Pred nosom ... (104)

Mladost, norost, prijaznost…

Pogosto pravimo, da so mladi polni energije in hormonov, da so neučakani, nepremišljeni. Ate mi je enkrat pripovedoval, kako je nekoč, ko je s prijatelji pri sprehodu v poznih večernih urah, da bi se malo postavil pred njimi, iz visoke škarpe na Kolodvorski ulici izvlekel velik kamen. Seveda je požel odobravanje prisotnih, vse skupaj pa mu je pokvaril naslednji dan obisk policije, saj je dogajanje nekdo prijavil. Vsekakor je bilo ponovno vstavljanje kamna v škarpo še večji podvig, kot tisti pred njim. Ta lekcija mu je 'dala misliti', kot radi rečemo. Mladostna objestnost se nam pogosto maščuje. Tudi tisti, ki so imeli srečo, da jih pri takšnih početjih ni kdo ujel, gotovo spoznajo, prej ali slej, da to ni ravno sprejemljivo početje. Še posebej takrat, kadar nastane večja škoda.

V najstniških letih smo s prijatelji po zaprtju diska, takrat že ob enih zjutraj, postavali v okolici črnomaljskega gradu. In se je v nas, deloma zaradi opojnih substanc, deloma zaradi viška energije in hormonov, vzbudila želja nekaj 'ušpičiti'. Avtomobila, ki bi ga recimo na parkirišču obrnili tako, da bi imel lastnik težave z izpeljevanjem, ni bilo na voljo, zato smo pogledovali naokoli in se zagledali v ograjo na vrhu škarpe, ki se drži občinske zgradbe, gradu. Stekli smo do nje, se uprli z vso močjo, iztrgali jekleno prečko in jo zvili v vzmet ali spiralo. Seveda smo se ob tem hrupno zabavali, smejali in komentirali dogajanje. Drugi dan sem se zarotniško sprehodil mimo in zadrževal smeh in navdušenje. Čez kak teden sem se znova dobil s prijatelji, vendar me je smeh ob obujanju 'umetniškega ustvarjanja', ki smo si ga privoščila, minil. Nekdo je namreč izvedel, da policija poizveduje za nami in da sumi tudi name. Nič kaj pogumno smo se potuhnili in čakali, kaj se bo zgodilo. Verjetno so organi pregona zaradi pomanjkanja dokazov opustili poizvedovanje ali pa so se odgovorni na občini sprijaznili, da se nima smisla ukvarjati z iskanjem objestnih nepridipravov in je bolje ograjo popraviti in pozabiti na vse skupaj. No, zame je bila že ta lekcija dovolj in sem se tovrstnemu 'umetniškemu' udejstvovanja poslej izogibal.

Kognitivni znanstveniki in psihologi danes vedo, da se možgani mladih ljudi v celoti razvijejo šele tam nekje okrog petindvajsetega leta. Takrat se namreč zaključijo procesi v tistih predelih možganov, ki so evolucijsko najpoznejši in opravljajo najbolj kompleksne operacije. V teh centrih se izvajajo tudi operacije, s katerimi posameznik presoja dolgoročne posledice svojih dejanj. Lahko sklepam, da takrat tisti del mojih možganov še ni bil dobro ali vsaj do zadostne mere razvit. Jasno, da niti odrasli nismo popolni, kar nam lahko mladi velikokrat upravičeno očitajo. Tudi mi včasih zabredemo in izgubimo nadzor, včasih s hujšimi ali celo pogubnimi posledicami.

Mlad človek mora presežno energijo sproščati, kot pravimo. Pogosto priporočilo je ukvarjanje s športom, ki pa največkrat ne zadostuje. Razkazovanje moči, spretnosti in hoja po robu dopustnega, uporništvo, vse to se preliva tudi v področja, kjer lahko pride do večjih problemov. V času moje mladosti so si le redki mladostniki lahko privoščili svoj avtomobil. Pa še ti so bili v primerjavi s tem, kar si lahko privošči današnji dvajsetletnik, pravi reveži. Tisto prdenje v fičkih, ki so stali celo premoženje, se niti slučajno ne more primerjati s tem, kar si za bagatelno vsoto lahko privošči današnji mladostnik. Športno navitih avtomobilov ne manjka, žal se pogosto zgodijo tudi hujše nesreče. Moj prijatelj je predlagal, kar se mi zdi odlična ideja, da bi morali mladostnikom, ki tako zlahka pritisnejo na plin svojih zmogljivih avtomobilov, s posegi v programske nastavitve preprečiti, da bi se vozili s takšnimi hitrostmi ali pospeški. Po dopolnjenem petindvajsetem letu bi postopno sproščali omejitve. V tem trenutku verjetno nedosegljiva rešitev, ki bi prinesla veliko koristi.

Ključno vprašanje, ki se pojavi ob teh razmislekih, je seveda kako in na katerih področjih omejiti ali regulirati energijo mladih ljudi? Pobalinske vragolije, ki zaznamujejo vsako odraščanje, so njegov nujen del. Brez tovrstnega uporništva mlad človek sploh ne zmore postati normalen odrasli, saj je upiranje avtoriteti staršev, učiteljev, odraslih, ključna faza odraščanja. Mlad človek se pač mora postaviti na lastne noge. Pri tem moramo odrasli tu in tam modro popustiti. Seveda ne na področjih, kjer sta ogroženi lastnina in življenja in recimo pri vse bolj razširjenemu nasilništvu v mestu. Ko pa mladi povzdignejo svoj kritični glas, se javno izpostavijo, bi jih morali podpreti.

Na občinski zgradbi, v bližini tiste ograje, s katero smo imeli takrat toliko veselja, je na steno pripeta tabla, na kateri piše, da je naša občina 'mladim prijazna'. Po nekaterih razvpitih zgodbah, ki so razgrele javnost in po gostilniških razpravah, v katerih prenapeteži, ki bi že po svoji funkciji morali biti bolj razsodni, demonizirajo najbolj sposobne mlade ljudi, bi lahko sklepali, da je to zgolj prazen slogan….

Slika: Gani Llalloshi, iz cikla 'Nostalgie', 2012, akril na juti, 200 x 300 cm.

Gani Llalloshi je bil rojen leta 1965 v Prištini (Kosovo). Po končani Akademiji za likovno umetnost v Prištini, kjer je na oddelku za slikarstvo pri prof. Nysret Salihamenxhiqi diplomiral leta 1989, je na Ljubljanski Akademiji za likovno umetnost leta 1991 zaključil še slikarsko specialko pri prof. Andreju Jemcu ter leta 1993 grafično specialko pri prof. Lojzetu Logarju. Kot štipendist DAAD je v letih 1997/98 študiral na HDK v Berlinu. Od leta 1989 član SHAK(društvo Kosovskih Umetnikov), od leta 1990 pa je član ZDSLU. Živi in dela v Piranu, Slovenija. Svoje delo redno predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah, doma in po svetu.