Kak se koscu streže, tak mu kosa reže… čas je za žetev

Vroči dnevi in zlatorumena polja julija nakazujejo, da se ta mesec pričenjajo žetve.

Prav tako tudi staro ime za mesec julij – mali srpan, saj nakazuje na to, da se žanje s srpom. Da bi žita lepo dozorela in tako zagotovila družini kruh so ponekod naročali posebne vremenske maše. Največkrat je naročila takšno mašo celotna soseska in soseska se jo je potem tudi udeležila. Ob lepem vremenu so žita hitro dozorela in pričenjala se je žetev. Žetev je veljala za zelo pomembno opravilo, katerega so se lotili z veliko predpripravami in največjo natančnostjo. Žetev je bil tisti trenutek, ko je bila družina še za eno leto preskrbljena z moko. Po vrsti si slede žetev ječmena, rži, pšenice, oves, šele kasneje, septembra pa ajda.

Žetev je od nekdaj sodila med težja in pri večjih kmetijah tudi za večdnevna opravila. Kot ob vsakem skupnem delu so se tudi tukaj izoblikovale mnoge šege in navade. O pomembnosti žetve govori podatek, da so imele žanjice skoraj praznična oblačila, boljši, pražnji predpasnik in živopisano ruto. S srpom so želi vse do 19. stoletja, ko ga je pričela zamenjevati kosa. Žetev s srpom je bilo tradicionalno samo žensko opravilo, medtem, ko so želi s koso moški. Vedno je bil določen vrstni red, po katerem so se žanjice razporedile, navadno v eni vrsti, najspretnejša prva in le-ta je vodila žetev. V starih časih so pred žetvijo žanjice molile, s srpom naredile križ.

V Beli krajini so žanjice rekle Bomo žele, bomo djačile, kar pomeni da bodo prepevale obredne kresne in žetvene pesmi. S srpom so žele na način, da je žanjica, žnica ali željka, kakor so se imenovale, odžela snop v roke ali v pest. Nato je več takšnih snopičev, navadno po štiri, položila na tla, čemur so rekli povreslo, nato zvezala v večji snop, nakar so žanjice snope zlagale. Tudi ob tem opravilu je bilo veliko zabava in veselje ter medsebojne nagajivosti. Žanjice so vezačom kdaj pa kdaj pripravile živo povreslo. Povreslo je snop žita, katerega je vezač pobral in ga zvezal. Žanjice pa so se pozabavale in odrezale samo klasje snopa, slamo pa pustile s koreninami. Ko je prišel vezač je hotel dvigniti povreslo, vendar ni mogel izkoreniniti snopa. To je vzbudilo mnogo smeha, vezača pa so zbadali, češ naj si pas odpne od hlač in poveže snop.

Pri žetvi s koso je bilo navadno zaposlenih več ljudi na eno koso. Zlaganje snopov v kupe je pomenilo posebno umetnost, saj jih je bilo že od daleč lepo videti in so govorili o pridnosti domače kmetije. Različno so jih zlagali po pokrajinah, ter odvisno od vremena in vrste žita. Pomembnost, kot so jo namenili prvemu snopu, so namenili še zadnjemu. Zadnji snop so imenovali baba ali dedek in žanjice so se podale, katera ga bo požela. Verjeli so, da ima magično moč in bo vplival na to, kakšna bo žetev prihodnje leto. Babe oziroma deda niso omlatili, temveč so go postavili v hišo na posebno mesto. Ponekod so iz njega žanjice spletle venec, da bi ga na likofi položile gospodinji na glavo. Likof je vedno in povsod predstavljala pravo gostijo saj ni nikoli manjkalo dobre hrane, pijače ter seveda smeha in plesa.