Zvitica poletje 2018 - Jaka Šikonja: Svinčnik in list papirja

Svet ni pravljica, ki jo obljubljajo današnji levičarji. Enostavno se preveč opirajo na to, da je svet pošten in da so vsi ljudje nesebični, ko pa se je izkazalo, da je evolucijska sebičnost povečala možnosti za preživetje. Ni pošteno, da se nekateri ne morejo ukvarjati s poklicem, do katerega gojijo strast. Ne morejo se z njim ukvarjati, ker ne obstaja toliko delovnih mest za ta poklic, ker družba nima nekega konkretnega, vidnega, fizičnega doprinosa od tega poklica ali ker drugi opravljajo ta poklic boljše kot ti.

Gonilo družbe je od nekdaj močno povezano z razvojem znanosti, tako naravoslovnih in družboslovnih. Soustvarjanje boljše prihodnosti je tako predvsem na učenih posameznikih, ki so velik del svojega časa posvetili izobraževanju. Ker je človek v osnovi lena žival, ki se na vsak napor odziva z odporom, je najlažja pot do znanja slediti šolskemu sistemu, ki vodi do visokošolskega študija. Poudarjam, da študij na fakulteti ni nujno potreben za pridobitev znanja, je pa en izmed lažjih in usmerjenih načinov. Ima pa pomanjkljivosti. Razvoj šolskega sistema že dolgo ne sledi razvoju uporabnih ved, ki jih lahko uporabimo tudi zunaj pedagoškega in raziskovalnega dela.

Samoučenje je oblika izobraževanja, ki spremlja človeka že od samega začetka. V današnjem času, ko nam svetovni splet nudi dostop do najboljših učiteljev, do najboljših knjig, nas od znanja loči le volja. Pri samoučenju si lahko sami izbiramo vsebine, kako podrobno se bomo spustili v določeno tematiko, lahko kombiniramo različne vede med seboj, kar pri klasičnem izobraževanju ne bi bilo mogoče. Osnova za uspeh bo tako šolanje in samoučenje v celotni svoji moči, ustrezna kombinacija pa tista, ki bo dala najboljši rezultat.

V preteklosti je bila visoka izobrazba prihranjena za ozek krog ljudi. V srednjem veku so se pretežno šolali le duhovniki, ostalim pa so bile knjige in znanost tuje. Omejimo se na Slovenijo. Prelepa država, ki omogoča vsakemu državljanu brezplačno šolanje, če se v tem segmentu primerjamo z drugimi državami. Univerzitetni študij je tako dostopen vsakomur, ki se še ne bi rad zaposlil po srednji šoli. Ne ljubi pa se vsakomur sedeti še nadaljnjih nekaj let v šolskih klopeh in se zato odločijo za takojšnjo zaposlitev.

Kljub temu da je šolanje brezplačno, to stane državo, ki želi zapraviti čim manj denarja za čim boljše šolanje. Ni ji v interesu porabiti obilico denarja samo da bi imelo čim več ljudi nizko kvalitetno šolanje. Ker javni sektor nima konkurence, ne vlaga v stalno posodabljanje študija. Zmotno je misliti, da je posodabljanje študija enkraten proces. Ob upoštevanju zadnje trditve ne bi pristali v zdajšnji situaciji. V šolstvu je denarja dovolj, da bi lahko znanja željnim omogočili kvalitetno izobraževanje, le prerazporejeno je napačno.

Tako kot so določeni poklici nezaposljivi, je tudi izobraževanje za te poklice »neplodno«. Večkrat bom ponovil, svet ni pravičen in prej ko to ugotovimo, prej se lahko aktivno spopademo s problemom. Ni pošteno, da se tisti, ki bi radi študirali npr. ekonomijo, sociologijo, upravo, slikarstvo, mednarodne odnose, kineziologijo, polonistiko, umetnostno zgodovino in še bi lahko našteval, ne morejo zaposliti na tem področju. Vsak bi moral pred vpisom premisliti, če se bo s pridobljeno izobrazbo lahko zaposlil, vendar se kljub vsemu rajši odločajo za neperspektivne, nezaposljive in včasih neizmerno lahke fakse. Po večini se število razpisanih mest za takšne poklice ne zmanjšuje, kot bi se moralo, temveč celo raste. Čigava ideja je bila, da v Sloveniji potrebujemo na leto 100 strokovnjakov za socialno delo in 360 za upravo, ko bo njihov poklic v prihodnosti doživel popolno informatizacijo in se že zdaj osebe ne morejo zaposliti s pridobljenim nazivom. Neverjetno je, kolikokrat se ljudje odločajo na osnovi čustev in ne razuma. Take odločitve bi mogla država že v osnovi preprečiti, kar bi storila prek omejitev vpisa na takšne študijske programe. S tem bi mlade tudi spodbudili, da premislijo tudi o drugih študijskih programih, ki kažejo dobro zaposljivost, recimo strojništvo, elektrotehnika, kemija, medicina, računalništvo, živilstvo, učitelji različnih smeri … Na Fakulteti za strojništvo bi potrebovali 400 dodatnih študentov na leto, da bi lahko zadovoljili povpraševanje po diplomantih, na Fakulteti za računalništvo in informatiko se praktično vsi študenti že pred zaključkom študija zaposlijo, včasih sploh študija ne dokončajo zaradi tega.

»Kaj je razlika med fakulteto za matematiko in fakulteto za družboslovje? Na matematiki študenti potrebujejo svinčnik, list papirja in koš, na družboslovju samo svinčnik in list papirja.« Vic mnogim ne bo niti približno smešen, ko z odmevno diplomo čakajo pred zapahnjenimi vrati delodajalcev. Žalostno je, ko poslušam, kako so izpiti na nekaterih faksih malo težji kot v srednji šoli, da za težji izpit porabijo nekaj dni neintenzivnega učenja ali pa se v enem »all-nighterju« naučijo celotno snov. Ta čas še zadosti ni, da se poglobiš v določeno temo, še hujše, takšno učenje ne vodi k tvorbi dolgotrajnega spomina in se tako hitro, kot je bilo naučeno, pozabi. Študenti bi mogli biti na fakulteti, da se učijo, kar recimo pomeni, da za en izpit porabiš tudi dva tedna učenja s po vsaj šest ur učenja dnevno, da ne štejem zraven še učenje, ki smo ga namenili kolokvijem, pripravam na vaje ali »za življenje«.

Včasih študenti niso krivi, da se učijo tako malo za izpite, ko pa na njih zahtevajo popolnoma neuporabne stvari. Pri študiju medicine se včasih moram učiti tudi »V katerem stoletju je Hipokrat napisal svojo zaprisego?«, kar je za nekoga zanimivo dejstvo, je zame podatek, ki ga ne bom nikoli uporabil pri svojem poklicu. Smilijo se mi tisti, ki morajo reševati teste z vprašanji, podobnimi prej napisanem.

Vprašati se bomo morali, če je smiselno podpirati takšne fakultete, ki vodijo do nekvalitetne izobrazbe in povrh še do izobrazbe, ki ne nujno zagotavlja zaposlitev pri delodajalcih. Na fakultetah, ki sem jih prej omenil in so malenkost težje kot srednja šola, bi bilo potrebno ali prenoviti ali zapreti, saj študenti dodatnih znanj praktično ne pridobijo, porabijo pa nekaj let svojega najproduktivnejšega življenjskega obdobja, država pa ne glede na pridobljeno znanje plačuje stroške izobraževanja. Na nekaterih fakultetah se na koncu zaposlijo tisti, ki tekom študija, pridobijo različna znanja bodisi prek delovanja v nevladnih organizacijah, prek študentskega dela, prek različnih tečajev …, kar bolj sodi med samoučenje kot med formalno izobraževanje. Kaj bi ti posamezniki lahko iz sebe naredili, če bi celotno voljo usmerili v samoučenje, medtem ko jih študij ne bi oviral.

Za končno misel se je potrebno najprej umiriti. Jabolka, ki sama padejo z drevesa, se hitro obtolčejo in niso nikoli več tako okusne kot tista, ki se sončijo na vejah. Če smo toliko pogumni, da splezamo na drevo, bomo tako okusili jabolka z vej, kot se naužili širokega razgleda. Jabolko je prispodoba za znanje, do katerega vodi več poti, med drugim tudi študij na fakulteti.

Ali si želimo, da bodo imeli nezaposljive magistre, ki zlagajo na police v trgovini, pri 25 letih ali pa zaposlene s srednješolsko izobrazbo, ki imajo pet let delovnih izkušenj in so že napredovali, prav tako pri 25 letih?