36 let od odkritja črne človeške ribice

Danes praznujemo 36 let odkritja naše edinstvene črne človeške ribice (Proteus anguinus parkelj), sporočajo iz Jamskega laboratorija Tular.

Črna človeška ribica

Človeška ribica spada v družino močerilarjev (Proteidae). Nekateri jo imenujejo tudi močeril ali proteus. Je vodna dvoživka in največja jamska žival. Zaradi svoje obarvanosti je še posebej zanimiva črna človeška ribica, ki živi samo na belokranjskem plitvem krasu, na zaplati približno 10 km2. Zaradi specifičnih evolucijskih prilagoditev ima vrsta velik znanstveno raziskovalni pomen.

Opis podvrste

Človeško ribico in tudi številne druge jamske živali, ki so se dobro prilagodile na življenje v podzemlju, imenujemo troglobionti. Življenjski pogoji v jamah so drugačni kot na kopnem, odsotnost svetlobe, skromne zaloge hrane, stalna temperatura in druge značilnosti, pomembno vplivajo na prilagoditve jamskih živali. Te vrste so ponavadi brez pigmenta v koži in zato večinoma bolj ali manj prosojne. Oči so pokrnele, dobro razvita pa so številna druga čutila, ki služijo orientaciji v temi ter zaznavanju plena. Črna človeška ribica je med jamskimi živalmi posebnost, saj ima še vedno ohranjene oči in pigmentirano kožo.

Habitat

Črni močeril je endemit podzemnih voda belokranjskega kraškega ravnika, kar pomeni, da živi samo tu in nikjer drugje na svetu. Čeprav s svojim videzom tega ne kaže, je vendarle jamska žival. Na površje prihaja v nočnem času v kraških izvirih, kamor se hodi prehranjevat z nižjimi raki in polži.

Do sedaj je znanih 14 lokalitet – izvirov v povirju Dobličice in Jelševnika na skupni površini slabih 10 km² kraškega ravnika. V kolikšni meri sega habitat ob tokovih podzemske vode, tudi v masiv Poljanske gore, pa ni znano.

Ogroženost

Razlogov za zmanjševanje populacije človeške ribice je več. Ključne grožnje predstavljajo vse vrste onesnaževanja kraškega sveta (intenzivno kmetijstvo, industrijski in komunalni odpadki ter izpusti, urbanizacija, divja odlagališča) v vplivnem območju podzemskih in ponornih tokov, s katerimi se slabša kvaliteta habitata in posledično se le ta tudi krči. Med strupene in nevarne snovi, ki ga še posebej ogrožajo, prištevamo umetna gnojila, pesticide, težke kovine in druge polutante. Negativen dejavnik je lahko tudi neodgovorno izkoriščanje podzemske vode za industrijo in kmetijstvo, ki zmanjšujejo zaloge podzemske vode.