Na vsebino

Zvitičin literarni kotiček

Zagotovo vsi veste, kdo je znani Oscar Wilde. Ali pa ste vsaj enkrat do zdaj slišali zanj. V naslednjem zapisu Maše Kuzma pa boste mogoče o njem slišali še nekaj takih stvari, za katere niste vedeli. Vabljeni k branju.

Ko padejo maske

Človek, ki je bil osovražen s strani mnogih. Človek, ki je bil občudovan s strani mnogih. Moški, ki je bil obtožen sodomije. Moški, ki je izkusil velike ljubezni. Kdo pravzaprav je ta skrivnostni Oscar Wilde?

Le navaden puhloglavec, večni cinik in aroganten samovšečnež? Ali se pod krinko samozadostnosti skriva nekaj več? Nekaj občutljivejšega, krhkejšega? Mogoče je narobe razumljen, ker je eden redkih ljudi, ki so se držali le svojih moralnih načel in le svojega načina življenja. Mogoče je zgolj ekshibicionist.

Oscar Wilde je bil veličasten človek, pa naj bo to izrečeno z vidika kritikov, ali pa njegovih privržencev. Kdo bi si mislil, da bo umetnik, ki je doživel toliko vzponov in padcev, ki je vedno nihal med dobrim in zlim, moralnim in sprevrženim, ki je plaval iz višav v pogubo, tako večen? Uspelo mu je, kar si je zadal še v svojih mladih letih. Da ljudje govorimo o njem.

»Le ena stvar je hujša, kot če te ljudje ogovarjajo. In ta je, če te ne ogovarjajo.« Ali vsaj tako je menil Wilde.

Veličasten šovinist je za čas svojega življenja vedno hodil po robu družbenih norm. Čeprav se je redno udeleževal zabav in prireditev s takratno 'angleško smetano', je ostajal zvest sebi in svojemu nastopu. Imel je veliko prijateljev, zaradi svoje radodarnosti, in še več sovražnikov, zaradi svoje iskrenosti, ki pa na trenutke ni poznala meja vljudnosti.

Mogoče se je Wilde z vsemi svojimi 'čudaškimi' in 'neprimernimi' izreki pravzaprav le poglobil v povprečnega človeka; v to, kar bi delal vsak, če ga ne bi mučila vest, sram ali prihajajoča kazen. Prav on je bil tisti, nad katerim so se ljudje v Angliji v 19. stoletju zgražali. Vzdihovali in zmajevali so z glavami vsakokrat, ko je Oscar izpostavil kakršno koli skrivno lastnost ljudi takratne meščanske – pa tudi današnje – družbe.

»Dolžnost je tisto, kar človek pričakuje od drugih, ne pa tisto, kar dela sam.«

»Moralnost ni nič drugega, kot odnos do ljudi, ki jih osebno ne maramo!«

»Ta ženska ima izredno razvita družinska čustva. Ko ji je umrl tretji mož, so ji lasje kar pozlateli od žalosti.

Prijatelji in znanci so znali povedati, da se je z njegovim prihodom ozračje nemudoma prelevilo v bolj igrivo. Nevsiljivo, a učinkovito je postal glavni govorec družbe, ljudi je tako šokiral, navdihnil in zabaval hkrati. Besede je obračal, kakor se mu je zahotelo, na trenutke se je celo zdelo, kot da se stavki podrejajo njemu, ne pa on njim. Dandanes je na svetu sicer veliko ljudi, ki šokirajo s tem ali onim, a redki so tisti, ki se bodo vtisnili v knjige, članke in misli ljudi še stoletje kasneje. Wilde pač ni bil polovičarski, ko se je odločil, da bo cel svet govoril o njem. Prav zato je ta človek nekaj posebnega.

Pogovor z Wildom naj bi na trenutke izgledal kot pomenek s človekom, ki ni z obema nogama na zemlji. Včasih je – namerno ali ne – sredi pogovora kar odtaval, veliko njegovih stavkov je ostalo nedokončanih in zgodb nerazumljenih. Prav to je ljudi pritegnilo k njemu, to ga je naredilo še skrivnostnejšega.

Kljub vsem nesmislom, ki so pridrveli iz pisateljevih ust, je ostal Wilde za časa svojega življenja priljubljen, dokler ga ni oče njegovega ljubimca obtožil sodomije in ga poslal za zapahe.

Sicer je bil pisatelj Salome poročen in oče dveh otrok, a se niti zavoljo zakonskega življenja ni zresnil. Še več, morala, kot so jo poznali v takratni družbi, mu ni preveč dišala. Ogromno je potoval po svetu, občudoval je literate, ki so ga impresionirali na ta ali oni način, razvil pa je popolnoma svoj smisel ustvarjanja.

Tako kot je v pisanju plaval nad oblaki in ustvarjal nekakšen lahkoten svet, je tudi skozi življenje stopal popolnoma neobremenjeno. Ali vsaj tako je bilo videti.

Koliko bolečine mora človek občutiti, da iz njega pridejo tako veličastna dela, kot so dela Oscarja Wildea? Kdaj se je umetnik začel zavedati svoje prepovedane in takrat sprevržene ljubezni? Mogoče so se prvi začetki pokazali v rani mladosti, ko je deček do svojega desetega leta starosti nosil le krila. Mati ga je namreč oblačila kot deklico, saj si jo je zelo želela. In Oscar temu ni nasprotoval. A verjetno je tudi, da se je prvič zavedel svoje usmerjenosti, ko je spoznal Lorda Douglasa. Človek, ki je posredno botroval Wildovemu nesrečnemu koncu. Wilde je zaradi svoje ljubezni pristal za zapahi za dve usodni leti, ki sta spremenili njegov do takrat tako pretkan in samozadosten odnos do sveta. Celo svoje življenje je bil velik individualist in ekscentrik, zagovarjal je pravico do svobodnega opredeljevanja glede veroizpovedi. A ko je bil izpuščen iz zapora, se je začel spogledovati s krščanstvom. Kljub njegovim poskusom Wildea niso sprejeli v nobeno krščansko cerkev, na smrtni postelji pa, ko je komajda še odpiral oči zaradi sifilisa, so njegovi prijatelji pripeljali župnika, ki ga je bil pripravljen krstiti. Dobro se mora pokrivati s slabim in obratno, užival je v mladosti in dvigoval glavo visoko v oblake, na koncu pa mu je življenje terjalo davek za to.

Nekoč, ko je bil še mlad, je Oscar dejal: »Ne morem živeti brez poželenja, strahu in bolečine … Zastrupljen, samovšečen in samozadosten. Postal bom poet, pisatelj ali dramatik. Slaven bom tako ali drugače, in če ne slaven, notoričen.« In zopet mu je uspelo vzbuditi življenje iz zapisanih besed – postal je tako opevan v krogu literatov kot opsovan v visoki angleški družbi na koncu svoje kariere. Ogromno kontrastov je spremljalo tega moža, in verjetno mu je to uspelo z vlogami, ki jih je tako rad prevzemal. Ob neki priložnosti je celo rekel, da obožuje igranje, ker je toliko resničnejše od življenja.

Jaz: »Danes je prav strašno vreme.«

Wilde: »Res, a kako naj bi verjeli v nesmrtnost duše, če ne bi bilo snega?«

Jaz: »Strašno zanimivo vprašanje, kaj natanko ste želeli povedati s tem?«

Wilde: »Niti pojma nimam!«

Jaz: »g. Wilde, ali ste kdaj razmišljali – »

Wilde: »Razmišljanje je nekaj najbolj nezdravega na svetu; človeka pokosi prav tako kot sleherna bolezen.«

Rad je pritegnil pozornost, mogoče so se zato pogovori z njim (in na splošno druženje) zdeli kot izlet v deželo nesmislov. Je pa tudi res, da je Wilde velikokrat podoživel svoje besede in v večini primerov ni bil dvoličnež. »Plehki so tisti, ki ljubijo samo enkrat v življenju. Tisto, čemur pravijo lojalnost in zvestoba, imenujem jaz letargija ali pa pomanjkanje domišljije. Zvestoba pomeni v čustvenem življenju natanko tisto, kar zadrtost v duhovnem. Kratko malo priznanje šibkosti.«

In on vsekakor ni bil 'šibak' človek, saj svoji ženi ni bil nikoli zvest. Po nekih podatkih naj bi se celo pri njem v stanovanju zbiralo veliko mladih moških, s katerimi naj bi se 'družil'. In to je tudi dvignilo veliko prahu nad njegovo ime.

Kljub vsem 'spodrsljajem,' kljub nemoralnosti in kompleksnosti umetnikovega značaja ne moremo spregledati dejstva, da je bil in je Oscar Wilde eden boljših literatov, še posebej v obdobju dekadence. Predstavil nam je svet, kot si ga nihče ni niti zamišljal. S čudovitimi stavki nas je popeljal v nek drug kraj in čas, kjer si lahko predstavljamo, da je vsako dejanje človeka mogoče in celo dovoljeno.

Irski pisatelj ne bo nikoli pozabljen prav zaradi svoje posebnosti, in edina stvar, za katero ga lahko obsojamo, je ta, da ni svojega edinstvenega pogleda na svet ubesedil v več delih.

Jaz: »Kako pomembno je za vas svobodno izražanje v umetnosti?«

Wilde: »Umetnost in svoboda se mi zdita veliko bolj vitalni in religiozni, kot katerakoli veroizpoved.«

Jaz: »Mislite, da je vaše vedenje odobravajoče?«

Wilde: »Ubadanje s predstavami, kakšno vedenje je pravilno ali napačno, je znak ustavljenega intelektualnega razvoja.«

Jaz: »Ali so izobraženci vedno občudovanja vredni?«

Wilde: »Izobrazba je občudovanja vredna. Od časa do časa pa se velja spomniti, da nas tega, kar se res splača vedeti, ne more nihče naučiti.«

Wilde se nikoli ni skrival pod maskami. Mogoče je le igral vloge, ki so se mu v določenem trenutku zdele primerne, a nikoli se ni izdajal za nekaj, kar ni. Mogoče mu je zaradi tega uspelo, da je ostal zapisan v zgodovino. Dvomim, da poznamo koga iz današnje družbe, ki je popolnoma iskren, ki si ne nadane maske, ko stopi iz stanovanja. Veliko ljudi je in še vedno obsoja Wildov hedonistični način življenja, a vprašanje, ki bi si ga morali zadati je: Kakšni smo ljudje, ko padejo naše maske?

Wilde: »Človek je najmanj on, ko govori v svojem imenu. Daj mu masko in povedal ti bo resnico.«

Opomba: *Vsi Wildovi odgovori uporabljeni v tem članku so dejansko njegove misli in citati. Le vprašanja so avtorjeva.*

Do naslednjega tedna,

Uredništvo Zvitice

Vir: http://klub-kbs.si
Klub belokranjskih študentov

Klub belokranjskih študentov

KBŠ

klub-kbs.si
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj