Na vsebino

Zvitica poletje 2018: Nastasja Schweiger - Kaj pa zdaj?

Vprašanje, ki si ga postavi skoraj vsak študent, ko stopi iz predavalnice po zadnjem predavanju ali po čisto zadnjem izpitu na fakulteti. Kaj pa zdaj? Najprej v sebi doživiš občutek zmagoslavja. Takšnega, kot ga razumeš samo ti ali pa mogoče pogojno še kakšen neustrašen borec iz prve vrste grško-perzijskih vojn. Gre za občutek, ki bi ga najraje zaprl v škatlo in jo po pošti s pripisom 'z lepimi pozdravi' poslal vsem učiteljem in profesorjem, ki so te kdajkoli učili. Vsem tistim, ki so v osnovni šoli bili mnenja, da gimnazija ne bo zate. In vsem tistim, ki si se jim v srednji šoli zdel preveč miren za izbrani poklic. Pa tistim, ki so na fakulteti kdaj zapisali: ni opravil. Gre za občutek zmagoslavja po boju, ki ni bil boj, ampak mesarsko klanje. Mesarsko klanje s Slovenskimi železnicami in natakarji, ki so bili počasni pri računanju kave, ko se ti je mudilo na predavanja. Mesarsko klanje z vsemi neprespanimi nočmi in slabostmi zjutraj na prvi uri po res dobri zabavi. Mesarsko klanje s prijavami in odjavami od izpitov, preračunavanjem, ažurnostjo in lovljenjem izpitnih rokov. Mesarsko klanje z učenjem, zapiski, kofeinom, knjigami in študiranjem pozno v noč. Mesarsko klanje s počasnimi fotokopirnicami, turisti na Prešernovem trgu, gnečo na trolah, zdolgočasenostjo upravnikov študentskih domov in vsemi tatovi koles. Mesarsko klanje in nagovarjanje s profesorji za višjo oceno, tajnicami za majhno birokratsko uslugico, študenti, ki glasno žvečijo v čitalnici in varnostniki, ki te podijo s faksa, ker je že pozno. Ne pozabimo na starše, bratrance v šestem kolenu in sosede, ki jih zanima, zakaj nisi še v službi.

In kaj potem? Potem sledi piva. Ali kakšen gin tonik ali dva in hitro je jutro ter naslednji dan. Pa naslednji in spet naslednji … Nato sledi regeneracija. Nato si privoščiš, kot si nisi privoščil še nikoli. Če si je kdo zaslužil mir, uživanje in počitek, si si ga zaslužil ti. In pa mogoče borec grško-perzijskih vojn. Ta počitek je dolg in ne prinaša zgolj dobrega. Če se preveč udomačiš v počitku – beri spanje, kava, kosilo, pijača, druženje, kopanje v Kolpi, pijača, gledanje nadaljevank, sprehodi, večurno pogovarjanje, spanje – se lahko v njem kaj hitro izgubiš.

Situacija, ki jo lahko, če želimo biti intelektualno napredni in šikonjevsko učeni, poimenujemo krizna eksistenca študenta na prehodu v življenje, spominja na sprehod skozi most. Na prvem bregu doživiš občutek zmagoslavja, premagaš nevihto, vso grmenje in bitko, v kateri si se boril dolga leta – poslušaš zadnje predavanje, opraviš zadnji izpit, končaš faks – in se s tem veličastnim občutjem ponosno odpraviš na pot, ki se ti zdi enostavna. Le prečkati moraš most in si prispel. Ko prideš na sredino mostu, se ustaviš. Kar naenkrat se bojiš višine, ozkih prostorov in les pod tvojimi nogami se ti zdi trohel. Naenkrat se izgubiš v položaju, v katerem se znajdeš. Izgubiš zmagoslavni trenutek, izgubiš ves boj in nevihto, s katero si se boril. Ne moreš naprej. Nastopi zatišje, ki sledi po grmenju in divjanju, na katerega si bil navajen številna leta. To zatišje se ti tako na sredini poti, na sredini mosta skozi življenje, zdi nenavadno tiho. Čudno se počutiš in položaj se ti zdi neznan. Sam ne veš, kaj bi s sabo. Ne veš, kam bi se obrnil. Ne veš, kaj bi storil in kam bi se napotil. Tvoje roke kar naenkrat visijo s tvojega telesa, kot ne bi bile tvoje. Zato si jih namestiš v objem in se zliješ s spomini preteklosti. Varno se okleneš okoli ograje že preizkušenega in že videnega ter začneš stagnirati. Tvoj pogled je usmerjen v prihodnost, a ni nič bližje, kot je bil prej s prvega brega. Sprijazniš se s samoto na sredini mostu in se v njej udomačiš ter namestiš. Čez čas postane prijetno. Kot bi taboril ob Kolpi.

A življenje je življenje in težko se je prebiti skozi njega le s taborjenjem ob Kolpi ali nepremičnim stanjem na sredini mostu. Svoj položaj, samoto in svojo stagnacijo moraš izkoristiti za osebno rast, za pogovor s samim s seboj, s svojimi skritimi mislimi in najglobljimi željami. Obrniti se moraš v svojo notranjost in se zavestno odločiti, kaj te bo čakalo na drugi strani mostu. Težko je določiti natančen cilj, a s svojo zrelostjo in izkušnjami, ki si jih pridobil na prvem bregu, lahko določiš vsaj približno smer in pot, po kateri želiš hoditi. Ko boš po nekaj urah, dneh ali letih v mirnem zatišju našel samega sebe, si pripravljen na jutrišnji dan in predvsem pripravljen nase kot človeka v pravem pomenu besede. Zgolj zamižati moraš in brez oziranja nazaj steči na drugi breg. Prepustiti se moraš toku časa in dovoliti, da te pelje naprej. Oprijeti se moraš stvari, ki te veselijo, ki te izpopolnjujejo, in stremeti k višjemu in boljšemu. Le tako boš napredoval in le tako se boš k stagnaciji na sredini mostu vračal le takrat, ko boš dopustniško taboril ob Kolpi.

In ko boš enkrat na drugem bregu, pa naj bo v Beli krajini, Ljubljani, Hočah ali Hong Kongu, se boš s ponosom ozrl nazaj, ozrl nazaj na lepe spomine, ko ti študentska leta skupaj z iskalno akcijo osebne eksistence ne bodo več predstavljala mesarskega klanja, ampak zgolj tisti zmagoslavni občutek, ki ga ni dosegla tvoja mama, tvoj profesor iz srednje šole, tajnica na faksu ali borec prvih vrst grško-perzijske vojne, ampak samo in izrecno ti. Ta občutek bo samo tvoj in ta občutek bo predstavljal temelje tistega, kar te določa v tvoji najgloblji biti.

In kaj zdaj?

Zdaj se šele začenja pravo življenje.

Vir: http://klub-kbs.si
Klub belokranjskih študentov

Klub belokranjskih študentov

KBŠ

klub-kbs.si

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj