrana kmečka, fantje so preveč urejeni in dekleta prelahka. Pri nas je prevroče, preveč smo oddaljeni od Ljubljane, imamo preslabe ceste in preslab mobilni signal, v kinu so sedeži pretrdi, naš avtomobil pa je po šesti registraciji že prestar. Profesorji so zastareli, da o preveč osladnih učiteljih ne govorimo. Zakaj še nimamo optičnega interneta? Pri nas se nič ne dogaja, smo premajhni, starši nam samo ukazujejo, stari starši pa težijo in nas silijo jesti. Pa je vse to res vredno tolikih besed in pritoževanj?

Ob takšnih razmišljanjih se vedno spomnim na zgodbe dedka, babic in sosede Mici, ki je prava zgodovinska enciklopedija Črnomlja. Ob njihovih pripovedovanjih se šele zavem, v kakšnih lepih časih živimo. Tako Mici kot tudi moj dedek sta najlepša leta otroštva in mladosti preživela drugače kot mi – njuna glavna skrb ni bil zaslon na dotik ali pa najnovejša nogometna žoga, ampak osnovno pravilo življenja – preživetje. Živela sta z željo po svobodi, z željo po neomejenem gibanju in hrepenela po vsaj eni noči, ko ne bi zaspala z mislijo na bombe in smrt, ki je kosila ob okupaciji Bele krajine med drugo svetovno vojno. Njuno šolanje je bilo razdrobljeno, saj so se zaradi italijanskega in kasneje nemškega okupatorja v Črnomlju ves čas selili iz hiše v hišo. Silili so jih k pozabi maternega jezika, saj so najprej morali govoriti italijansko, nato še nemško. Mesto je bilo zamejeno z ograjo v Loki, pri Gričku in semaforjih. Večkrat sta ostala zunaj nje, saj nista imela prepustnice, omejen jima je bil vstop v lastni dom. Mici je večkrat spala oblečena in le čakala alarm, ki so ga sprožili na Sadežu, ko so zagledali okupatorjevo letalo, ki se je pripravljalo na bombardiranje. Skrivala se je pod kozolci, pod lipami, v kleti na drugi strani mesta in bežala čez koprive. Večkrat je med tekom tudi padla, vendar jo je bolj bolela misel na smrt in najbližje kot pobita kolena in komolci, ki se bodo prej ali slej zacelili. Ponoči je bilo mesto mrtvo – luči so bile zaradi varnosti ugasnjene in okna oblepljena s temnimi plakati. Nihče ni hotel, da bi vojake zamikal obisk v hiši. Črnomelj je bil bombardiran 3. oktobra 1943. Mici in dedek se tega dneva spomnita, kot bi bil včeraj. Moja soseda je z očetom stala na pokopališču v Vojni vasi in žalovala za umrlo mamo. S solzami v očeh sta od daleč opazovala, kako se je nasprotnikovo letalo vračalo in začelo spuščati bombe na mesto. Tresla so tla in bobnenje je odmevalo v ušesih. Otroci so se skrivali pod mizami, matere so jokale in vojaki so nemočno gledali, kako smrtonosno strelivo pada na njihove družine, ki so se znašle na nepravem mestu ob nepravem času. Bomba je padla na ulico, ki je bila oddaljena 50 metrov od našega doma. Umrlo je približno 20 ljudi, med njimi tudi dvomesečni dojenček, mati s še nerojenima dvojčkoma in drugi nedolžni ljudje. Človek si po smrti zasluži vsaj dostojen počitek, vendar ga umrli v tem bombandiranju niso bili deležni zaradi stalnega nadzora okupatorja in strahu prebivalcev. Sanitejci so morali ponoči brez luči skrivaj iskati trupla v ruševinah in jih nositi v cerkev sv. Duha. Okupatorji niso bili samo Nemci in Italijani, ampak tudi Slovenci, ki so bili prisiljeni v grozodejstva. Mici mi je nekoč povedala zgodbo o nekem vojaku, ki bi moral z letalom bombardirati predel mesta, kjer so živeli njegovi sorodniki. Raje je bil kaznovan in je bombo spustil tam, kjer ni bilo ljudi, kot da bi razstrelil svoje najbližje. Verjetno je ta vojak takoj pozabil na sebičnost in ukaze nadrejenih ter naredil pravo stvar, ki dandanes zaradi makiavelističnega in materialistično naravnanega posameznika ne bi bila mogoča. Ko sem tako dedka nekoč vprašala, kaj ga je v mladosti najbolj zaznamovalo, mi je opisal dogodek, ko se je na Čardaku pri trgovini Tuš kot mlad fant nemočno skrival pod koritom v hlevu in opazoval, kako je Italijan na motorju streljal nedolžne ljudi, ki so tekli po cesti. Takšno bližnje srečanje s smrtjo te zaznamuje za celo življenje in ti dodobra pokaže, kaj so pravi eksistencialni problemi in kaj zgolj malenkosti, ki jih lahko preprosto odmislimo.

Tudi danes se vsako uro po svetu dogajajo vojne grozote in napadi, vendar se tolažimo s tem, da so od nas oddaljene več tisoč kilometrov. A včasih so se ravno te grozote dogajale tudi našim prednikom, mojemu dedku in sosedi, vašim starim staršem in številnim generacijam nedolžnih ljudi pri nas v Sloveniji, v Beli krajini, v Črnomlju in točno na kraju, kjer se danes sprehajamo, ležerno pijemo kavo, se zabavamo in se ves čas pritožujemo o nepomebnih rečeh. Nikjer ne piše, da se te strahote ne morejo zgoditi tudi nam, zato se moramo ozreti naokoli v svet, v preteklost in začeti ceniti resnično pomembne stvari ter vrednote. Naučiti se moramo, da zaslon na dotik, preveč prijazne babice, ki nas silijo h kosilu, razne Severine, nedeljski mački, slab mobilni signal, premajhno število všečkov in pretrdi sedeži v črnomaljskem kinu niso najhujši problemi, ki lahko doletijo posameznika v današnjem svetu.

Vir: http://klub-kbs.si
Klub belokranjskih študentov

Klub belokranjskih študentov

KBŠ

klub-kbs.si

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj