Iz večmilijonskega Londona na Belčji Vrh

Zakonca Dennis in Gill Wright se po 14 letih življenja v Beli krajini že počutita bolj Slovenca kot Angleža. Velika ljubitelja živali in strastna tekača sta se s svojo odprtostjo hitro prikupila pregovorno gostoljubnim Belokranjcem, ki so ju takoj vzeli za svoja.

»Imava res prekrasne sosede,« pripoved o svojem življenju v Beli krajini začneta 82-letni Dennis Wright in 73-letna soproga Gill. Morda je bilo na začetku nekaj težav, pravita, ker le redki v kraju govorijo angleško. »A po drugi strani to nikoli ni bil kakšen poseben problem. Tu se res počutiva zelo dobrodošla.«

Z ženo Gill sta pred 14 leti kupila in prenovila staro kmetijo na Belčjem Vrhu, nedaleč od Dragatuša. Toda kako sta sploh »zajadrala« iz večmilijonskega Londona v Belo krajino? »Nikoli prej nisva bila v Sloveniji, sva pa bila nekoč na počitnicah v Pulju in sva šla skozi Slovenijo do Trsta. To je bilo edinkrat, da sva videla vašo deželo,« prizna Dennis.

V Belo krajino se je takoj zaljubil

Wrightova sta živela v stanovanju na obrobju Londona. Dennis je imel svoje podjetje, delal tudi po 60 ur in več na teden, Gill je bila tajnica v nekem podjetju. Londonske gneče sta imela vrh glave in začela sta razmišljati o selitvi. Toda Anglija je bila predraga, Španija, Portugalska in Ciper preveč turistični. Nato sta po naključju v neki reviji naletela na oglas o prodaji nepremičnin v Sloveniji. »Tako sva šla leta 2005 prvič v Slovenijo. Dobil sem se z nepremičninskim agentom v Ljubljani, a se je izkazalo, da dela za agencijo iz Metlike in da mi bo pač pokazal samo Belo krajino. Organiziral mi je prenočišče v Dragatušu, ogledal sem si več lokacij v Beli krajini in takoj sem se zaljubil vanjo.«

Med drugim sta si z agentom ogledala tudi domačijo na Belčjem Vrhu, a Dennisa sprva ni prepričala, saj je bila napol v ruševinah. »Streha je puščala, kar grozno je bilo videti. Naslednjič je z nama v Slovenijo prišel tudi sin, in čisto slučajno smo izvedeli, da so ceno tega posestva znižali. Še enkrat smo šli pogledat te ruševine, in ker je sijalo sonce, niti niso bile videti tako grozno,« se nasmehne Dennis. Hitro so se dogovorili glede plačila, čez nekaj tednov podpisali še pogodbo. In tako se je začelo.

Dennis je prodal svoje podjetje, z Gill sta prodala hišo in prišla na Belčji Vrh. Med prenovo domačije sta živela v enem od skednjev, ki sta ga preuredila v začasno domovanje. Spomladi 2007 je bila hiša nared za vselitev. Lepota pokrajine in prijaznost domačinov sta prepričala tudi njuna sina in hčer, ki sta ju z družinama že večkrat obiskala.

Močno vpeta v lokalno življenje

Tu in tam med pogovorom v angleščini Dennis vplete tudi kakšno slovensko besedo, medtem ko je Gill bolj vešča tujih jezikov. Tekoče govori francosko, špansko, tudi slovenščina ji gre zelo dobro. Ker sta oba zelo odprte narave, sta hitro našla stik z gostoljubnimi Belokranjci in se aktivno vključila v lokalno življenje. Gill poje pri črnomaljskem zboru upokojencev in cerkvenem zboru novomeške evangeličanske cerkve, s prijateljico prevaja knjigo o belokranjskih orhidejah. Veliko sodelujeta s črnomaljskim zavodom za izobraževanje in kulturo, preko katerega sta imela že mnoga predavanja po Sloveniji, hodita tudi po šolah, kjer za učence pripravita angleško čajanko. Bila sta zraven tudi pri organizaciji prvega dneva slovensko-angleškega prijateljstva v Gornjem Suhorju leta 2018.

Gill se večkrat odpravi v Anglijo, medtem ko Dennis raje ostaja doma. »No, nekdo vendar mora skrbeti tudi za najinih deset mačk,« pove. Mnogim v vasi pomaga tudi pri košnji trave in obrezovanju grmovja, več let je skrbel tudi za zelenico pri vaški cerkvi, nakar je opravilo prevzela mlajša generacija.

»V Slovenijo? Kaj ni tam vojna?«

A največ ljudi sta vendarle spoznala preko športa. Gill je zaradi drugih obveznosti tek zadnje čase malce potisnila na stranski tir, Dennis pa se redno udeležuje tekov po Sloveniji in v tujini na različnih razdaljah, od 1500 metrov do 10 kilometrov. Omara v dnevni sobi in police v garaži so polne pokalov in medalj, tudi zlatih, z domačih in mednarodnih tekmovanj. Mnoge so z balkanskih veteranskih atletskih iger, kjer Dennis seveda zastopa barve Slovenije. Med drugim je tudi nosilec slovenskega rekorda v teku na 1500 metrov v svoji starostni kategoriji, ki ga je dosegel v Novem mestu. Poldrugi kilometer je pretekel v sedmih minutah in 22 sekundah.

Ko sta prijateljem v Angliji povedala, da se bosta preselila v Slovenijo, so ju svarili. »Saj vama bo dolgčas, so govorili, pa naj nikar ne hodiva, češ da je tu državljanska vojna, in podobne reči. Vsi najini najtesnejši prijatelji so že bili pri nama in zdaj razumejo, zakaj sva se preselila sem,« dodajata.