Navaden potrošnik (9)

Koža kot slikarsko platno

Odločaš se 20 let in potem je kar na enkrat gotovo.

Prisotnost relativno močne bolečine je nujna saj, kar ne boli, tudi vredno ni. Pred prvim kontaktom niti ne moreš vedeti kakšen bo občutek in ali boš zdržal vse nianse bolečine. Ko te enkrat zacahna, ni več poti nazaj in v tvoji glavi švigajo vprašanja in dvomi o dobri izbiri, zdržljivosti in pravilnosti odločitve. Upaš, da bo mojster avtor mojstrovine in ne ponesrečenega zmazka.

In ko ga enkrat končno imaš veš, da nikamor ne bo šel. Tvoj je, ampak zgodil se je tako naglo, da je potrebno kar nekaj časa, da se ga navadiš, da ga sprejmeš in da končno nehaš razmišljati o morebitni napačni združitvi. Je pač tam ko ga rabiš in kdaj v napoto, ko ga ne. Z njim postaneš neka druga vrsta človeka. Lahko se pohvali s 100% zvestobo saj vsak večer zaspi s teboj. Je kot poroka z bežnim znancem s katerim zelo na hitro čisto zares zabredeš v zakon, ki se imenuje sprejemanje in neobžalovanje.

On se je mene navadil zelo hitro in brez strahu hrepeni po še. Skupaj se sinhrono starava in po 10-ih letih se hrepenenje spet pretvarja v vprašanja, ali je res dovolj poguma, če je kaj višji prag bolečine in če je vse skupaj sploh smiselno, ima tehten pomen?

Odgovorov na vprašanje o smislu in pomenu prav toliko kolikor je lastnikov teh umetnij. Ga imaš tudi ti? Ga nosiš ponosno ali razmišljaš o boleči in dragi ločitvi?