Filip pa pu

Zadnjič sem se peljal mimo črnomaljskega centra to je trga svobode. Vsepovsod so bile neke ovire, ki so branile prebivalcem, da niso mogli po trgu hoditi in voziti, ker so ravno na novo barvali cestne oznake na novo urejenem in z asfaltom preplaščenem trgu. Še kolesarji, ki vsak petek ob petih popoldan protestirajo proti korupciji in klientelizmu in imajo pri tem sto odstotno podporo Slovencev, ne morejo dobro startati svojega protestnega obhoda, ker je pred gradom premalo prostora, da bi se lahko lepo razvrstili. Moram reči, da je župan zrihtal trg kot že od italijanske okupacije Črnomlja ni bil zrihtan.

Je pa pomembno, da je trg urejen saj je to srce Črnomlja. Na njem se nahajajo pomembne zgradbe v katerih domujejo Banka, Sodišče, bife Odeon in najvažnejša zgradba črnomaljski grad, ki gosti možganski trust črnomaljske inteligence. To je občinska uprava s svojimi uslužbenci, direktorico in Županom s svojimi tajnicami. Ena je lepša od druge. Splošno mnenje v Odeonu je, da pa niso samo lepe ampak tudi pametne. Vsi ti uslužbenci in uslužbenke so tam zato, da nam nudijo razne usluge, ki nam lajšajo naše bivanje in da nam pomagajo, da se lahko razvijamo in uresničujemo naše načrte. Oni nam pomagajo pri realizaciji naših najpomembnejših odločitev, kot so gradnja hiše, urejanje poti do naših poslopij, kam bodo odtekale naše odplake in ali bomo zaprli Bioplinsko elektrarno na Lokvah, ki občasno s svojim smradom dela bivanje krajanov zgornjega Črnomlja nevzdržno. Skratka ustvarjajo idealne pogoje za življenje. Delajo cele dneve, tako da se ne dajo kaj dosti motiti, in občan ne more kar tako priti do njih, kadar koli bi si to želel. Mora se najaviti, da lahko oni pripravijo vse potrebno in ga že pripravljeni počakajo, da mu lahko potem bolj uspešno pomagajo. Tudi ne moreš kar tako predolgo tratiti njihovega časa. Za obisk na Občini ti pripada trideset minut brezplačnega parkiranja, potem moraš parkirišče izpraznit, da lahko parkira drug obiskovalec ve zato, da se na občini lahko zvrsti čim več občanov. Če hočeš svoj uspešen obisk na Občini malo zaliti v Bistroju Odeon, moraš pač parkirišče plačati. Vsak luksus se plača. Torej na Občini točno vedo kaj je na za nas krajane najboljše in zato ravnajo kar se le da pametno in sprejemajo takšne odloke, ki so za nas najbolj koristni, pa če to mi razumemo ali ne.

Ni pa bilo vedno tako. Nekoč še v prejšnji državi Jugoslaviji sem šel po opravkih na Občino, ko na občinskih stopnicah srečam vsem znanega Črnomaljca Filipa. Bil je oprtan s košem polnim drv in sopihal po stopnicah. Ko sem ga srečal sem ga pozdravil in pripomnil, da je jako priden in da je delavec in pol. Odzdravil mi je: ''O, lej ga lej, orglce pa pu''. Poznala sva se namreč zelo dobro. Filip je tako kot jaz tudi igral na orglice, ki jih je imel vedno pri sebi. Večkrat sva že prej tudi skupaj igrala. Nekoč celo na gasilski veselici v Petrovi vasi. Odložil je koš, da sva lahko malo poklepetala. Ne vem več o čem je na splošno tekla beseda, se pa spomnim, da mi je zaupal pomembno resnico o tem kdo na Občini resnično dela in kdo ne. Ko sem pokazal zanimanje, ker sem do tedaj mislil in bil do tedaj celo prepričan, da vsi delajo kolikor le morejo, mi je zaupal: '' Daj no daj Silvo, na občini delava samo dva. Pozimi jaz, ki nosim drva in kurim peči, poleti pa ventilator.'' Malo sem protestiral, da to ne more biti res, da se trudijo in da na občini vse štima, pozneje pa pred dejstvi le popustil, saj Filip menda že ve kaj je res, saj je bil vsak dan tam in skrbel, da je bilo na Občini vsem lepo toplo. Ko si je Filip prislužil zasluženo pokojnino in tudi odšel v pokoj, je to za občino pomenilo pomembno finančno breme, saj so morali investirati v centralno kurjavo. Treba je bilo narediti cel poseg v napeljavo in kotlovnico, ki je potem nekako nadomestila Filipa. Pa še to nikoli popolnoma, saj jim ni nikoli uspelo ustvariti tako prijetne toplote, kot jim jo je Filip.

Filip Groblar, kakor se je pisal je bil doma iz Gornje Pake. To je blizu Lokev nedaleč od Črnomlja. Bil je tradicionalno vzgojen. Kot vsi otroci je hodil v šolo in vsako nedeljo k maši. To navado je obdržal skozi vse življenje. Mnogokrat smo ga videli, ko se je v nedeljo po maši še malo v popoldan zadržal na kakšnem ''špricerju pa pu'' v Črnomaljskih gostilnah in potem malo majavo rinil kolo proti Lokvam.

Od nekdaj je bil zelo duhovit. Z njim ni bilo nikoli dolg čas. Baje da je, ko je bil pri vojakih v Puli ves čas služenja s svojimi dovtipi zabaval sovojake. Njegov Črnomaljski rojak, ki je z njim služil vojsko Marko Čadonič iz Zilj, zna povedati, da so se vsako jutro na prostoru za postrojavanje okrog Filipa zbrali v več koncentričnih krogih njegovi sovojaki, ki so se potem valjali od smeha, kakšne je že od ranega jutra, spuščal Filip.

Nekoč je vojski pretila huda nevarnost pred napadom zunanjega sovražnika, zato je morala vojska skopati jarek kamor se bodo lahko v primeru napada skrili . Vojakom in tudi Filipu se pa tega jarka ni kaj preveč kopalo. Filip je, kakor tudi drugi vojaki, v glavnem podpiral lopato. Ko je neki oficir opazil, da delo ne napreduje tako kot bi bilo treba, se je začel na vojake dreti kot kakšen jesihar. Ko se je obrnil še na Filipa mu je le ta z mirnim glasom dejal:'' Samo polako druže kapetane.'' Kapitan je ponorel, ko pa se je do konca izdrl, ga je na presenečenje vseh in tudi kapetana samega, Filip prosil še za cigareto. Ves šokiran kapetan mu je dal cigareto in ves deprimiran dejal:'' Ah, jebi ga Filipe.Tu se ništa ne može.''

Filip se je poročil z neko damo iz Bednja, ki je že od prej imela sina. Filip si je vedno močno želel imeti družino, zato je bil zelo zadovoljen, da je dobil za ženo žensko z že gotovim sinom. Poroka je bila menda nekaj prav posebej zabavnega. Na ohceti v gostilni pri Skubcu, ki so jo odprli prav samo za to ohcet, je igralo kar sedem muzikantov. Baje da se je plesalo celo na platoju pred upravno enoto.

Po smrti prve žene je kmalu navezal moderno partnersko zvezo z neko damo iz Biča pri Ivančni gorici. Tudi tu ni bil dolge sreče, saj mu je partnerka umrla v prometni nesreči.

Si pa je Filip potem, ko je imel po upokojitvi kar naenkrat veliko časa zopet omislil ženo. Anka Špehar s katero se je tudi poročil, ki je tudi že imela gotovega sina, kakor je sam rad dejal, je postala njegova druga žena. .Preselil se je k njej v Poljane na Špeharje in z njo v družbi maksimalno užival. Poleti sta šla še posebej rada na Kolpo, kjer sta bolj na samotnem prodnatem bregu uživala mir kolpske doline. Nekoč smo šli mimo moja druščina s kanuji. Druščina je bila zelo pisana, med nami sta bila tudi dva znana zdravnika iz novomeške bolnice, ki sta Filipa tudi poznala, saj je njegov dober glas segel celo preko Gorjancev. Kakor tudi drugi, sta bila mnenja, kako Filip krasno uživa in da kako mu je lepo. Pozdravili smo se, nismo pa se ustavili, ker nismo hoteli motiti njune idile. Je pa potem stekla beseda o Filipu, zdravnikoma pa sem razložil, da ko bosta še kakšnih deset let močno garala v bolnici, bosta tudi ona dva morda nekoč lahko deležna tega razkošja in bosta morda lahko uživala tako kot sedaj Filip.

Sicer pa je bil Filip vse prisoten. S svojim kolesom je bil zelo gibljiv in si ga lahko srečal na vseh koncih Črnomlja. Resnici na ljubo, ga voziti se na kolesu pravzaprav nikoli nisem videl. Kadarkoli sem ga srečal je šel peš in poleg sebe rinil bicikl. Na hrbtu je imel nahrbtnik, v njem pa malico, kakšen liter vina in seveda nepogrešljive orglice. Rad se je ustavil v kakšni gostilni in če si ga vprašal kaj bo spil je bil odgovor skoraj vedno enak: '' Špricar pa pu''. Filip v bistvu ni bil nikoli žejen. Vedno je prej kaj spil, kot da bi postal žejen.

Filip je že od mladih let zelo lepo bral, zato ga je Barica Štajdohar-Barka prosila, da naj kdaj pride k njim domov v Nerajec, da je otrokom bral domače branje. Menda je pri tem ves čas dodajal še svoje lepe besede, pridevnike…, česar ni pisalo v knjigi je pa polepšalo zgodbo. Otroci so ga imeli zelo radi in je z njimi hodil tudi na izlete. Nekoč so šli na izlet v Ljubljano v živalski vrt. Pred rešetko, kjer je bivala opica šimpanz, je bil na tleh slinček, ki je nekomu izpadel. Šimpanz je hotel doseči slinček a je bil prekratek. Filip dobra duša se je stegnil in pobral slinček in ga podal opici. Ko je slinček približal opici za rešetko, ga je ta zagrabila za roko in mu odtrgala kar zajeten kos mesa iz roke.

Leta 2012 pa se je kar za stalno preselil k Barki in njenemu možu občinarju Francu Štajdoharju. Zopet se je vrnil v njemu tako ljubo okolje, v bližino občinarja. Samo da je bil to sedaj Nerajec.

Filip je bil zelo varčen človek. Ni bil skop, bil pa je varčen in je z denarjem ravnal skrbno kot kakšen bankir. Ko je dobil penzijo mu je bilo treba razmenjati penzijo v manjše bankovce: 5x po 20 EUR, 10 x po 10 EUR, ostalo pa vse po pet evrov. Vsak mesec si je potem izpisal vse številke iz bankovcev. Na njegovo varčno naravo kaže tudi to, da kadarkoli so imeli pri hiši kakšne delavce je on skrbel za pijačo. Ko je šel v zidanico po vino je vedno v steklenico natočil pol vina pol pa vode. Vino je pač moralo zdržat do konca leta, torej do nove trgatve.

Zelo rad je imel življenje. Želel si je dočakati vsaj devetdeset let, vendar pa mu to ni bilo dano. Ko je bil star kakšno naključje, devetinsedemdeset let pa pol, je umrl. Pokopan je v Petrovi vasi. Imel je tak pogreb, kot da je umrl kakšen general. Prišlo je ogromno ljudi, tudi vsi zaposleni na Občini in na upravni enoti. Na pogrebu mu je na harmoniko špilal Slavko Plut, njegov brat Tonček Plut je imel pa govor.

NAGRADA: Če kdo najde v mojem opisu kakšno netočnost, prehudo subjektivnost ali pa celo, bog ne daj, kakšno neresnico, mu v katerokoli gostilno izbere, častim liter vina in kranjsko klobaso.