Bela krajina je biser

Zjutraj se z Jožetom dobiva na kavi. »A bi šla malo letet?« In sva šla. Prideva v Prilozje in na letališču grobna tišina. Vse je mirno in spokojno. Nikjer nobenega, le en gobar se je peljal globje v gozd. Odpreva hangar, izvlečeva Matjažev Storm in umakneva Mirkov zmaj. Zdaj je prosta pot, da porineva ven stari dobri Falke. Zunaj Jože opravi obvezen predpoletni pregled in natoči gorivo. Nato greva. Na koncu steze ogrejeva motor in Jože opravi preizkus. Nato vzletiva. Falke samo malo poskoči in že sva v zraku. Greva v šolski krog, da nabereva višino.

Vau, zmeraj me ponovno fascinira pogled na Belo krajino. Pa to ne moreš verjeti. Sama hosta, le proti Kolpi se odpira pogled na obdelana polja. Skozi okence za zračenje poskušam poriniti aparat, vendar naju je začelo premetavati. Vsaj dve uri sva prepozna. Tudi svetloba je premočna in z dobrimi posnetki ne bo nič. Sicer pa je čista bistro in še ni dopoldanskih meglic, ki se bodo pojavile kasneje.

Jože popolnoma odvzame plin in voziva se pod praznim hodom motorja, a vseeno gre gor kot z liftom. Tako smo včasih jadrali z našim starim Blanikom, ki sedaj sameva v kontejnerju na letališču. Enostavno si se pripeljal pod oblak in do baze je šlo samo gor, potem do drugega oblaka in tako naprej celo popoldne. To so bili časi.

Najin Falke je predel kot star maček in ni ga motilo krepko premetavanje po zraku. Odpeljala sva se proti Metliki in Berčicam, kjer sem nakako le uspel poslikati Ladotov novi hotel in vrnila sva se v Prilozje. Jože je rekel, da ni glih pravih pogojev za uživanje in sva se spuščala proti letališču. Toda stari Falke ni hotel dol. Bližala sva se pristajalni stezi in Jože je vlekel zražne zavore in še glisado je naredil, da sva le nekako pristala. Tako, dušo sva si za danes privezala.