Drugi belokranjski lovski tabor mladih

Ena od nalog Lovske zveze Slovenije je delo z mladimi in ozaveščenje le teh o varstvu narave, lovstvu in divjadi. Zato vsako leto nameni sredstva za izvedbo lovskih taborov za mlade, ki jih izvedejo območne lovske zveze. Tako je ZLD Bela krajina v sodelovanju z LD Črnomelj v soboto, 16. Junija 2018, v logarnici na Planini organizirala Drugi belokranjski lovski tabor.

Pri izvedbi tabora je bilo naše vodilo: »Z naravo v naravi za veselje pravo«. Tako smo začeli s slovenskim zajtrkom – lipovim čajem iz lipe na Planini, kruhom, maslom in medom, ki ga je prinesel gospod Dušan Milinkovič, predsednik Čebelarskega društva Črnomelj. Slednji je predstavil čebelarstvo, prinesel medene izdelke in celo šolski panj s čebelami in matico. Pomembno, da se otroci zavedajo, zakaj so čebele pomembne in da imamo tudi slovensko čebelo – kranjsko sivko. Nenazadnje smo Slovenci tisti, ki smo napeli vse sile in moči, da se 20. maj obeležuje kot svetovni dan čebel.

V nadaljevanju se je vseh 52 cicilovcev razdelilo v pet skupin: Gamse (Vili Tomažič in Vinko Vraničar), Lisičke (Lara Semenič, Stanko Bajuk in Gregor Žunič, Rise (Ema Prosenc in Milan Planinc, Medvede (Maja Brula in Tomaž Zajc) in Zajčke (Denis Grabrijan, Marko Grdun in Toni Butala). Skupine so izmenično sodelovale v različnih delavnicah. Prva delavnica je bila v logarnici, kjer sem jim predstavila lovstvo in lovske dejavnosti. Cicilovci so uživali v Pripovedki o Zlatorogu, spoznali so nekatere lovske šege in navade, uniformo slovenskega lovca, različne lovske dejavnosti, stopinje in sledi divjadi. Uroš Vranešič iz Zavoda za gozdove je otrokom predstavil poklic gozdarja in jih podučil o tem, zakaj je pomemben gozd. Naslednja delavnica je bila na krmni njivi, kjer je vodja revirja Planina v LD Črnomelj, Boštjan Brula, predstavil cicilovcem dela v lovišču in pomen le-teh ter obnašanje v naravi, saj divjad potrebuje mir. Tako so cicilovci videli krmno njivo, kalužo in solnico. Tretja delavnica je bila bolj razgibana, saj sta legendi črnomaljskega lovstva Franc Vidmar (upokojeni poklicni lovec) in Jure Frankovič nastavila odpadlo rogovje jelenov in srnjakov, ki so jih cicilovci morali poiskati. Na krmišču poleg »herkulesa« (avtomatske krmilnice za koruzo) jih je pričakal gospodar LD Črnomelj, Leopold Pintarič, ki jim je na hudomušen način predstavil »lovca, ki gre na lov«, lovišče LD Črnomelj, divjad in zavarovane živalske vrste v njem. Cicilovci so bili najbolj navdušeni nad medvedovimi stopinjami na krmišču. Peto delavnico je vodil Tomaž Burazer, ki je cicilovcem povedal lovske anekdote iz Planine, jih podučil o zavarovanih živalskih vrstah in mali divjadi – predvsem o poljskem zajcu.

Kosilo je pripravil Gorazd Jakofčič, ki je skuhal lovski golaž iz divjačine, ki so jo prispevali lovci LD Črnomelj in LD Smuk Semič. Po kosilu so ciclovci pod vodstvom Vinka Vraničarja in njegovih vnukov Tilla in Kalena izdelali krmilnico za poljskega zajca. Ker LD Črnomelj vlaga v svoje lovišče divje zajce, smo se odločili, da cicilovcem to tudi praktično prikažemo. Tomaž Burazer, vodja vzreje divjih zajcev v LD Črnomelj, je iz prilagojevalne obore prinesel zajklo, pripravljeno za izpust, ki so jo otroci poimenovali Maja. Še pred tem smo starešino LD Črnomelj, Tomaža Zajca, vprašali, če lahko spustimo poljsko zajklo Majo v lovišče. Otroke smo namreč podučili, da se divjadi (in ostalih živali) ne sme kar tako spuščati v naravo. Ko smo Majo izpustili, se je le ta stisnila ob tla. Zato smo se potiho odmaknili, da se je Maja sama odločila, kam bo odskakljala.

V popoldanskih urah smo otrokom predstavili dve lovski dejavnosti – lovsko strelstvo in lovsko kinologijo. Lovsko orožje je predstavila legenda belokranjskega strelstva, Branko Kobetič, ki mu je pomagal vnukinja Nuša Prijanovič. Praktični del pa so izvedli Vili Tomažič (predsednik Komisije za strelstvo ZLD Bela krajina), vrhunska strelka Janja Metež in črnomaljski strelski legendi Aleš Laharnar in Milan Planinc. Vzporedno s strelstvom, se je odvijala tudi delavica lokostrelstva, ki jo je vodil Bogdan Sopčič, predsednik Lokostrelskega društva Legende Kolpe, pomagali pa so mu tudi Tia, Klara in Žan. V nadaljevanju se je predstavilo Lovsko kinološko društvo Bela krajina, ki letos praznuje 40-obletnico delovanja. No, pravzaprav so člani LKD Bela krajina ostali praznih rok, saj so predstavitve psov opravili kar cicilovci sami. Tako je Klara predstavila pasmo nemški lovski terier, njen dedek Martin Kraševec pa je pripeljal psa Asa. Brak jazbečarje je predstavil Žan. S svojo brak jazbečarko je sodeloval že na razstavi lovskih psov na Snežniku, jeseni pa se bosta udeležila preizkušnje naravnih zasnov in uporabnostne preizkušnje za brak jazbečarje. Otroci so z glasnimi vzkliki »Žan, Žan, Žan« poskrbeli za navijaško vzdušje in srečo, da bosta Žan in Cifra uspešno opravila zadani preizkušnji. Tara je predstavila svoje nemškega prepeličarja Thora. Pa ne le to, Tara je pripravila mini delavnico o tej pasmi, saj je pripravila plakat in pokazala fotografije nemških prepeličarjev, ki jih je nato razdelila med ostale cicilovce na taboru. Marko Urigelj, vzreditelj kratkodlakih istrskih goničev, je pripeljal svojo psico Dunjo Gradaško. A je ni predstavil. Cicilovka Nastja se je v to psičko tako zaljubila, da ga je prosila, če jo lahko ona predstavi. Tudi Igorju Grašku, vrhunskemu vodniku psa krvosledca, ni uspelo predstaviti svojega bavarskega barvarja Paca. Preglasil ga je namreč njegov komaj 4-letni sin Marko, ki se je odločil, da bo on predstavil Paca. Tako so lovsko kinologijo predstavljali cicilovci - cicilovcem. Za glavno atrakcijo pa je poskrbel Roman Savič, oče sokolarstva v Sloveniji, ki je predstavil svoja dva sokola in njuno delo.

Po kratkem kvizu o lovstvu so cicilovci ob kipu Sv. Huberta, zaščitniku lovcev, in praporju ZLD Bela krajina, ki ga je nosil praporščak Julij Rakar, podpisali Zaprisego belokranjske cicilovke oziroma belokranjskega cicilovca. Ob tem so dobili paket gradiva, ki ga je Lovska zveza Slovenije namenila za delo z mladimi (revijo Lovec, knjigico Marko in Maja gresta na lov, karte Črni peter in zgibanko stopinje in sledi). Za konec je sledila še pogostitev s kotlovino divjega prašiča, ki ga je vrhunsko pripravil Anton Komidar in torta – le kakšna je zabava brez torte? Ob besedah »Se vidimo drugo leto!« smo se poslovili od novih belokranjskih cicilovk in cicilovcev.