Navaden potrošnik (6)

Zdrav duh v šoping centru

V Zagreb zaradi teka na 5 km? Res nekako nima smisla. V nedeljo se vstat enkrat kmalu po peti pa še otroke zbujat ob tako nerazumni uri.

In narediš vse, da boš točen pa ugotoviš, da bo treba tečt brez čipa, ker je razdelilno mesto za štartne številke že pol ure zaprto. Se pravi, zamudili. Organizatorji so naredili par sprememb in sistem se je sesul.

Ko ugotoviš, da je tip pred tabo, ki je štirim prijateljem obljubil prevzem štartnih številk, v večji zagati kot ti, mu tiho slediš. In tako od Hrvata do Hrvata pridemo do tapravih škatel, kjer so pa le čakali naši čipi.

No, to je urejeno. Kam s tamalimi? Sej so velike, pa tudi niso. Za nekoga so lahko glih praf velike. S cmokom v grlu jih pustiš v varstvo neznanemu Hrvatu, ki pa je le verodostojen, sej ma kartico z napisom organizator.

In tako upaš na najbolje. Vsej dežja ni, kot lani.

Najprej štartajo maratonci, itak. Sej zarad njih je vse to. Kmalu nam uspe najti pravilno in ugodno pozicijo za štart brez prerivanja.

Ne predstavljam si mase ljudi iz Ljubljanskega maratona na trgu bana Jelačiča. Po moje bi še mogočni kip konjenika doživel stampedo.

Sicer pa je itak tako, da že ko prideš čez Kolpo čutiš prisotnost neke ljudskosti, pristnosti, preprostosti, nekako vse bolj po domače. Ja in počutim se zelo domače. Edino tu doživim, da je moj priimek tak kot je.

5 km ali "utrka građana" pomeni, da se med nas mešajo vsi učenici, "đaci" in podobna mularija, ki verjetno dobijo en plus pri telovadbi, če sodelujejo na tem teku.

In tako izogibajoče manevriraš med sprehajalci, zabavljači in počasnelami. Predvideti moraš tudi, da se nekateri pred tabo v trenutku ustavijo, in da ti v trenutku lahko noga zaide med tramvajske tračnice.

Ko se končno prebiješ iz mase ''građana'', začneš uživati. Tečeš svobodno po cesti, po kateri se drugače gnete pločevina na vse možne pogone. Pri 10 stopinjah ti je po prvem kilometru žal, da imaš na sebi dolge rokave.

To ti je še bolj jasno, ko te golorite gazele z visokim in dolgim korakom prehitevajo kot za šalo. Za trenutek se počutiš kot sprehajalec. In navijači! Ti so itak zakon. Navijajo za svoje in še za nas vse.

Zadnji kilometer se sprašuješ, če je še kaj energije ostalo za en šprint, pa se kr potolažiš, da ni, in da bo le kmalu cilj. Zaradi te odločitve te seveda veliko njih prehiti tik pred ciljem ampak ti si srečen, da si na cilju in da si spet zmogel in da naslednje leto spet prideš.

Sledi najlepši del tega dneva. Vsaj za najmlajše. Šoping! Sprva si res nasmejan, ker so tamale ponosne lastnice kakšnega novega kosa za v omaro, kmalu pa se zaletiš v realnost. Iz športnega duha, ki te naravna biti dober, zdrav in zadovoljen, se moraš vživeti v čredni nagon, biti najboljši potrošnik in "in". Denarnica se prazni, ti pa se polniš z razočaranjem nad ljudmi, svetom, sistemom. Rad bi pojedel nekaj dobrega, zdravega. Pozabi! Planiranje obrokov je tu edina rešitev, ker drugače ti Happy meal ne uide. Top izjava dneva, poleg zmagovalnega občutka, pa je, ko 13-letni otrok zadovoljno ugotovi: "a ste opaz'li, da sm cel dan zdržala brez telefona". Tudi to je zmaga.

No tako na kratko o dolžini teka na 5 km.