Bilo je nekoč...

Celo leto so polanski otroci pridno hodili na cicibanove urice. To je bil čas, ki je bil namenjen samo otrokom. Pa je prišlo toplo vreme in zadnje srečanje pred počitnicami smo preselili na gasilski vrt. Povabili smo go. Marijo, ki se še spomne kako je bilo nekoč. Da otroci niso tratili svojega časa, so morali pomagati pri delu, največkrat so bili pastirčki in pastiričice. To je bil vesel in žalosten čas, če so izgubili kako jagnje. Vesel pa zaradi pastirskih iger, katere so bile prave vojske med ravbarji in žandarji, spodbijali so kozo, se igrali, skrivali, deklice pa so rade štrikale in kaj prebrale . Višek pa je bila malica. To je bila skromna malica, nekaj krompirjev ali jabolk. Pastirji so zakurili ogenj in si krompir spekli, v jesenskem času pa so se greli.
O vsem tem nam je pripovedovala gospa Marija. To popoldne smo se odločili, da bomo pastirčki in pastiričice. Vse smo počeli. Celo čisto pravo kozo klanf smo imeli.
Zakurili smo si ogenj, spekli malico in potem smo igrali in počeli vse pastirske vragolije. Medtem pa so naše ovce čuvali električni pastirji.