Pohvalimo osebo, kritiziramo vedenje (5)

Obstaja bistvena razlika med tem, kdo oseba je, in tem, kaj oseba počne; med osebo/bitjem in vedenjem.

Oseba je skupek lastnosti (iskrenost, prijaznost, sočutnost …), ki jih posedujemo, vedenja pa tisto, kar mislimo, delamo, čutimo in ustvarjamo.

Razlikovanje teh konceptov je ključno za vzpostavljanje dobrih odnosov in razumevanje delovanja drugih ljudi in tudi konfliktov.

Če razumemo to razliko, potem tudi razumemo, da lahko pametna oseba reče kakšno neumnost ali da oseba, ki jo imamo radi naredi nekaj, kar nam ni všeč.

Recimo, da si želimo iti na nedeljski izlet s partnerjem. Če partner zavrne našo ponudbo, zaradi drugih obveznosti, ali ker si je preprosto predstavljal dan drugače, je pomembno, da razumemo, da nas partner ne zavrača kot osebo in da to ne vpliva na njegova čustva do nas, ampak da preprosto ne more ustreči naši želji.

Podobno je s kritiko. Predstavljajmo si situacijo v službi, kjer opravljamo določeno nalogo in prejmemo kritiko od nadrejenega, ker jo nismo izpeljali najbolje. Če smo sposobni ločiti med nami in našim delom, bomo razumeli, da nadrejeni kritizira naše delo in ne kdo smo kot posamezniki. Kljub temu, da nismo najbolje izpolnili pričakovanj pri delu, to ne vpliva na naše osebne lastnosti, ki jih posedujemo.

Če ne znamo ločiti sebe od naših dejanj, si lahko zapravimo možnost za osebno rast in spremembo. Naše osebne lastnosti so lahko stabilne in manj spremenljive, medtem ko je vedenje bolj prilagodljivo in lahko spremenljivo. Pogosto je dovolj, da ozavestimo naše vzorce vedenja in se odločimo za drugačen pristop kot doslej.

Zato je ključno razumeti to razliko med osebo in vedenjem: takrat, ko dajemo, kot tudi, ko prejemamo pohvalo ali kritiko.

Vedeti moramo, da na osebo vedno dajemo samo pohvalo, nikoli kritike. Povemo, da je nekdo dober, pameten, iznajdljiv. Ne uporabljamo izrazov, da je nekdo len, neumen ali nekoristen.

Na vedenje pa lahko damo in kritiko in pohvalo. Pohvalimo, da je nekdo nekaj dobro naredil: “lepo si pomil posodo, dobro si napisal poročilo”.

Ko kritiziramo vedenje pa smo čim bolj specifični: “zrezek pri kosilu ni bil slan, drugo poglavje v prodajnem poročilu ni vsebovalo podatkov za lansko leto”.

Pri pohvalah se izogibajmo idealizaciji, na primer izjavam: "Ti si najlepša na tem svetu" ali "Tako dobrega sestanka še ni bilo".

Takšne izjave so nerealne in prejemnik se tega zaveda.

Prav tako se izogibamo pretiranemu dramatiziranju in ne uporabljamo izrazov, kot je "naredil je nekaj najslabšega", saj to verjetno ni res.

Če smo v situaciji, ko prejmemo neprimerno povratno informacijo, na primer, da naš vodja ne razume razlike med osebo in vedenjem, ga lahko na to prijazno opozorimo. Če pa to ni mogoče, je že dovolj, da sami razumemo razliko in preprosto ignoriramo takšne komentarje.

Kaj pa vi, znate razlikovati med osebo in vedenjem?