Fehtar i pocukrana voda

Bralka Lidija nam je danes poslala zanimiv opis dogodka, ki se ji je zgodil pred kratkim. "Če se vam zdi vredno objave, objavite. Če ne, mirno prezrite.", je še dodala.

"Bilo pa je tako: grem ti ja oni dan v štacun, po fasengo v eno »nakupovalnih središč« v Črnomlju (saj ni važno, kam, itak so sam dva) i tam pri vozičkih stoji en starejši, visok, dolgolasi i bradati i me takoj začopati »imate en evro, prosim«, še prej, ko sem uspela vtaknit žeton. Ok, bilo je vroče, stal je na soncu, pa ne da nimam, samo ne dam za alkohol i cigarete. Rečem: »Kaj ste lačni, žejni? Kaj vam prinesem? Denarja vam ne dam.« I pravi on: »Pa bi ledeni čaj, tisti za pol evra. Liter.«

OK, naj ti bo, grem v štacun, najprej po ta ledeni čaj, da ja ne bi pozabila te pocukrane vode, ki jo ja nikoli i nikdar ne kupujem. Naberem vse, kar je bilo na listku, plačam i grem ven, i modela ni bilo več. Grem proti avtu, da izmečem iz voza i vidim tipa, ko gre proti nekemu starejšemu fiatu, ne naše tablice i odpre vrata. Se vsede. I si mislim, pa to je najbrž njegov. I si mislim, pa tip je malo prej fehtal, od kje mu zdaj avto?! Ker je bilo relativno blizu i držim ti ja tisto cukrano vodo, e naj ti bo, mu jo odnesem: »Izvolite.« »Hvala.« I dokle sem ja izmetala, se tip odpelje. Morda na drugo lokacijo?

I meni še ni kapnilo.

Celo pot domov pa me grizlo i premlevam ti ja i se kregam z nekom v avtu (bila sem sama) – pa KDO JE ZDAJ TU NOR??? Človek fehta, pa ima avto. Pa ta avto je treba tankat (če že ne registrirat), to košta. Ima čas i fehta. I morda več nafehta, kot da bi 8 ur v tovarni bil »za mrežo«.

E, zdaj pa – vsi poklicni fehtarji – od mene nikdo več nikdar niti pocukrane vode."