Kdu si želi cele dane sedit v klopi v šoli i poslušat kupe informacij, ki jih itak nigdar nihče ne rabi? Kaj se ne bi dalo naredit to učenje kak bolj zanimivo, da bi morda vsaj en nekej koristnega o tega odnesu? Glih zt je vsaka popestritev klasičnega programa v šoli jako dobrodošla i se je veseli vsak, ki se mu glih neda ukvarjat s šolo kot tako.

Da smo monotonost pouka malo prekinli, smo meli na Srednji šoli Črnomelj februara kulturni teden, saj 8. februara praznujemo Prešernov dan. V okviru tega tedna smo meli več različnih kulturnih prireditev, s kerimi smo probali dijakom približat kulturo ne samo čez knjige v šoli, ampak tudi preko direktnega stika z živo uprizoritvijo. Program je vključeval ogled filma mladega režiserja Roka Bička z naslovom Družina, v katerem spremljamo 10-letno pot družine s posebnimi potrebami, po ogledu pa še pogovor z režiserom. Meli smo tudi predavanje s slovenskim režiserom Janezom Lapajnetom o filmu, lastnostih filmskih žanrov i sporočilnosti vseh elementov filma, na šolo so pršli tudi Trkaj i dr. Igor Saksida i predstavli svojo novo knjigo Kla kla klasika, ki vključuje moderne priredbe i uglasbitve slovenskih klasikov kot recimo Prešerna, za konec pa smo bli deležni še odlične avtorske predstave Hiša, v izvedbi gledališke skupine KBŠ.

Program je bil jako raznolik i je pritegnil veliko zanimanja, morem rečt, da je i mene jako pritegnu. Vse to kulturno dogajanje na raznih odrih je močno odmevalo i med dijaki, predvsem v danih takoj po predstavah. I ko se človek malo bolj zaveda vsega spremenjenega vzdušja okuli njega, začne razmišljat, pa sm i ja to naredu.

Taka koncentracija kulturnih dogodkov za mladega človeka, ki tega ni navajen, je sigurno neka sprememba. Pa ne samo bilo kera sprememba, pač pa pozitivna, ki ma vpliv na njegovo obnašanje, razmišljanje i tudi ustvarjanje. Kultura i umetnost so namreč po Maslowi hierarhiji potreb med višjimi potrebami človeka, te pa so potrebne za osebno rast. To pomeni, da mora met vsak te potrebe izpolnjene, če bi htel prit do samoaktualizacije, drugač povedano, do maksimalnega izkoriščenja potencialov posameznika. Iz tega spoznanja lahk sklepamo, da je tudi kultura jako pomembna pri doseganju ciljev, ki jih čemo doseč.

Torej en ali dva tedna kulture v vsakm primeru ni dost, da bi izkoristli vse naše potenciale. Glih zarad tega mislim, da bi se mogli vsi, še posebej mladi, bolj zavestno odločat za kulturo, pa če je to smo udeleževanje dogodkov, al sodelovanje v kulturnih društvih, kar je še bulje. En tak kulturni krožek je gledališka skupina na Srednji šoli Črnomelj, Kocke. Pred kratkim odlično so uprizorili trivialno komedijo Oskarja Wilda Važno je imenovati se Ernest. Vsi, ki so si predstavo ogledali, so bli še kak dan navdušeni nad izvedbo i sigurno se je komu porodila kaka ideja al pa je mel občutek zadovoljstva. Glih to je za mene razlog, da bi mogli več mislit na kulturo i je ne sm rinit na stran, če nam ni všeč. Kultura namreč ni samo monotona, ampak prihaja v najrazličnejših oblikah i se za vsakega najde kaj, tk da bilo kaki izgovori niso upravičeni.

Ni pa spet nujno, da skos hodite okoli pa samo poslušate al pa gledate. Tudi kaka knjiga iz leposlovja je dobrodošla, itak s poudarkom na slovenskih avtorjih, ker mamo veliko dobrih, recimo naš belokranjski rojak Oton Župančič, al pa kaka klasika od Prešerna i tudi kak moderni avtor ni odveč.

Za konec bi še enkrat povabu vse, da se udeležujete kulturnih dogodkov v naši okolici pa da se, če vas to bolj zanima, vključite v kako društvo i tak razvijate svoje talente, berete leposlovje i s tem zadovoljite svoje potrebe i tak tudi osebno rastete. Rad bi še izpostavu eno misel našega velikega pisatelja Cankarja iz romana Martin Kačur, ki mislim, da lepo spada pod to temo: »Kaj torej razlikuje človeka od živali?« Vsak si lahko zamisli svoj odgovor, ampak dejmo vsi skupej rečt: »Kultura!«