Otroka ne pripravljajte na šolo (1)

Ne pospravite igrač in ne pripravljajte otroka na šolo, prvošolca pa po prvem šolskem dnevu odpeljite tja, kjer se rad zadržuje. Na igrišče ali v slaščičarno!

Otroci v nižjih razredih običajno precej nestrpno pričakujejo začetek novega šolskega leta, medtem ko je v višjih razredih to prej izjema kot pravilo. Zakaj?
Mislim, da tukaj glavno vlogo igrajo izkušnje. Starejši otroci se že zavedajo, da se z začetkom novega šolskega leta zanje začenjajo obveznosti, okrepijo se pritiski staršev, zahteve in razlike med višjimi razredi so precej večje kot v nižjih.

Poleg tega mlajši otroci dokaj nekritično sprejemajo nova znanja. Večina stvari se jim zdi zanimivih, simpatičnih, jih okupirajo, učitelji jim pri teh letih lahko povedo še marsikaj novega, oni pa kot spužve vpijajo nova spoznanja in se učijo dobesedno spotoma, medtem ko imajo otroci, ki se približujejo puberteti, že jasno vizijo o tem, kakšen program bi želeli uvesti, želijo si več druženja in več debate o stvareh, ki so jim jasne.

Kako naj starši že doma vzpostavijo ugodno klimo, zaradi katere bo prvi prestop šolskega praga lažji? Najpomembneje je, da ne pospravimo igrač. Barbike, "winksice", legokocke naj ostanejo do 4. razreda. Eden največjih grehov je, da otroku rečemo, igre je konec, zdaj te čaka šola. Ko so pred leti promovirali devetletko, smo kar naprej poslušali, da bo v 1. razredu eno samo igranje. Če se danes ozremo nazaj, lahko vidimo, da je šlo ali za veliko sprenevedanje ali pa laž, saj v 1. razredu otroci že kar pošteno delajo.

Druga stvar, ki jo lahko storite pred začetkom novega šolskega leta, je, da otroka ne pripravljate na šolo. Ne zganjajte panike. Poskrbite le, da jim bo prvi šolski dan ostal v lepem spominu. To v praksi pomeni, da po koncu uvodnega dne otroka peljite tja, kjer se rad zadržuje. Ali je to igrišče, slaščičarna, skratka nekaj lepega, kar otroku ostane v prijetnem spominu.

Naj kot primer navedem enega od vzhodnjaških narodov, ki je imel navado, da so otroci na prvi šolski dan dobili tablice. Te so bile sicer temne barve, a prvi dan so bile povsem bele, saj so bile premazane s sladkim premazom. Otroci so morali polizati premaz, pod njim pa se je skrival neki napis. Prvi signal, ki ga je otrok na ta način deležen, je, da sta učenje in branje nekaj sladkega. In nekaj podobnega bi se v prenesenem pomenu moralo zgoditi tudi našim otrokom. Pa s tem ne mislim nekaj v formalnem smislu, ampak nekaj, kar bi jih ob spominu na prvi šolski dan vedno pogrelo od znotraj.

Se nadaljuje jutri ...