Zvitica spomlad 2018 - Jaka Šikonja: Prej ko kaj narediš, razmišljaj!

Smo bli mogoče priča padcu vlade zarad izsiljevanja sindikatof, ki so se en za drugim opogumljali i grozli s končanjem dela, če njihovim zahtevam ne bo ugodeno? Prvi so svoje zahtevali doktori, ki so hteli buljše plače i prenovo zdravstvenega sistema. FIDES z doktori je meu že v štartu večjo pogajalsko moč, sej je zdravniška stavka kačljiva stvar, ki se je večina ljudi boji. Noben nima rad, da ga kaj boli, zat se je vlada odločla ustreč zahtevam gospodof v belem. Sprožu se je začaran krog. I drugi so vidli, da vlada, če na njo jako prtisnemo, ugodi tudi ne čist dobro premišljenim zahtevam i da je sredstvo za dosego svojih ciljov v obliki stavke edino efektivno. Oglasli so se policaji, gasilci, cel javni sektor … i med drugimi še tršice z vzgojitli. Za sredstvo uresničevanja ciljev so izbrali stavko, ki je navidezno najblj učinkovita, a s sabo nosi porušitev reda i dosti neizkoriščenih vur, ki bi jih lahko porabli za napredek. Valda je blo vse dobro premišljeno i podprto s stavkom »Cilj opravičuje sredstvo«. Ampak naj opozorim, da so ta isti stavek porabli za opravičevanje vojn. Javni sektor naj ne pozabi, da niso sami v državi i da obstaja še večji zasebni sektor, ki ob vsaki stavki nazaduje, zat nazadujemo ko država cela.

Kdu sploh če stavkat? Nekdu, ki je nezadovoljen s svojim delovnim mestom i misli, da se bo po stavki njegovo življenje obrnlo na bulje. Al obstaja kak recept za zadovoljstvo? Ugodje na delovnem mestu je povezano z dnarom, delovnim kolektivom i dejanskim delom. Plača v nasprotju s pričakovanji vpliva sam v mjhni meri na zadovoljstvo zaposlenih. Pokazalo se je, da dobro vpliva na une, ki majo povprečne plače, pr višjih plačah pa prevladajo drugi vplivi. Skupej s sodelavci se dela vzdušje, ki je lahk pozitivno al negativno nastrojeno. Noben ni rad pu dana z ljudmi, ob kerih mu je neprijetno. Cilj se je obkrožit z ljudmi, s kerimi boš rad delu svoje dosežke i se posvetovau, ko boš rabu pomoč, i bo z njimi delo lažje i blj efektivno. Za mene je pa delo samo najvažneje i ma največji vpliv na zadovoljstvo. Če te delo izpolnjuje, če na koncu dana lahk rečeš, da si ponosen na sebe i vložene muke, i če včasih kumej čakaš, da kako štorijo rečeš prjatlom, lahko garantiram, da si zadovoljen z delom i ti je plača manjšega pomena.

14. februara je Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti i kulture Slovenije (SVIZ) izpeljau stavko, s kero so hteli opozorit na prenizke plače i neuravnovešeno vrednotenje dela izobraževalcev od vrtca do univerz, ko da je to glavni problem tega šolskega sistema. Gremo začet z informativnim računom. Povprečna neto plača učitla je okuli 1100 € na mesec. Zahteva SVIZ-a je bla 8 % zvišanje plač, za kaj mislim, da je sam cifra, s kero so šli na pogajanja za buljo začetno pozicijo. Recimo, da bi vlada popustla i pristala na 4 % zvišanje. V povprečju bi tak tovariši dobili 45 € več na mesec, kaj pa ni spet nek dnar, da bi dvignu njihovo zadovoljstvo, če gledamo že prej povedano.

Poklic učitla je v svojih koreninah en najlepših. Skus si obkrožen z mladimi, pounimi energije i radovednosti. Učitel ni oseba, ki ti bo vbila znanje v glavo, ampak oseba, ki te navduši nad divoto znanja, zat je biu ta poklic od skus cenjen. Včasih so bli učitli edini vir širšega znanja, zt ki ni blo interneta i knjig. To, da si se lahko uču pri kakemu majstru, je blo fajn zaželeno. Dandns pa tega ne vidimo več v tej luči. Mladi hodijo v šolo, ki je ta obvezna i so neki čuli, da brez nje težko službo dobiš. Ne zavedajo se, kako srečo majo, da je vsakemu na voljo kvalitetno izobraževanje.

Tak ko percepcija učitlskega poklica se je spremenu tudi poklic sam. Učitel je postal birokrat z malo svobode, ki jo omejujejo vsakojaki standardi, vzgojitelj, ki ne sme kaznovat, i grešni kozel za slabe ocene. Dosti ur morajo učitli preživet, da se izučijo novih standardof, po kerih naj bi izvajali pouk, kak naj bojo testi sestavljeni i tak dalje. Pol pa morajo še vse spisat, kak so vodli pouk, kere teme so odpredavali, kera znanja naj bi učenci znali … Učijo lahk stvari, ki so v učnem načrtu, čeprav znajo, da s tem dolgočasijo tak sebe ko učence i da je učni načrt že malo zastarel. Blj bi blo treba, da vključijo tematike, ki niso zajete v učnem načrtu, ampak se z njim povezujejo, ki teh znanj ne najdeš v učbenikih. En lep primer je, da se pr matematiki vpelje uporaba računalniških metod, ki nam pomagajo pr računanju, risanju grafov, i uporaba programov, ko je Excel, sej bodo te stvari za večji del v bodočnosti naša povezava z matematiko.

Najtežje je ocenjevanje, zt ki se uspeh dostikrat meri v ocenah. Tak starši i učenci iščejo dobre ocene, zat so neke šole, še posebej osnovne, postale »ocenam prijazne«. V teh šolah so testi taki, da ni selekcije, ki je skoraj pu odličnih, večina ostalih je prav dobrih, nekej dobrih, preostalih pa je jako malo. Povprečna ocena je dns med 4 i 5, čeprav bi mogla bit v zlati sredini pr oceni 3. Visoke ocene so zdej postale razvrednotene i niso več način, s kerim bi loču znanje otrok. Najbulji način bi bil, da se uvede težje teste, ki bodo res testirali znanje otok, pol pa ocene razdelit po Gaussu. Obvezno je treba fkinit možnost napadanja učitlov s strani staršov z raznimi advokati. Za svoje učitle bi mogu bit zadolžen ravnatelj, to je oseba, ki so jo izglasovali i ji zaupali, da bo učitle vodila v smeri buljega izobraževanja, ki ne pomeni, da bo šola postala vse lažja, ampak glih kontra. Zavedajmo se, da so učitli šli v svoj poklic zarad njegove lepote i da se njihof uspeh gleda v znanju učencev, ki se ne pokaže takoj po odpisanemu testu z oceno, ampak čez nekej let, ko blj ko naštevanje podatkov pride v ospredje razumevanje naučenih principov.

Učitli bi postali jako blj zadovoljni, če bi jih razbremenili birokratskih zahtev, jim dali v roke orodje za vzpostavitev reda v razredu, jih osvobodit ovirajočih predpisov i poklic približat osnovnemu geslu »Mlade je treba naučit se učit«. Z dvigom plač bomo pravi problem sam zasenčli.