Človeška ribica kot tržni produkt?

Jamski laboratorij Tular in Mestna občina Kranj sta v rovih pod starim Kranjem odprla nov informacijski center o človeški ribici SOSProteus. V centru, ki ga bodo za širšo javnost odprli v začetku decembra, si bodo obiskovalci lahko ogledali človeške ribice in izvedeli vse o njihovi zaščiti ter reševanju.

Jamski laboratorij Tular že 62 let raziskuje človeške ribice in skrbi za njihovo zaščito. "Naša temeljna dejavnost je opazovanje človeške ribice in spoznavanje njenega življenja v polnaravnih razmerah, saj nam je v globoko v podzemlju nedostopna," je pred odprtjem info centra povedal vodja laboratorija Gregor Aljančič, katerega oče je začel s to dejavnostjo in urejanjem jamskega laboratorija.

Kot je pojasnil Aljančič, jim je Agencija RS za okolje dovolila iz narave odvzeti pet belih in tri črne človeške ribice, kar pomeni, da bodo imeli na ogled do osem živali, ki pa se bodo menjale. Trenutno imajo v akvariju dve človeški ribici.

Na novico so se s kritičnim zapisom na družbenem omrežju odzvali v črnomaljski civilni iniciativi Človeške ribice ne damo, bioplinarne nečemo, kjer so nov informacijski center v Kranju označili kot "živalski vrt" za človeško ribico.

»Logika ... živali najprej trajno povzročaš stres, potem pa proučuješ, kako se nanj odziva ... in se greš biznis! Pa, ne gre kriviti samo Gregorja Aljančič, ki se že desetletja posveča varstvu te čudežne in ogrožene prebivalke kraškega podzemlja. Ne. Žalosti to, da politika ni sposobna prepoznati in ovrednotiti naravnega bogastva in zagotoviti potrebna sredstva za raziskave in za ukrepe zavarovanja, ko so ti potrebni! To ne. Ampak tržiti vse živo! Potem pa raziskovati, kako trženje vpliva na počutje živali v ujetništvu. Izsledki takšnih raziskav bodo lahko samo napotki za gojenje človeške ribice v akvariju doma. Še en hišni ljubljenček. V zgodovini človekovega roparske ga odnosa do narave ... Sprevržena logika in praksa, ki najmanj, ni v interesu človeške ribice!« so zapisali v civilni iniciativi.

Aljančič je sicer poudaril, da to niso živali, ki bi jih vzeli iz njihovega naravnega okolja, temveč so to človeške ribice, ki jih poplave odplaknejo iz podzemlja in potem obležijo na kraških travnikih, kjer so zapisane poginu, saj se bodisi posušijo, bodisi jih pojedo vodne ptice. Jamski laboratorij Tular pa se ukvarja z njihovim reševanjem.

Vsa sredstva, ki jih bodo zbrali z vstopninami, bodo namenjali raziskovalni dejavnosti. Tako bo zagotovljena dolgoročnejša prihodnost laboratorija. Aljančič upa tudi, da bodo dobili nove sodelavce, raziskovalce in vodnike, s čimer bi lahko okrepili raziskave. Znanje o človeški ribici je namreč še vedno zelo omejeno, saj se s tem področjem na vsem svetu ukvarja manj kot deset raziskovalcev.

Kot je opozoril Aljančič, človeško ribico in druge jamske živali ogroža onesnaževanje podzemne vode. Človeška ribica v kranjskih rovih tako ne bo samo turistična atrakcija, temveč bo kot ogrožena jamska dvoživka simbol varovanja podzemeljske biodiverzitete in virov pitne vode.

V Beli krajini so sicer že večkrat spomnili na to, da je črna človeška ribica – predvsem zaradi onesnaževanja tukajšnjih podzemnih voda in nasičenosti njenega življenjskega okolja z nitrati in fosfati – močno ogrožena. Na to opozarja tudi infocenter v Jelševniku, na kmetiji Zupančič ob izviru Jelševniščice pri Črnomlju, ki je poznan kot eno od treh do zdaj odkritih belokranjskih nahajališč črne človeške ribice.

Črni močeril ali črna človeška ribica je jamska dvoživka in podvrsta bele človeške ribice, ki živi v podzemnih vodah Bele krajine. Pri preučevanju izvira Dobličice v Beli krajini so jo leta 1986 našli člani Inštituta za raziskovanje krasa. Po do zdaj znanih podatkih živi le v jamskih vodah ožje okolice Črnomlja - odkrili so jo na izviru Jelševniščice, Dobličice in v Kanižarskem potoku. Drugače od belega ima črni močeril predvsem temno obarvano kožo in dokaj normalno razvite oči.