Letalski dan v Prilozju

Pokliče me Aleš, pridi bomo leteli. In sem šel. Tam sta me čakala že Aleš in Stjepan Kolić, naš letalski prijatelj iz Krškega. Danes bo pilotiral on. Aleš je med tem že pregledal letalo in vse pripravil za polet. Vsedeva se v letalo Dimona in štartava. Najprej krog okoli letališča nato ob Kolpi do Gribelj. Tu počitnikuje naš prijatelj Vlado Koželj in malo naprej biva Toni Gašperič. Letiva 300 m nad terenom in podrobnosti ni videti. Odpira pa se božanski pogled nad Belo krajino, ki me zmeraj ponovno preseneti. Tu in tam gruča hiš in polj, drugače pa ena sam velika hosta. Letiva nad Gradcem do izvira Krupe. Narediva krog in posnamem rojstno hišo mojega očeta, nato naprej do Semiča. Gledam, če bom kje zagledal Francija Stariho, našega učitelja in sicer letalskega navdušenca. Ni ga videti, boli ga namreč noga in to že malo predolgo. Pot nas potem vodi približno po trasi tretje razvojne osi do Lokvice in Trnovca do Metlike. Na ulicah je normalen dan in nič posebnega se ne dogaja. Letiva potem ob Kolpi do Primostka, Otoka in Podzemlja. V daljavi vidiva že letališče in čas je za pristanek. Mehko pristaneva in pred hangarjem naju že čaka Aleš. Hitro se zamenjava in s Stjepanom odletita v modro nebo.

Na letališču je med tem že živo. Stane Pezdirc dela servis na svojem motornem zmaju in kmalu bo v zraku tudi on. Medtem sta Silvo Zupančič-Riko in Sandi Grdešič pripeljala svoje letalo Bolkow na plato. Riko je opravil predpoletni pregled, Sandi pa se ukvarja s papirologijo. Odletela bosta namreč v Portorož. Drugi letalci bodo prišli popoldne na letališče. Tako lepega dneva bi bilo škoda izpustiti za letenje. Dela pa tako in tako na letališču nikoli ne zmanjka. Iz Podzemeljske ga turna je bilo slišati zvonenje in odbrzel sem proti domu. Dušo sem si za nekaj časa privezal.